Gizmo

20.04.2007 ob 14:20

“Mogoče si pa res preveč nevrotičen, da bi imel psa,” mi je rekel Michael. “Ali pa otroka, če smo že pri tem.” I, le kako to ve? Verjetno zato, ker sem od ponedeljka pazil Nedovega kokeršpanjela Gizma. Tega nisem še nikoli delal. Namreč pazil psa. Prav tako psa nisem nikoli imel. Vendar pa prijateljem ne rečeš ne. Skratka. Gizmo bo junija star osem let in je prijazen pes, ki v glavnem ignorira druge pse. Bolj ali manj pa je ignoriral tudi mene. Seveda nisem pričakoval, da bo šlo za kakšno posebno ljubezen. Ko sem ju z Nedom pred šestimi leti spoznal, je Gizmo vedno precej pobesnelo lajal name. “Ah, samo zato, ker si tako visok,” je pojasnil Ned. Potem se je umiril in me, kot se reče, prenašal. Zato sem vedel, da bo najin odnos v teh petih dneh bolj utilitarne sorte: jaz ga bom hranil in peljal na sprehode, on pa me bo gledal s svojimi otožnimi očmi. Kljub temu pa me je presenetilo, kako nedostopen je bil. Ali pa se mi je to samo zdelo.

Gizmo, 19. april 2007

Gizmo je bil magnet za vse. Recimo: v torek sva s podzemno šla iz Pimlica, kjer sem ga pazil, v Finsbury Park, ker sem imel kar nekaj dela. Na Victoriji je v najin vagon vstopil mlad par. Iz Clactona, kot sta mi povedala, vendar pa sta dolga leta živela v Wood Greenu. Moški me je vprašal, če ga lahko poboža. Seveda. Gizmo je skoraj podivjal od navdušenja. Takšnega izliva ljubezni – ali nečesa, kar je zelo spominjalo na ljubezen – nisem videl že zelo dolgo časa. Njegov rep se je vrtel tako hitro, da sem mislil, da ga bo odneslo. Čeprav je bilo vse skupaj zelo zanimivo, pa sem bil kar malo poparjen, ko mi je ženska dejala: “Kokeršpanjeli zelo dobro vedo, komu lahko zaupajo.” Nekoliko mi je odleglo, ko je moški rekel, da imajo doma dva kokeršpanjela: “Očitno je, da je na meni zavohal naša psa.” Nekoliko odleglo, ampak ne preveč.

Gizmo, Millbank Gardens, 18. april 2007

Bernarda me je poskušala prepričati, da bi bile stvari popolnoma drugačne, če bi bil Gizmo moj pes. Oziroma če bi sploh imel psa. To je verjetno res. Tako kot je verjetno res, da sem mogoče res preveč nevrotičen. Kaj pa vem. Vsekakor pa se je popolnoma spremenil v sredo zjutraj, ko sva se kakšne pol ure igrala s plišasto raco.

Plišasta raca, 19. april 2007

Ja, po epizodi s plišasto raco in “mečkanju”, kot pravi Bernarda, se mi je zdelo, da so psi čisto v redu. Že zvečer pa je bil takšen, kot je bil običajno: pozoren, vendar hladen in zadržan. Ampak tisti weimarski ptičar, ki sem ga videl v parku…

  • Share/Bookmark
 

17 komentarjev na “Gizmo”

  1. Dinozaver pravi:

    Pes gleda, kot bi bil star 66 let… kot kak zaklošarjen Hitchcock. Najbrž te ni jemal resno, ker si toliko mlajši od njega. Čeprav… epizoda z raco… raca je videti kul. Stari pasji čudak, da ne rečem perverznež. Kaj sta pa počela pravzaprav z raco, a?

  2. Tečka pravi:

    a si Wegmanove fotke preveč gledal, huh? ti ti

  3. tadej tadej pravi:

    Kaj pa vem, Dinozaver. A ni tako, da se gresnika pove, greh pa ne? Ali pa je – uh – obratno? Tecka: hvala da si me spomnila na Wegmana. Mogoce se je pa res nekje sprehajal s svojimi weimarskimi pticarji. Je pa bilo vsekakor bolj podzavestno kot ne. Castna mornarska.

  4. Urška Urška pravi:

    Ja, Tadej, seveda, nabavi si kakšnega lepega weimarskega ptičarja. Ampak, glede na to, da pravijo: kakršen gospodar, takšen pes, bi ti priporočala, da si obenem naročiš še tole knjigo. :)

  5. smeh smeh pravi:

    Tole je pa špringer španjel, je tako? Gosposki pes za negosposke ljudi :)

  6. ambala pravi:

    A ni tko, da teli zlo velik lajajo? Kaj pa vem… kužata si nabav, ja! Sploh ni tko slaba ideja… boljš kot pa letargične mačke (saj če mene prašaš – itak mam pa alergijo nanje)…
    raca je pa zlo kubistična. mogoče mu je bla pa zato všeč… artistic dog, I say!

  7. Centrifuzija pravi:

    Jaz sem si to žival predstavljala kot psa. Kot resnega psa. Tole je bolj “kužek”. Ne vem, Tadej … tako nevrotičen pa spet ne moreš biti, da psička ne ni mogel shandlati.

  8. ambala pravi:

    Centri, bl mal veš o cuckih, a? Manjši kt je bol je tečen in težje ga je obvladat. Ce mas dogo, una se uleže nekam ko krava in je mir. Tale ščeneta pa skoz neki težijo…

  9. Simon Simon pravi:

    Svoj čas si me “vabil” v London. Ta teden sem bil tri dni na otoku in ti moram priznati, da me je razočaral. Sem pričakoval svinjarijo in dekadentno vzdušje, a je doživeto precej preseglo moja pričakovanja. Kakorkoli, vsaka čast da vztrajaš gor.

  10. Centrifuzija pravi:

    Jaz vem le, da se veliki psi veliko slinijo in da psi pogosto smrdijo. Nič od tega se mi ne zdi ravno apetitlih, zato se jih izogibam in preferiram samostojne mačke. Vseeno pa so pasje dogodivščine drugih lahko čisto zabavne. Tadejeva dobra dela zavzeto podpiram in se veselim še kakšnih dogodivščin v Sobotni, ki jo bom zaradi njega spet začela brati.

  11. np pravi:

    tudi sam sem pred casom, v trenutkih zmanjsane pristevnosti, pomislil, da bi imel psa. in se kmlau zatem zalotil, kako ponovno skusam razumet hegla/hlapec,gospodar. pa tak. ampak ni tako preprosto:), se posebi ne zato, ker sem se se kasneje ob jaskotovem najboljsem psu na svetu, psici pravzaprav, zalotil tudi, kako jo antropomorfiziram in se delam, da jo razumem… pes kot clovekov najboljsi prijatelj ali ultimativni odvisnik od medosebnih odnosov? je pa res, da ne zamujajo na kave, in da se nisem srecal gospodarja, ki bi ga bil pes zapustil. in macke? macke mizijo, ko gledajo v prihodnost.

  12. miha pravi:

    Ne vsega napisat, da imamo tudi v sobotnem dnevniku kaj za prebrat!

  13. Katja pravi:

    Me veseli, da po preberani sobotni vidim tudi fotke Gizmota. Zelo fajn napisan dnevnik! Zelo berljivo in zabavno. Komaj čakam nadaljevanje.

  14. msmt msmt pravi:

    Gizmo je videti malo tečen in malo star. Kot je že nekdo pripomnil, si bil ti v tem paru mladec, pa te morda zato ni jemal preveč resno. Ne se sekirat, živali imajo svoja merila za to, komu bodo naklonjene. Moj maček recimo z veseljem nabuta Lubico, potem gre pa k meni spat v naročje.

  15. pray pravi:

    Tadej, jaz navijam za psa – saj oni so prav za nas, nevrotike :)

  16. wragetz pravi:

    Tudi meni je ze vec RAZLICNIH ljudi predlagalo, da bi si moral nabavit psa. In sem vsakic v dvomih, ce so to dobronamerni predlogi ali zgolj small-talk. In to ravno meni, ki ze celo zivljenje lajam (heh!), da ne maram psov in otrok… No, resnica pa je tudi, da se v vsaki druzbi, kjer so tudi psi in/ali otroci, oboji slejkoprej znajdejo pri meni. In jaz se neizmerno zabavam… :)

  17. Maja pravi:

    dragi tadej,
    psi so kot ljudje… zelo so razlicni med sabo.
    imam psico in ti lahko povem le to, da:
    a. psi so najboljse zdravilo za clovesko nevroticnost
    b. starega psa ni nemogoce nauciti zaupanja, je pa za to potrebno veliko casa in potrpljenja
    c. ce si bos omislil psa, ti ne bo nikoli zal, ti pa toplo priporocam mesanca
    :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !