Nekje drugje

“Kakšna je torej razlika med starim in novim rejvom?” se je - precej retorično – vprašal Philip. In si takoj odgovoril: “Zdaj igrajo kitare, prej pa jih niso.” To je bilo na NME-jevi novorejverski plesni veselici v Hammersmith Palais, kjer so dekleta in fantje plesali tako, kot se je spodobilo pred petnajstimi leti: z obema rokama v zraku in lovljenjem ritma z boki. Brazilci CSS – Cansei de Ser Sexy – so bili tako dobri, da bi jih morali prepovedati: poganski, plemenski ritmi, hipnotični sintesajzer in njihova pevka Lovefoxxx… Še dva dni kasneje mi ni čisto jasno, kaj se je zgodilo. Klaxons, ki so bili uradno glavni bend večera, so svoj nastop končali s priredbo Not Over Yet. Na odru so se jim pridružili člani vseh skupin večera – poleg CSS še The New Young Pony Club (New Order s pevko) in The Sunshine Underground (bolj trdi in elektro Hard-Fi) -, dvorana pa je bila zelo srečna. Po mojem bi bila ta gasilska izvedba všeč tudi Grace, ki je Not Over Yet pela leta 1995. Sinočnji NME-jev rokerski večer – v Brixton Academy - je bil v redu, samo da so bili občinstvu bolj všeč The View (štepslji iz Dryburgha na Škotskem) kot pa ta glavni, namreč Valižani The Automatic (bolj trdi, no, Hard-Fi). Mogoče zato, ker je mesec dni v glasbi zelo dolgo. (The Horrors in Mumm-Ra so bili zanimivi.) Eden od manj običajnih stranskih učinkov obeh večerov so bile sanje, ki so se danes zjutraj vlekle od štirih naprej. “Pascala ste pa malo po svoje navedli,” mi je dejal starejši, zelo resni gospod, ki je bil zelo podoben dr. Evaldu Korenu. “Prav je: ‘Srce ima svojo pamet, ki je pamet ne pozna.’ Vi pa ste napisali ‘ki je pamet noče poznati’. Razlika je precejšnja, ali se vam ne zdi?” Pascala – kot se mi zdi – nisem še nikoli in nikdar navajal.

In kaj bi vi naredili, če bi dobili vabilo, ki je pomembno oznanilo: “Pozabite na Shit Disco in Klaxons ter spoznajte Twisted Charm, najboljši (in najbolj čudaški) elektro rock bend iz Finsbury Parka”? In koliko elektro rock bendov sploh imamo v Finsbury Parku? Ali je to lokalni elektro rock za lokalne ljudi? Kdaj so Shitdisco iz svojega imena izgubili klicaj in od kdaj se pišejo narazen? In zakaj bi moral pozabiti na Klaxons? Vseeno: Twisted Charm – štirje nevrotični, karizmatični fantje – so sinoči nastopali v klubu Ghetto v Sohu. Seveda sem šel. Občinstvu je bila najbolj všeč družbeno kritična pesem Boring Lifestyles, s katero Finsbury Parku niso naredili nobene sramote, tako kot tudi z drugimi šestimi pesmimi ne. Novo? Novo! Ne vem zakaj, ampak konec februarja je zmeraj čas za glasbeno vzgojo. V nedeljo je bil na vrsti Rufus Wainwright s svojo rekreacijo Judy Garland in njenega koncerta v Carnegie Hall leta 1961. To je bil tisti koncert, ki se mu običajno reče kar “največji večer v zgodovini šovbiznisa”. Bilo je super. Včeraj so bili torej lokalni rockerji, v četrtek je NME-jev rave koktajl (Klaxons! New Young Pony Club! The Sunshine Underground! CSS!), v petek NME-jeva rock veselica (The Automatic, The View, The Horrors in Mumm-Ra), v soboto so Gossip, v nedeljo pa The Killers (ja, vem, ampak moja volja je šibka). Na lanski NME-jevi turneji so bili podobno učinkoviti We Are Scientists, Mystery Jets, Maximo Park in Arctic Monkeys, ki so se 17. februarja ustavili v Brixton Academy. Dan kasneje sem šel najprej na Sparks v Forum, potem pa še na najbolj šokantno razodetje zadnjih par let: v Koku so se namreč začele Guilty Pleasures. Guilty Pleasures – ali skrite strasti – so sicer izbruhnile na programu Seana Rowleyja na lokalnem radiu BBC London, gre pa za disko, v katerem vrtijo pesmi, za katere nam je bilo menda nerodno, da so nam všeč, zdaj pa teh potlačenih inflikcij menda ni potrebno več skrivati. Vse skupaj naj bi bilo tudi zelo osvobajajoče, ker naj bi čisto vsakdo imel kakšno skrito strast. In zato je ironija prepovedana. “Plošče mi morajo biti res všeč, da jih vrtim,” je dejal Rowley. Zato vrti Davida Essexa, Scissor Sisters in S Club S (“Don’t Stop Movin’ je zelo nedolžna pesem.”), ne pa Scorpions (“Zanič.”) in Girls Aloud. In takšne stvari. Koko je, resnici na ljubo, pokal po šivih, popularnost kluba pa je bila tako fenomenalna, da ga je Rowley hitro izvozil še v druga britanska mesta ter tujino. Potem sta hitro izšli še dve antologiji, avgusta pa je piskrček pristavil še mesečnik Q, ki je sestavil še svojo lestvico najbolj prepovedanih strasti. Na vrhu so bili Electric Light Orchestra z Livin’ Thing. V Guilty Pleasures sem bil samo enkrat. Verjetno zato, ker mora biti vsakega osvobajanja enkrat konec.

… se ptički ženijo, Britanke in Britanci pa grejo po nakupih: za izraz ljubezni do svojih ljubezni bodo povprečno porabili nekaj manj kot 100 funtov (ženske 91,89, moški pa 97,12 funta). Za bonboniere, vrtnice, sladkorno peno, voščilnice in to. In kaj imamo od vsega tega vsi, ki smo samski? I, le kaj! Brezplačno klobaso v enem izmed mojih najljubših lokalov.

In ta klobasa bo okusnejša od 100 funtov.

Sneg je južen in težek in ga, ponovno, precej hitro pobira. Kljub temu ga je zdajle za kakšne tri centimentre ali še malo več. Ko se je snežni mož prikotalil v moj patio, je rekel: “Ne, ne Snežak, jaz sem Mister Snežak, lepo vas prosim!” Največ problemov je sicer imel z rokami, torej vejami grmička, ki kar raste in raste, vendar nihče ne ve, kaj naj bi bil. “Malce suhljate so, se vam ne zdi?”  

Čeprav še vedno naletava, je Mister Snežak že izgubil svoj klobuk. Tudi spodneslo ga je in zdaj leži ha hrbtu. Po mojem ne bo trajal zelo dolgo, pogovor pa je bil vseeno lušten. 

Trinajst ur kasneje je Mister Snežak še vedno ležal na hrbtu. Snega sicer ni skoraj nikjer več. 

V petek ob osmih zjutraj snega ni bilo nikjer več, razen na mizici v patiu, na kateri je še vedno ležal Mister Snežak. Ker je bilo svetlo, sem našel tudi njegov klobuk, ki mu ga je odneslo z glave. Bil je na tleh. 

Naša hiša je vegasta viktorijanska konfekcija iz leta 1897; naplavil jo je eden od takratnih valov špekulativne gradnje, vendar vseeno ni bila tako slaba kot so bila številna »četrtorazredna bivališča za 200 funtov«, ki so bila posejana drugod po severnem Londonu. Včasih je bila enodružinska: v kleti sta bili kuhinja in soba za kuharico, v prvem in drugem nadstropju je živela tista »ena družina«, v mansardi pa je bila še soba za služkinjo. V šestdesetih letih minulega stoletja so jo, podobno kot vrsto drugih podobnih hiš, spremenili v dvostanovanjsko hišo. To so, podobno kot pri vseh drugih podobnih hišah, naredili za dva penija: brez dodatne zvočne in toplotne izolacije med nadstropji (in stanovanji), brez ločene vodovodne in električne napeljave in tako naprej. Ko sem se vselil v kletno stanovanje, je bilo stanovanje v prvem in drugem nadstropju pisarna računovodskega podjetja. Pred petimi leti pa so pisarno spremenili nazaj v stanovanje. Moji novi sosedi so najprej postali trije precej neopazni fantje, ki sta jih zamenjala dva para, ta dva para pa so pred dvema letoma zamenjali štirje študentje: Kitajka, Španka, Francoz in Američan. Pogosto se jim pridružijo še njihovi fantje in punce. Francoza, ki je imel najprej punco in potem fanta, je septembra zamenjala 18-letna Španka, ki dela v različnih butikih in igra saksofon, Kitajko pa Anglež, ki dela magisterij iz mikrobiologije. Res pa je, da sem šele pri tej generaciji svojih sosedov in njihovih prijateljev res začel izgubljati živce - in se verjetno spremenil v sitnega in tečnega moškega srednjih let. Z izjemo Američana po stopnicah nikoli ne hodijo, ampak skačejo. Visoke pete in škornji so zelo glasni. V kuhinji, ki je nad mojo spalnico, imajo polnočne prigrizke ob treh ponoči. Po prigrizkih pa so dvakrat vzeli v roko še kitaro in malo preigravali največje uspešnice Oasis. Ne, ve vem, kaj me je bolj prizadelo: čas brenkanja ali njihov glasbeni okus. Potem sem oddivjal gor, besno zvonil in imel živčni zlom. Potem nekaj dni poskušajo biti pridni. Potem sem jim še tretjič, četrtič, petič, šestič zabičal, da zvočne izolacije ni, da slišim vse, kar se dogaja nad mojo glavo in da bi kdaj rad tudi spal. Anglež me je hotel prepričati, da imajo tudi oni svoje pravice, vendar ni prišel prav daleč. Zdaj je nekakšno čudno nizkointenzivno premirje. Jutri jim bom podaril napis, ki ga je na svojih vratih imel komik Spike Milligan: »Vrata je mogoče zapreti tudi tako, da jih ne zaloputnete. Poskusite in boste videli, kako brihtni ste.« Potem pa bom nadaljeval prepričevanje njihovega stanodajalca, da končno ponovno položijo tapison. Tapison je bil tako zelo umazan, da se ga ni dalo več očistiti, mi je dejal. Zamenjali so ga z linolejem ter s tem odstranili še zadnjo izolacijo. Mogoče pa je res, da moji sosedi preprosto ne razumejo, za kaj sploh gre in da mislijo, da so vsi zvoki enaki. Pa niso. Ali pa je res, da je zvočno onesnaženje tako močno, da tišine preprosto ni več.

Skratka. Sinoči sem šel v Barbican na Grecov in Scholtenov Pekel. Pred dvorano sem prvič v življenju videl, kako so se časi spremenili in postali moderni: gledalce je namreč čakalo zelo spodbudno opozorilo.

Oboje! V eni sami predstavi! Tombola! Res pa je, da mi zaradi tistega “in” zdaj ni popolnoma jasno, kaj je hujše: kajenje ali golota. Slednje je bilo na odru več kot kajenja.