Nekje drugje

Koliko imen ima lahko ista klet, ne da bi postala zmeda res popolna? V lokalu, ki se mu zdaj pravi Ghetto in je tik za Astorio, sem bil prvič leta 1981. Takrat se mu je reklo Stallions, v njem pa je kraljeval velikanski akvarij, v katerem se je kopala ena zlata ribica. Šank je podpiral priletni gospod z zelo nenavadnim lasnim vložkom, stregla pa mu je še starejša oseba ne popolnoma določljivega spola. Po par minutah sem se opravičil in odšel.  To je bil eden bolj travmatičnih dogodkov med mojim prvim obiskom Londona.

Imen vseh klubov in večerov, ki so se naselili v tem prešvicanem pajzlu, se verjetno ne spomni nihče. To so pač stvari, ki izginejo v meglici nočnega življenja. Lokal pa je še vedno takšen, kot je bil vedno. Ko pridete po stopnicah navzdol, se najprej zaletite v blagajno. Potem zavijete na desno in se znajdete na hodniku. Na levo je veliki točilni pult, na desno (in potem na levo) pa so stranišča in, skoraj čisto na koncu hodnika, garderoba. Ta zaviti hodnik obkroža plesišče, ki je srce kluba. Na drugi strani plesišča je še en manjši šank, levo so didžeji, pred njimi pa je še majhen oder. To je vse. Skratka. Ob sredah je v Ghettu Nag Nag Nag, ki je delo Jonnyja Sluta. Je hecna mešanica študentske tolerance, elektra in alkohola. In koncertov ob enih ponoči. V četrtek zgodaj zjutraj so tako nastopili Bonde do Role, ki jih imajo - vsaj britanski - kritiki za ali a) najbolj kul bend na Zemlji ali pa b) najbolj kul bend v vesolju. Na zgornji fotografiji sta Marina in Pedro malo po začetku koncerta, na spodnji pa je - čisto na desni - še Rodrigo, ki je bil za gramofoni (ta je bila posneta ob koncu nastopa).   

Čar malega kluba je seveda v tem, da se lahko nastopajočih - no - dotakneš. Ali skoraj dotakneš. Če se jih hočeš. Koncert je bil fantastičen, čeprav sem prepoznal samo dva komada, Solta O Frango in Quero te amar. Potem sem postal njihov(a) groupie in smo se zažurali do šestih. Ja, pa še kup plošč sem dobil. Njihovemu tour managerju Marcu sem zelo pozno priznal, da bi Bonde do Role moral videti že konec februarja, ko so bili v Astorii ena od dveh predskupin za Gossip, vendar sem jih prešprical, ker sem se zadržal na večerji. Po mojem mi ni preveč zameril. Ampak vseeno. Ali bi se moral zaradi vseh teh brazilskih muzikantov začeti učiti portugalščino? 

“Mogoče si pa res preveč nevrotičen, da bi imel psa,” mi je rekel Michael. “Ali pa otroka, če smo že pri tem.” I, le kako to ve? Verjetno zato, ker sem od ponedeljka pazil Nedovega kokeršpanjela Gizma. Tega nisem še nikoli delal. Namreč pazil psa. Prav tako psa nisem nikoli imel. Vendar pa prijateljem ne rečeš ne. Skratka. Gizmo bo junija star osem let in je prijazen pes, ki v glavnem ignorira druge pse. Bolj ali manj pa je ignoriral tudi mene. Seveda nisem pričakoval, da bo šlo za kakšno posebno ljubezen. Ko sem ju z Nedom pred šestimi leti spoznal, je Gizmo vedno precej pobesnelo lajal name. “Ah, samo zato, ker si tako visok,” je pojasnil Ned. Potem se je umiril in me, kot se reče, prenašal. Zato sem vedel, da bo najin odnos v teh petih dneh bolj utilitarne sorte: jaz ga bom hranil in peljal na sprehode, on pa me bo gledal s svojimi otožnimi očmi. Kljub temu pa me je presenetilo, kako nedostopen je bil. Ali pa se mi je to samo zdelo.

Gizmo je bil magnet za vse. Recimo: v torek sva s podzemno šla iz Pimlica, kjer sem ga pazil, v Finsbury Park, ker sem imel kar nekaj dela. Na Victoriji je v najin vagon vstopil mlad par. Iz Clactona, kot sta mi povedala, vendar pa sta dolga leta živela v Wood Greenu. Moški me je vprašal, če ga lahko poboža. Seveda. Gizmo je skoraj podivjal od navdušenja. Takšnega izliva ljubezni - ali nečesa, kar je zelo spominjalo na ljubezen - nisem videl že zelo dolgo časa. Njegov rep se je vrtel tako hitro, da sem mislil, da ga bo odneslo. Čeprav je bilo vse skupaj zelo zanimivo, pa sem bil kar malo poparjen, ko mi je ženska dejala: “Kokeršpanjeli zelo dobro vedo, komu lahko zaupajo.” Nekoliko mi je odleglo, ko je moški rekel, da imajo doma dva kokeršpanjela: “Očitno je, da je na meni zavohal naša psa.” Nekoliko odleglo, ampak ne preveč.

Bernarda me je poskušala prepričati, da bi bile stvari popolnoma drugačne, če bi bil Gizmo moj pes. Oziroma če bi sploh imel psa. To je verjetno res. Tako kot je verjetno res, da sem mogoče res preveč nevrotičen. Kaj pa vem. Vsekakor pa se je popolnoma spremenil v sredo zjutraj, ko sva se kakšne pol ure igrala s plišasto raco.

Ja, po epizodi s plišasto raco in “mečkanju”, kot pravi Bernarda, se mi je zdelo, da so psi čisto v redu. Že zvečer pa je bil takšen, kot je bil običajno: pozoren, vendar hladen in zadržan. Ampak tisti weimarski ptičar, ki sem ga videl v parku…

“Hvala bogu, da ne govorimo o smrti avtorja ali smrti romana, ampak raje kar o smrti same knjige,” se je zahahljala Margaret Atwood na okrogli mizi o prihodnosti knjige, ki je bila sinoči v Queen Elizabeth Hall. Okrogli mizi se je sicer reklo Digitaliziraj ali umri: kakšna je prihodnost knjige?, poleg Atwoodove pa so na njej sodelovali še direktor založbe Faber & Faber in predsednik britanske zveze založnikov Stephen Page, pisatelj Andrew O’Hagan (pri Pageu je lani objavil roman Be Near Me), ter literarna urednica Timesa in pisateljica Erica Wagner, ki je pogovor vodila (v tem vrstnem redu, od leve proti desni, sedijo tudi na fotografiji). Vsi so prostodušno priznali, da so “knjižni fetišisti”. Vsi - no, skoraj vsi - v dvorani smo lahko samo prikimali.

Stephen Page je bil precej optimističen, ker je prepričan, da knjige še ne bo tako kmalu konec. Vsaj nekaj časa bo prihodnost “še vrsto let zelo mešana”. Nenazadnje, je dejal, se še danes vozimo tudi s kolesi, čeprav je bil izumljen avto. Blogi - predvsem literarni - pa se mu zdijo imenitni, ker založnikom in urednikom ni potrebno več prebirati tako veliko slabega leposlovja in esejistike, kot so jo doslej. “Prvo rešeto je zdaj kar internet.” je dodal. Wagnerjeva je povedala, da na Timesu dobijo tudi po pet velikih vreč recenzentskih izvodov na dan, O’Hagan pa je razmišljal predvsem o vprašanju avtorskih pravic ter o tem, kako si “nekateri napačno predstavljajo demokracijo na spletu”. “Vse preprosto ne more biti kar zastonj,” se je pridušal, ter opozoril, da je tako kot pri branju tudi pri uporabi interneta potrebna izobrazba. Atwoodova je bila še najbolj brezkompromisna in zabavna. Med drugim je opozorila, da je prava literarna kritika izhaja iz svetopisemske eksegeze, žurnalistično ocenjevanje knjig pa ni nič drugega kot “vaški pogovor ob vodnjaku in opravljanje”: “Recimo po poroki. Saj veste, krasno obleko je imela, ampak čevlji, vam rečem…” Poleg tega pa je prepričana, da bo e-knjiga, torej elektronska knjiga, imela prihodnost, ampak ”samo v primeru, če bo čimbolj podobna sedanjim knigam”. “Še najbolje bi bilo, če bi lahko v njej ali na njej tudi neko obračali liste. To bi bil zadetek v črno,” je pribila. Prihodnost torej bo.   

Najtoplejši dan letošnjega leta: 26 stopinj celzija ni bilo slabo. Takole je bilo v parku Highbury Fields ob petih popoldne, ko je sonce še kar pritiskalo. Razhajati smo se začeli kakšno uro kasneje, ko se je ohladilo na, uf, 22 stopinj.

V torek bo res hladno. Pajade.

“Poročanje o dekletih prihodnjega kralja je zelo težko delo, saj ne veš, katera bo postala kraljica,” je pred nekaj minutami na BBC-jevem radiju dejal Arthur Edwards, fotograf dnevnika Sun (oziroma “legendarni fotograf”, kot ga radi pohvalijo). Res, težko delo, ampak nekdo ga mora opraviti. Novica, da sta se razšla “Wills in Kate” - torej starejši sin prestolonaslednika princa Charlesa, 24-letni princ William in njegovo leto dni starejše dekle Kate Middleton - je zato takoj postala glavna novica dneva. Pred samomorilskim napadom v Karbali, Putinom, srečanjem Bush-Brown in Severno Korejo. Hura. Edwards - “prijatelj obeh” - je sicer “imel občutek”, da se je približeval konec razmerja, vendar pa je vseeno “globoko šokiran in presunjen”, ker se je to zgodilo, saj bi ta “ta krasna mlada človeka lahko postala čudoviti kralj in kraljica”. Ker se William menda “noče poročiti še vsaj do 28. leta”, pa se to ne bo zgodilo. Sicer pa je glavni razlog za to, da sta se ”Wills in Kate” razšla, ”izjemna medijska pozornost”, ki ju je bilo deležno njuno razmerje. In zdaj mediji vijejo roke nad… samimi seboj?  

“Pa Knuta pozdravi,” je bilo rečeno v enem od zadnjih elektronskih pisem, ki sem jih dobil pred počitnicami. Seveda. Bom. “Uuuuuuuu,” pa se je cmerila neka priletna ženska, ko se je “der kleine Eisbär” priigral na našo stran svoje ograde, kjer nekaj ur na dan nastopa pred obiskovalci. Z njim se igrata dva paznika, vse skupaj pa spremlja neznosno osladen komentar. Ja, ker obiskovalci ploskajo - in vzdihujejo - se mi je zdelo, da je Knut kot kakšen sodobni plešoči medved. Ali pa da bo to postal. Je pa res, da mi je v živalskih vrtih vedno malo neprijetno. (Še najboljši so bili sicer volkovi na desni strani Knutovega igrišča, ki so se zelo očitno dolgočasili. Res, ko da bi bili iz Knjige o džungli.) V Berlin hodim od leta 1981. Zame je bil - in še vedno je - najlepši lunapark na svetu. Nekaj let sem hodil obsedeno, potem 364 dni zaljubljeno (in obsedeno), potem tri leta sploh ne (ja, tudi to je bilo obsedeno), potem pa vsako leto po enkrat. Ali dvakrat. Ali trikrat. Na daljše vikende. V glavnem je vse, kar vem o Berlinu, sežeto v vonj na postajah podzemne Wittenbergplatz in Nollendorfplatz: gosta mešanica potu, toplega, postanega zraka, bencina (ne, ne vem zakaj), tisočev ljudi na vlakih in peronih, pečenih klobas in večnih “zurück bleiben, bitte”. Po vseh žurih in par urah spanja sem v ponedeljek zvečer šel še v Kesselhaus, na koncert najnovejše “Englands Pop-Entdeckung”. Mika je bil takšen kot lanskega novembra, ko sem ga videl v Koku: ker je neskončno derivativen, je neskončno všečen. In nenevaren. Zato ni nič čudnega, da bo njegova muzika “Soundtrack des Sommers”. Zanimivo pa je, da je v vseh nemških časopisih, ki sem jih bral, Mika “öffentlich schwul”, medtem ko v britanskih o svoji spolni orientaciji “ne želi govoriti”. Če koga zanima: v soboto bodo v Columbiahalle nastopili Scissor Sisters, 9. julija pa Arctic Monkeys. V manjših lokalih pa bo menda še čisto vse, kar leze in gre po Britaniji, od Paola Nutinija in The Pigeon Detectives pa do Maximo Park in Razorlight. In Pet Shop Boys. Ja, spet me drži, da bi spakiral in se - končno - preselil v Berlin. Ne, saj ne bo trajalo dolgo. Zvečer grem na Patricka Wolfa v Astorijo. Kar verjetno pomeni, da se bom jutri hotel preseliti v Cornwall.

Marsikomu se je zdelo imenitno — ali vsaj zanimivo — da je Keith Richards v intervjuju za NME povedal, kako da je posnifal malo svojega upepeljenega očeta, pomešanega s kokainom. Zdaj trdi, da tega sploh ni rekel, ampak da je bil ta stavek izgubljen s prevodom. Povedati da je hotel samo to, da sta si bila z očetom, ki je umrl pred petimi leti, zelo blizu. Drugih stvari pa ni zanikal, čeprav je govoril o vsem mogočem. Recimo o tem, da lani ni padel s palme, ampak z grma. In da so dandanes vsi bendi — razen Stonesov — zanič. “Poskušajo biti nekaj drugega, niso pa to, kar so v resnici. Libertines? Arctic Monkeys? Bloc Party? Samo sranje, samo sranje. Pozerji, smeti. Nič ni vredno, nič. Jaz poslušam prave stvari, ne dreka. Poslušam svoje, baby, Motörhead, reggae, maroško glasbo. Vse sorte.” Meni pa se je zdelo najbolj zanimivo, da je prepričan, da bo naslednja žrtev mamil Pete Doherty — če ne bo pustil svojega dekleta, Kate Moss. “Ne poznam ga, vem pa, da se se igra z ognjem. Kate poznam zelo dobro. Kate se hoče igrati s slabimi fanti. In je imela enega. Pa še enega. Pa še enega. Ona bo živela, fantje pa bodo umrli.” Zakaj se mi to zdi zanimivo? Zaradi tega, ker je na domačem videu, na katerem poskuša Doherty prepevati novo pesem KP Nuts, tudi nekaj zelo pomenljivih intervencij Kate Moss. Verjetno so odigrane, vendar pa to ni pomembno, ker so dramaturško zelo zanimive. Na verze “vso svojo dragoceno ljubezen daješ nekomu, ki …” mu Mossova recimo odgovori: “Zgnij v kehi, ti pizda. Zgnij. Zgnij. Zgnij. Zgnij. Zgnij. Zgnij.” Ko mu potem pritegne pri petju, hitro ugotovi: “No, Sonny in Cher pa ravno nisva.” In ko Doherty zapoje “pod hrastom”, se Mossova hitro pozanima “kakšnim hrastom?”. Ko ji odgovori “hrastom”, pa vzkipi: “Kakšen lažnivec si, kakšen lažnivec. Kar fantaziraš.” Aja, med vsem skupaj ga je še porinila s stola, med “la-la-la” pa mu je zabrusila, da naj ji ne poje “la-la”. Potem gre “po pijačo”, potem pa se ponovno pojavi in reče: “Ej, pizdun!” Ali je bilo tudi pri tem kaj izgubljeno s prevodom? (Zdaj pa na velikonočne v tujino.)

“The Fall” je v nedeljo pisalo na razsvetljeni tabli nad pročeljem Hammersmith Palais. “Nocoj”. Bolj natančno bi bi bilo “nocoj in nikoli več”: Fall so bili zadnji bend, ki je igral v tej - resnično - legendarni dvorani v zahodnem Londonu. Zdaj jo bodo spremenili v pisarne. Pisarne?

Hammersmith Palais so odprli leta 1919, kot Palais de Danse, in je bil prva dvorana v Londonu, kjer so igrali jazz. Za to je poskrbel Original Dixieland Jazz Band iz New Orleansa. Tudi kasneje je bil bolj znan kot prava plesna dvorana, z večeri standardnih plesov in vsem ostalim, potem pa je bila tudi močno oporišče reggaeja. Na enem celonočnem koncertu, 5. junija 1977, je bil tudi Joe Strummer, ki je po njem napisal (White Man) in Hammersmith Palais. Torej pesem, za katero je bil sam prepričan, da je njegova najboljša in so jo igrali tudi na njegovem pogrebu. Dva člana Clash sta se od Hammersmith Palais sicer poslovila v zadnjem mesecu. Mick Jones je igral kitaro s Primal Scream na podelitvi NME-jevih nagrad (in ja, odigrali so tudi (White Man) in Hammersmith Palais), basist Paul Simonon pa je v dvorani nastopil v soboto, z The Good, The Bad and The Queen. ”Zelo malo verjetno je, da bomo odigrali White Man,” je dejal pred koncertom. In je tudi niso. Hammersmith Palais je bil sicer tudi eden od “razlogov za dobro voljo” v pesmi Reasons to Be Cheerful Iana Duryja.

Čeprav je bil rock v Hammersmith Palais prepovedan do leta 1974, so kasneje v tej nenavadno intimni dvorani igrali kar vsi po vrsti. Bill Haley, Rolling Stones, Clash, Ramones, David Bowie, Sex Pistols, U2, Massive Attack, PiL, Kinks, Soft Cell, Pogues, Specials, Oasis. In tudi Fall: prvič leta 1982, ko so bili predskupina Birthday Party. In cela falanga drugih, recimo fantastični Jamie T, ki sem ga videl 2. marca, ter Enter Shikari (ogrevali so Yourcodenameis:Milo) teden dni kasneje. Zdaj v Hammersmith Palais ne bo nikogar.