Nekje drugje

Covent Garden. Iz kota, kjer se Shelton Street preimenuje v Arne Street, nas na Drury Lane pripelje prehod brez imena. (Hura! Končno zvenim kot turistični vodič.) Je ozek in koristen, vonj po urinu pa se za vami vleče še potem, ko se na Drury Lane zaletite v New London Theatre. Razen če ta vonj po urinu ne prihaja iz gledališča, kjer so bile sto let na sporedu Mačke.

Na zidu prehoda je eden najbolj skrivnostnih grafitov v središču Londona. Pred sto leti me je nanj opozoril Kamal, gre pa za tri verze iz pesmi The Flesh Failures, sicer bolj znane kot Let the Sunshine In iz muzikala Lasje, torej Hair. Skrivnostno je to, da se pojavlja kot mačka režalka: kljub temu, da so ga že ničkolikokrat zbrisali, se nekaj dni kasneje začne znova pojavljati. Najprej po nekaj besed, v različnih vrstah, potem pa vedno več. Izstradano se gledamo, zmanjkuje nam zraka, ponosno hodimo v svojih zimskih plaščih, nadišavljeni z vonjavami iz laboratorijev, soočeni z umirajočim narodom gibajoče se papirnate fantazije. Poslušamo na novo povedane laži, z najvišjimi vizijami samotnih skladb. // Nekje znotraj nečesa je izbruh veličine. Le kdo ve, kaj stoji pred našimi življenji. Svojo prihodnost oblikujem s filmi v vesolju. Tišina mi na skrivaj pove vse, vse. // Naše vesoljske pesmi pojem na sitarju iz pajkove mreže, življenje je okoli tebe / Včeraj me je res prijelo, da bi dopisal še konec verza. Mogoče zato, ker je bilo lepo sočno popoldne. Po “okoli tebe” pride namreč še “v tebi, odgovor na Timothyja Learyja, dragec”. Seveda manjka še več, predvsem tisti koktejl o “Manchestru, Anglija, Anglija”, ki v London nekako ne sodi, vendar pa se ne spomnim, da bi kdajkoli videl napisano “Timothy Leary”. Mogoče pa ga bom dopisal danes, ker je oblačno in hladno.

“Hooky se verjetno nekaj zafrkava,” je dejala dolgoletna tiskovna predstavnica New Order Jayne Houghton. Ker to očitno ni bilo dovolj, je dodala: ”Saj vsi vemo, kakšen je.” MySpace – in ne, to ni nadaljevanje solo ofenzive proti spletišču – je res nevarna stvar. Peter Hook, basist New Order, je svojo četrto objavo na blogu izkoristil tudi za to, da je zelo mimogrede zapisal, da se je bend razšel. Oziroma: “pa sem nadaljeval in čudež vseh čudežev omenil razpad N>O> in je torej zato ker sem ga jaz omenil končno zunaj. kar odleglo mi je ker mi je šlo res na živce da smo delali kot normalno naprej s to veliko skrivnostjo zdaj pa lahko gremo naprej ne.” (Tudi George W. Bush bo, očitno, svoj odstop sporočil kar na MySpace.) Ja. Ko so leta 1982 razpadli The Jam, sem potreboval dva tedna, da sem si opomogel. Podobno mučno je bilo pet let kasneje, ko so se ločili The Smiths. To so bile – recimo - najstniške ljubezni. V primeru New Order pa je vseeno drugače: moje glasbeno pohištvo so bili od singla Ceremony (1981) naprej. Seveda je mogoče res, da je njihov zadnji res dober album Republic iz 1993, vendar pa me to ni motilo: to, kar je (bilo) pri New Order res pomembno, je njihov fantastični nekonformizem. Recimo to, da so izumili plesni rock ter posneli prvi pravi rave album (Technique). Pa to, da jih je vsak dvanajstinčni Blue Monday stal 50 penijev, ker je bil ovitek tako drag. In da so njihove pesmi v glavnem odlične, čeprav je Bernard Sumner srečen že če lahko ”way” rima s ”say”. New Order so se osem dni po Hookyjevem bloganju o razpadu pojavili na premieri filma Control o Ianu Curtisu in Joy Division v Cannesu.  In ne, nihče ni omenil razpada. Le zakaj ne? Mogoče pa res nihče ne ve, kakšen je Hooky.

Šokantno, ne? Mogoče mi pa res gre na živce predvsem to, da je nekaterim otrokom všeč ista glasba kot meni.  In da nisem star 15 let, kolikor jih šteje Sam Kilcoyne. Kilcoyne je organizator verjetno najzanimivejšega glasbenega festivala v Londonu, Underage Festival. Festival, ki bo 10. avgusta,  je namenjen indie mladoletnikom, torej najstnikom med 14. in 18. letom starosti, ki ne poslušajo popa. Za 20 funtov bod imeli na voljo tri odre ter 27 skupin in solo umetnikov. I, le koga? Med drugimi My Boy (ki so bili v torek predskupina Interpolu), Pigeon Detectives, Pull Tiger Tail, Mystery Jets, Young Knives in Patricka Wolfa. Festival je pognal iz kluba Underage, ki ga ima enkrat na mesec v Coronetu v Elephant and Castle. Res je, da je sin Barryja Smitha iz tistega fantastičnega benda Add N to (X), vendar pa to ne spremeni stvari: za svoj klub se je odločil potem, ko mu niso dovolili vstopa na koncert Buzzcocks, čeprav je imel vstopnico. Kljub temu, da je klub Underage spektakularno uspešen, pa se bo, kot je dejal za Observer, od njega poslavil, ko bo nehal hoditi v šolo. “Malo čudno” bi se mu namreč zdelo, če bi kot polnoletnik imel klub za mladoletnike. Zato pa je že izbral svojega naslednika. To bo 12-letni Chazzer. “Ne vem sicer, kako mu je ime, vendar pa ima svojo glasbo res rad,” je dejal. Odraslim je vstop v klub in na festival prepovedan, vendar pa bodo na festivalu imeli svoje “jasli”, kjer bodo lahko čakali na otroke. Super. In tudi zato sem vedno bolj prepričan, da nihče starejši od 25 let ne bi smel imeti strani na MySpace. Razen če se ukvarja z glasbo. Čeprav je zelo mogoče, da je tudi 25 že preveč. Osemnajst? Mladoletniki, vsaj načelno, želijo vedeti, s kom delijo svoj glasbeni okus, jaz pa ravno ne.

Pripis: na koncertu Interpola sem končno le odkril, kje v Koku vsaj malo piha. To je na balkonu, takoj po predoru, v katerem iz avle pridete na balkon (s katerega potem zavijete v parter). Res je, da je precej prometno, vendar pa prepih zelo dobro dene. V parterju smo se namreč vsi kuhali. Interpol so bili fantastični. In ja, Carlos Dengler se je enkrat celo nasmehnil.

Le zakaj ne? Mojih pet stvari stvari bo malo drugačnih od Markovih, ampak – zanimivo – ne zelo. So pa vsekakor malo bolj oportunistične. Vsaj po mojem. Nekatere so množinske. Namreč stvari. Kar pomeni, da jih je, vsaj tehnično, več.

1. Knjige

Knjiga je preprosta tehnologija, ki je učinkovita. Tako kot gumbi, recimo, ali pa čevlji.

2. Delovna miza

Tako kot sem rekel: čisti oportunizem. Na delovni mizi, ki je desno od knjižne police, vlada nered. Kokailnica in heroilnica, kot pravim solnici in poprnici, je umetnina Davida Shrigleyja, ki mi jo je Chris podaril za rojstni dan. Tisti borov češarek je iz Cabo de gato. 

3.  Hodnik

Od vseh prepovedi, na katere smo naleteli v San Franciscu, je bila najbolj šokantna tabla pred parkom z otroškim igriščem, za lučaj od njihove kitajske četrti. Gavin jo je poslikal in iz nje naredil umetnino.

4. Freitag torba

Moja najljubša torba je tale rumeno-zeleni freitag. Vanjo gre vse.

5. Devedeji

Po vrsti, vendar neurejeno. So pa vsi Bergmani skupaj, pa Ozuji, Kurosave in Watersi tudi. Pa Sirki. In najboljša dela Herschella Gordona Lewisa. Najboljša?

Deset dni, tri vrste. Najprej pred “izbranimi” Sainsburyji, kjer so 25. aprila začeli prodajati platnene vrečke, ki jih je oblikovala Anya Hindmarch in na katerih piše “I’m NOT A Plastic Bag”. Ker so vrečke narejene na Kitajskem, njihov ogljikov odtis ni ravno zelo eko. Pošle so v par minutah, uro kasneje pa so se za – za 200 funtov – pojavile na eBayju. Potem je bil, 30. aprila, na vrsti  Topshop na Oxford Circusu, kjer so začeli prodajati kolekcijo, ki jo oblikovala Kate Moss. Čeprav so v Top Shopu naredili kar veliko, da bi preprečili kampanjsko nakupovanje (in prodajo na eBayju), podjetniškega duha niso popolnoma zatrli: kose njenih kreacij so začeli na eBayju “obračati” (kot se reče strokovno) že nekaj ur kasneje. Vrste so bile še daljše 1. maja, ko so kolekcijo začeli prodajati tudi uradno. Tretje vrste pa so se začele viti zgodaj zjutraj v petek, 4. maja, pred drogerijami Boots, v katerih so začeli začeli ponovno prodajati kremo za obraz Protect & Perfect iz linije No 7. Krema naj bi, kot je dokazal neodvisni test za BBC-jevo oddajo Horizon, naredila točno to, kar oglašujejo, torej ravna gube. In ja, čeprav so prodajo omejili na eno posodico na stranko, so je krema hitro znašla na eBayju (samo da bi zanjo namesto 16,75 funta plačal enkrat več). Če bi se mi torej dalo čakati v treh vrstah, bi lahko v vsega desetih dneh postal Mini Moss brez gub na obrazu in s platneno vrečko v rokah. Ali pa zaslužil kakšnih 100 funtov. Napredek, ne?  

Zadnjič sem začel šteti stvari, ki jih – doslej – še nisem naredil. Ker mi je precej hitro zmanjkalo prstov na rokah in nogah, sem začel na list papirja raje risati črtice. Štiri in eno počez. Štiri in eno počez. Štiri in eno počez. Med temi stvarmi pa novem ni več akustičnega testa v Royal Festival Hall. 

Royal Festival Hall bodo po dobrih dveh letih renoviranja odprli junija. Vse skupaj je precej fantastično, saj so iz pritličja odstranili vse trgovine in ostalo potrošniško bižuterijo. Zdaj je tako, kot je bilo leta 1951, pravijo, torej ko so ga odprli: Royal Festival Hall je zalit s svetlobo, zračen in moderen. (Čaka pa jih še veliko pleskanja.) “Akustično metamorfozo” dvorane – zaradi akustike so se menda pritoževali čisto vsi - so prepustili Larryju Kirkegaardu in njegovim sodelavcem. Ko sem v dvorani malo pofotografiral (pri čemer nisem bil sam), je prišla biljeterka in povedala, da je fotografiranje prepovedano. Ne, ni, sem ji rekel. V programu piše samo, da prosijo, da med akustičnimi testi v Royal Festival Hall ne fotografiramo in snemamo videov, ni pa to izrecno prepovedano. “To je samo semantika,” mi je dejala. Na prvem testu so sicer občinstvo tudi prosili, da o njem ne govorijo - in pri tem posebej omenili bloge. Resno.

Prvi del je bil precej zanič – študenti Royal Academy of Music so odfušali nekaj popevk iz muzikalov -, v drugem pa je igrala Philharmonia. Na koncu so odigrali Brittenov Vodič po orkestru za mlade, ki je bil super. Potem sem začel izpolnjevati Kirkegaardov vprašalnik, v katerem je hotel vedeti tudi vse o tem, kako so se nam zdela godala in kako pihala, kako čela in kako violine. Potem pa sta bili na na vrsti vprašanji “Ali je okoli posameznega zvoka ’sij’?” in “Ali dvorana zadržuje zvok, da lahko v njem ‘uživate’?” Ups. Kar naenkrat se mi je posvetilo, da o zvokih ne znam pisati. In potem sem napisal to.