Nocoj in nikoli več v Hammersmith Palais
2. april 2007“The Fall” je v nedeljo pisalo na razsvetljeni tabli nad pročeljem Hammersmith Palais. “Nocoj”. Bolj natančno bi bi bilo “nocoj in nikoli več”: Fall so bili zadnji bend, ki je igral v tej - resnično - legendarni dvorani v zahodnem Londonu. Zdaj jo bodo spremenili v pisarne. Pisarne?
Hammersmith Palais so odprli leta 1919, kot Palais de Danse, in je bil prva dvorana v Londonu, kjer so igrali jazz. Za to je poskrbel Original Dixieland Jazz Band iz New Orleansa. Tudi kasneje je bil bolj znan kot prava plesna dvorana, z večeri standardnih plesov in vsem ostalim, potem pa je bila tudi močno oporišče reggaeja. Na enem celonočnem koncertu, 5. junija 1977, je bil tudi Joe Strummer, ki je po njem napisal (White Man) in Hammersmith Palais. Torej pesem, za katero je bil sam prepričan, da je njegova najboljša in so jo igrali tudi na njegovem pogrebu. Dva člana Clash sta se od Hammersmith Palais sicer poslovila v zadnjem mesecu. Mick Jones je igral kitaro s Primal Scream na podelitvi NME-jevih nagrad (in ja, odigrali so tudi (White Man) in Hammersmith Palais), basist Paul Simonon pa je v dvorani nastopil v soboto, z The Good, The Bad and The Queen. ”Zelo malo verjetno je, da bomo odigrali White Man,” je dejal pred koncertom. In je tudi niso. Hammersmith Palais je bil sicer tudi eden od “razlogov za dobro voljo” v pesmi Reasons to Be Cheerful Iana Duryja.
Čeprav je bil rock v Hammersmith Palais prepovedan do leta 1974, so kasneje v tej nenavadno intimni dvorani igrali kar vsi po vrsti. Bill Haley, Rolling Stones, Clash, Ramones, David Bowie, Sex Pistols, U2, Massive Attack, PiL, Kinks, Soft Cell, Pogues, Specials, Oasis. In tudi Fall: prvič leta 1982, ko so bili predskupina Birthday Party. In cela falanga drugih, recimo fantastični Jamie T, ki sem ga videl 2. marca, ter Enter Shikari (ogrevali so Yourcodenameis:Milo) teden dni kasneje. Zdaj v Hammersmith Palais ne bo nikogar.
2. april 2007 ob 09:15
Še več pisarn v Hammersmithu? Super. To je pa res edino, kar Hammersmith rabi. Nič pa nisi povedal, če si hodil v Palais plesati? In kaj? Angleške valčke ziher ne :)
2. april 2007 ob 12:18
torej, si bil na the fall? kakšna je forma:D?
3. april 2007 ob 11:52
Ja, Zvesti, tja sem hodil tudi plesat, ampak o tem raje ne bi :)
gyzar: Mark E. Smith je bil, kot običajno, precej siten in tega, da Hammersmith Palais zapirajo, sploh ni omenil. Na koncu je rekel samo: “Zdaj pa gremo nazaj v civilizacijo.” Zato pa je bila White Lightning fantastična, nova My Door Is Always Open pa tudi. To pomeni, da so bili v dobri formi. Ni pa mi čisto jasno, ali jih je bilo na odru sedem ali šest članov benda. Kar pa se tiče The Good, The Bad and the Queen: Simonon je na koncu prinesel sekiro in si odsekal kos odra. “Mislim, da sem naredil dovolj, da sem si zaslužil kos te dvorane. To je ziher,” je rekel, občinstvo pa je bilo ekstatično.
3. april 2007 ob 19:07
hah, dbest. ja, p. simonon si definitivno zasluži tisti kos dvorane:)
ne moreš verjeti, kako ti zavidam, da imaš pred nosom takšne koncerte. jaz pa ujamem tu-pa-tam kej “doma”, potem pa še en poletni festival in - pri najboljši volji - tako se moja koncertna letina zaključi:/
the good the bad and the queen bodo poleti na frequencyu in szigetu, to mi ne uide. ampak the fall!
4. april 2007 ob 08:57
Mogoče se bodo pa v novih pisarnah vrtela najpomembnejša kolesca glasbene mašinerije: odvetniki, računovodje, svetovalci, piarovci… Šovbiznis je zahtevna stvar, niso to samo bendi s kitarami in koncertne dvorane. To je še najmanj! ;)
13. maj 2008 ob 01:54
[…] vseeno. V Hammersmithu sem bil večkrat, kot bi lahko pričakoval. Razlogi za to so (bili) štirje: Hammersmith Palais (ki je zdaj zaprt), gledališče Lyric, restavracija River Cafe (aha: parkrat, za posebne […]