Arhiv za Marec, 2007

12. Scala, 275 Pentonville Road, London N1

29.03.2007 ob 22:37

Scala je super. Super je zelo dolgo časa, če odštejem par let, ko je bila zaprta. Od leta 1920 je bila v glavnem kino, ki se mu je najprej reklo King’s Cross Cinema (ker je skoraj nasproti železniške postaje King’s Cross), potem Gaumont in potem Odeon. Na začetku 70. let je bila nekaj časa porno kino, potem pa zopet konvencionalna kinodvorana – vendar pa so imeli tudi koncesijo za organizacijo celonočnih koncertov. Recimo Iggyja Popa. Od leta 1981 je bila Scala (končno pod tem imenom) precej krasen repertoarni kino. Malo čudaški, z zelo eksotičnim programom – celonočno špricanje krvi v tretjerazrednih grozljivkah in podobno – ter ropotanjem vlakov skozi železniško postajo pod dvorano. Leta 1993 je šel kino v prisilni stečaj, ker so odvrteli Peklensko pomarančo, Kubrick pa jih je tožil, ker je film – iz še vedno nepojasnjenih razlogov – sredi 70. let umaknil iz distribucije v Britaniji. Šest let kasneje in po obsežni predelavi so Scalo odprli kot koncertno dvorano in klub. Ob petkih, recimo, je v Scali doma Popstarz.

Archie Bronson Outfit, Scala, 21. marec 2007

Prejšnji teden sva z Bernardo šla na odbiti, glasni, razbijaški in bradati trio Archie Bronson Outifit. Verjetno bi morala vedeti, da je nekaj narobe, ker je Sam Windett neskončno dolgo uglaševal svojo kitaro. Šel je namreč eden od ojačevalcev. In prav zato je kitara v pesmih Modern Lovers in Dead Funny preglasila vse, celo gosta, ki je igral na dva saksofona naenkrat (in se ga ni slišalo). V bistvu je bilo škoda, da ni bila ravno njihova noč, saj je bilo leto 2006 nedvomno njihovo leto, Derdang Derdang, njihov drugi album, pa eden boljših pridelkov v lanski letini. In to kljub temu, da so v NME popljuvali njihov novi singel Dart for My Sweet Heart (“Res zoprn.”), zaradi česar jih je Windett z odra hitro, vendar momljajoče, popljuval. Manj momljajoč je bil med obračunom s tehničnim osebjem, saj je občinstvo odkrito hujskal, da jim “malo preštimajo kosti”. Vse skupaj pa je bilo v redu.

  • Share/Bookmark

“Nekoga so zabodli.”

22.03.2007 ob 13:11

Ko sem se sinoči vračal domov, je  na naši cesti kar mrgolelo policistov. In kaj je bilo, sem se pozanimal pri policistu, ki me je moral pospremiti domov, saj je naša hiša na delu ulice, kjer je bilo gibanje omejeno. “Nekoga so zabodli,” mi je dejal. Do smrti? “To je vse, kar vemo.” Pogovora je bilo s tem konec. Cesta, ki je sicer zelo prometna povezava med Seven Sisters Road in Highburyjem, je še vedno zaprta. Dobrih sto metrov od naše hiše sta postavljena dva šotora. Za forenzično preiskavo, po mojem. Tako vsaj naredijo v britanskih policijskih serijah. To pa pomeni, da tisti zabod verjetno ni pustil samo površinskih ran. Ko sem nekega drugega policista danes vprašal, kaj se je zgodilo, je odgovoril: “Nekoga so zabodli.”

Blackstock Rd, 22. marec 2007, 9.25 

Ne, saj me niso pustili fotografirati. “Zakaj pa bi hoteli kaj slikati? Saj ni nič videti,” me je poskušal prepričati tisti današnji policist. Ravno zato. Njegova kolegica na drugi strani ulice je bila še bolj nezaupljiva. Vendar pa mi je vseeno dovolila, da sem poslikal tale trak. Verjetno zato, ker sem ji rekel, da je za blog.

Blackstock Rd, 22. marec 2007, 9.30

Zdaj je 11.06 in ulica je še vedno zaprta. Nihče od sosedov ni presenečen, da so “nekoga zabodli”. Zaradi tleče nizke kriminalitete je bilo samo vprašanje časa, so mi povedali v trafiki, kjer sicer niso imeli nobenih časopisov, saj policija ni dovolila dostave. Mogoče zaradi potencialne kontaminacije kraja zločina? Kljub temu, da v velemestu otopiš, je vse skupaj zelo vznemirljivo.

Pripis ob 17.00: Zlovešče tišine na Blackstock Road je konec. Pred slabo uro so kriminalisti s “česanjem” ceste končali svoje terensko delo. Ko so preiskali vrt pred našo hišo, je eden dvakrat uporabil izraz ”napadalno orožje”, ki da ga “še vedno iščejo”. To je bilo vse. Poleg opravičila: “Ne skrbite, samo par minut bomo potrebovali.” Potem so se stvari začele odvijati precej bliskovito: v nekaj minutah so izginili trakovi s prepovedjo gibanja ter oba šotora. Še nekaj minut kasneje so po cesti zapeljali prvi avtomobili. Tudi pločniki so bili kmalu polni. Dan je bil nenavadno melanholičen. In prazen.

  • Share/Bookmark

O Big Brotherju…

20.03.2007 ob 11:53

… moramo vedeti samo to, da se roman 1984 konča s stavkom: “Ljubil je Velikega brata.” Winston je namreč končno razumel, da je vojna mir, svoboda suženjstvo, nevednost pa moč. In kaj torej pomeni, da so Big Brotherja napovedovali kot ”romantično dramo o resničnem življenju”? Da gre za “tragikomedijo o fiktivnem življenju”? Ja.  

  • Share/Bookmark

Pomen penisa

17.03.2007 ob 12:33

“Ko bo glavni igralec na odru gol, se ne smeš smejati,” mi je zabičal oče pred Shafferjevim Equusom. “Golota je pomemben del tega, kar se je junaku zgodilo. Poskušaj razumeti.” To je bilo po mojem leta 1978. V celjskem gledališču so gostovali Mariborčani, glavnega junaka, duševno motenega fanta Alana Stranga pa je igral Peter Ternovšek. Čeprav smo na osnovnošolskih abonmajih videli vse mogoče, pa golega moškega dotlej še vseeno nismo. In ja, ko se je Ternovšek na odru pojavil gol, se je v dvorani zaslišalo tisto pritajeno in neznosno hudobno otroško hihitanje. Ker je bilo nalezljivo, sem se tudi sam začel hihitati. In ne, nisem poskušal razumeti. (Verjetno sem res bil najstniški filister: kakšno leto dni kasneje sem pred razredom burkaško recitiral Šalamunovo poezijo in se ob “krom na krom zbran” histerično krohotal in se valjal po katedru. Res pa je, da sem se potem nekaj let let sekiral zaradi svoje ozkosti. Ko sem Tomažu živčno priznal, kaj sem počel z njegovimi pesmimi, se je samo na glas zasmejal: “V sedmem razredu?”) Ampak kaj hočemo: goli Alan Strang bo gledalce vedno zanimal. Še posebej, če ga igra Daniel Radcliffe, ki je s Strangom v Gielgudu maturiral kot gledališki igralec. Ne, ni slab, vendar je precej monoton. (V vsakem primeru bo predstava za vse večne čase znana po tem, da se je Harry Potter v njej slekel.) Sedel sem — ne po lastni krivdi — v šesti vrsti v parterju. Na moji desni sta bili dve najstnici, ki sta se ves čas basali z bonboni in čokolado. Ko se je Radcliffe končo slekel, sta mrzlično poiskali majhna daljnogleda — ja, daljnogleda, ne morda operni kukali! —, si jih pritisnili na oči in ju usmerili v Radcliffovo mednožje. Ne vem, meni bi se to vseeno zdelo bolj žaljivo kot pa laskavo. Kljub temu pa je bilo vsaj za malenkost boljše kot hihitanje.

  • Share/Bookmark

11. BFI Southbank, Belvedere Road, London SE1

14.03.2007 ob 02:38

Skratka. Petnajst let sem bil član National Film Theatra, NFT, ki ga je pred več kot pol stoletja ustanovil British Film Institute (Britanski filmski inštitut). Ko so mi letos poslali novo letno člansko izkaznico, pa se je izkazalo, da nisem več član NFT, torej kinoteke, ampak da sem član BFI Southbank. Ko me je Chris vprašal, če grem v torek zvečer z njim na otvoritev renoviranih prostorov BFI pod Waterloojskim mostom na južnem nabrežju Temze, sem tako samo prikimal. Seveda. V NFT sem bil zelo dolgo zelo srečen (za Fellinijevo retrospektivo, ki je bila avgusta in septembra leta 2004, so zbrali skoraj čisto vse, kar je naredil, vključno z reklamami in televizijskimi skeči – bilo je noro in nepozabno). Poleg tega pa me je še zanimalo, kaj so naredili iz prostorov, v katerih je bil MOMI, star Museum of the Moving Image (londonski muzej sedme umetnosti), ki so ga zaprli leta 1999, vendar je marsikomu ostal v kar lepem spominu. Ne, čisto super je bil.  

BFI Southbank, 13. marec 2007

Eden od problemov, ki jih je imel NFT, je bil ta, da ni imel pravega vhoda. Zdaj ga je dobil in to na nekoliko čudaško poimenovani Theatre Avenue – na kateri raste eno samo drevo – med BFI in National Theatrom. Ja, tudi zato se mi je zdelo, da bomo šli samo na otvoritev nove avle in še ene restavracije, vendar pa je bilo vse skupaj dosti boljše. BFI Southbank je stari, raztreseni NFT + vse, kar so mu dodali, torej predvsem nova mediateka (ki jo je sprojektiral David Adjaye), galerija in še en manjši, studijski kino.

BFI Southbank, 13. marec 2007, Tessa Jowell in Anthony Minghella

Govori so bili takšni, kot bi jih lahko na takšnih otvoritvah pričakovali. Ministrica za kulturo, medije in šport Tessa Jowell (na sliki – io non sono un paparazzo! – levo) se je dnevne politike dotaknila samo enkrat, režiser in predsednika sveta BFI Anthony Minghella (desno) pa je bil vznesen in prepričljivo sentimentalen. Vino je bilo boljše od šampanjca, prigrizkov pa – kljub vsemu pompu – ni bilo ravno veliko. Bilo je fajn. Tudi zato, ker na enem kraju redko vidiš toliko filmskih režiserjev, kot jih je bilo na otvoritvi BFI Southbank (moram še parkrat ponoviti, saj še vedno govorim kar NFT). Pa še Rita Tushingham je prišla.    

  • Share/Bookmark

Zdravilne učinkovine pa to

7.03.2007 ob 21:02

“Hrani bom še naprej dodajala zdravilne učinkovine,” je razložila 68-letna Patricia Tabram iz Humshaugha v grofiji Northumberland, ko je bila na višjem sodišču v Carlisleu obsojena na 250 ur družbeno koristnega dela. Zdravilne učinkovine, o katerih je govorila, so sicer tiste, ki jih ima, po njenem mnenju, kanabis – vendar pa je ostro zanikala, da je posedovala prepovedano drogo ali jo celo gojila. Mamila ne kadi, ampak ga med kuhanjem dodaja čaju, kakavu, pecivu in obaram. Obaram! Z obrambo, da kanabis uporabljate v zdravstvene namene, se na britanskih sodiščih sicer ne pride daleč. ”Policija lahko pride k meni vsak teden. Postregla jim bom s čajem in spodobnimi keksi, ki jim bo, seveda, dodala zdravilne učinkovine. Pa še malo kanabisa jim bom dala, da me bodo lahko ponovno ovadili.” Tabramova, ki je sicer stara mama – samo vprašanje minut je, preden jo bodo v kakšnem tabloidu razglasili za ”narkobabico” - kanabis uporablja za lajšanje bolečin po dveh prometnih nesrečah ter depresije po smrti sina. Pred dvema letoma je bila zaradi posedovanja kanabisa obsojena na pol leta pogojno (ker sodnik ni hotel, da bi postala “mučenica”). Za današnjo kazen je mirno dejala, da jo “bo že preživela”. Oseminšestdeset let?

Pripis ob polnoči. Ravno sem prišel s koncerta Nine Inch Nails v Brixton Academy. Moj običajni plac, pol kvadratnega metra desno pred mešalno mizo, sta zasedla 19-letni John in njegov 17-letni brat Steve. Zato sem stal nekaj palcev stran. Cel koncert sta si potem podajala džointe. Kaj pa vem, kakšnih sedem jih je pa že bilo. Vsake toliko sta mi ga vljudno ponudila, vendar sem ga podobno vljudno odklonil. Mamila sredi tedna? Ko sem Johna vprašal, ali kanabis kadi iz zdravstvenih namenov, se je nasmehnil in  rekel: “Ne, mate, zato, da se zadanem.” Malo manj otopel je bil samo med zadnjimi tremi pesmimi, namreč Hurt, The Hand That Feeds in Head Like a Hole. Mimogrede: Kako dobri so bili Trent Reznor in njegovi? Tako dobri, da sem si kupil majico. Tega nisem naredil že pet let. Sama regresija, vam rečem.   

  • Share/Bookmark

Eno leto

5.03.2007 ob 04:05

Hura. Prvi rojstni dan. Pisanje bloga – najprej pri Jonasu, zdaj na Blogosu – sicer ni stvar, ki bi jo v svojem življenju počel najdlje. Če odštejem tiste bistvene reči, namreč dihanje, hrano in tako naprej, bi bil vrstni red nekako takšen: branje (35 let), gledališče (35 let: Figole Fagole v SLG Celje, vendar me je res začelo zanimati pet let kasneje, ko sem videl, vendar ne čisto razumel, Tri sestre), kino (34 let: Mary Poppins v kinu Union), “uporaba grdih besed” (33 let; moj brat Matjaž me je naučil reči kurc in fuk), obiskovanje koncertov klasične glasbe (28 let - vendar precej sporadično), obiskovanje koncertov popularne glasbe (27 let), prva cigareta (27 let – čeprav sem resno začel kaditi šele na univerzi), seks (27 let), prve leviske 501 (27 let), prva ljubezen (25 let), objava prvega članka v Mladini (25 let), objava prvih pesmi (25 let, v Mladinini prilogi Mlada pota) in prvo pravo razmerje (22 let; trajalo je 364 dni). Nič od tega ni – ali ni bilo – dolgočasno, čeprav zdaj vem, da prve stvari niso nujno najboljše ali najbolj uporabne. Na prvi uri angleščine smo se, recimo, morali naučiti frazo How do you do?, ki je tudi po skoraj šestnajstih letih v Londonu nisem uporabil niti enkrat.

  • Share/Bookmark

Srečni konec

1.03.2007 ob 11:13

Lani smo za svetovni dan knjige – ki je letos 1. marca – izvedeli, da je najljubši srečni konec za britanske bralce tisti v Prevzetnosti in pristranosti, ko Elizabeth in gospod Darcy odjezdita v sončni zahod in proti Pemberlyju. Letos pa so se odločili, da je Prevzetnost in pristranost itak kar njihova najljubša knjiga vseh časov. Na drugem mestu je Gospodar prstanov, na tretjem Jane Eyre (tretji najljubši konec: “Z Edwardom sva srečna; še bolj zato, ker so srečni tudi vsi tisti, ki jih imava najraje.”), četrti so Harryji Potterji (nekaterim bralcem bi bili sicer všeč manj ambivalentni konci), peti pa je Ubiti ptico oponašalko. Ta moderna klasika Harper Lee je eno mesto pred Svetim pismom ter dve mesti pred Viharnim vrhom, na osmem mestu pa je Njegova temna tvar. Iana McEwana in njegovega Cement Garden (Cementni vrt) ni na nobenem od obeh seznamov (Pokora je na 50. mestu letošnjega), čeprav ima – po mojem – fantastičen konec. Samo tole: “‘Tako!’ je rekla. ‘Kako lepo smo spali.’” Ne?

  • Share/Bookmark