Nekje drugje

Covent Garden. Iz kota, kjer se Shelton Street preimenuje v Arne Street, nas na Drury Lane pripelje prehod brez imena. (Hura! Končno zvenim kot turistični vodič.) Je ozek in koristen, vonj po urinu pa se za vami vleče še potem, ko se na Drury Lane zaletite v New London Theatre. Razen če ta vonj po urinu ne prihaja iz gledališča, kjer so bile sto let na sporedu Mačke.

Na zidu prehoda je eden najbolj skrivnostnih grafitov v središču Londona. Pred sto leti me je nanj opozoril Kamal, gre pa za tri verze iz pesmi The Flesh Failures, sicer bolj znane kot Let the Sunshine In iz muzikala Lasje, torej Hair. Skrivnostno je to, da se pojavlja kot mačka režalka: kljub temu, da so ga že ničkolikokrat zbrisali, se nekaj dni kasneje začne znova pojavljati. Najprej po nekaj besed, v različnih vrstah, potem pa vedno več. Izstradano se gledamo, zmanjkuje nam zraka, ponosno hodimo v svojih zimskih plaščih, nadišavljeni z vonjavami iz laboratorijev, soočeni z umirajočim narodom gibajoče se papirnate fantazije. Poslušamo na novo povedane laži, z najvišjimi vizijami samotnih skladb. // Nekje znotraj nečesa je izbruh veličine. Le kdo ve, kaj stoji pred našimi življenji. Svojo prihodnost oblikujem s filmi v vesolju. Tišina mi na skrivaj pove vse, vse. // Naše vesoljske pesmi pojem na sitarju iz pajkove mreže, življenje je okoli tebe / Včeraj me je res prijelo, da bi dopisal še konec verza. Mogoče zato, ker je bilo lepo sočno popoldne. Po “okoli tebe” pride namreč še “v tebi, odgovor na Timothyja Learyja, dragec”. Seveda manjka še več, predvsem tisti koktejl o “Manchestru, Anglija, Anglija”, ki v London nekako ne sodi, vendar pa se ne spomnim, da bi kdajkoli videl napisano “Timothy Leary”. Mogoče pa ga bom dopisal danes, ker je oblačno in hladno.

 

Objavljeno v 26.05.2007 ob 11:36 in zapisano pod Bicikliranje .