Nekje drugje

Pa to? Silvestrske zaobljube in obljube. Samuel Johnson, pesnik, esejist in leksikograf, si je ob koncu vsakega starega leta obljubil, da bo v novem letu “vstajal rano”, “se izogibal brezdelju” ter “pil šibkejše žgane pijače”. Kot piše v prvi knjigi njegovih zbranih del Diaries, Prayers and Annals (Dnevniki, molitve in letopisi), si je potem vsako leto znova priznal: “Nič od tega nisem naredil.” Vendar pa to ne pomeni, da zaobljube niso potrebne. To, da vedno znova poskušamo nekaj narediti in se nam to vedno znova ponesreči, je namreč zelo poučno. “Vsak človek se seveda lahko prepriča, da bo izpolnil svoje zaobljube,” je zapisal dr. Johnson. “V lastno imbecilnost ga ne moreta prepričati niti dolžina niti pogostost eksperimenta.” Če si boste kljub temu kaj obljubili, pa lahko sodelujete v eksperimentu dr. Richarda Wisemana, profesorja psihologije na univerzi Hertfordshire v Hatfieldu. Udeleženci naj bi v prihodnjega pol leta redno poročali, kako se držijo svojih zaobljub. “Če ljudje mislijo, da lahko nekaj dosežejo, potem lahko to verjetno tudi dosežejo,” je dejal dr. Wiseman. “Če pa so že poskusili in se jim ni posrečilo, pa je zelo mogoče, da bo njihova samozavest zelo načeta.” Jaz bom - končno - prebral prvo knjigo zbranih del dr. Johnsona. To je edina zaobljuba, ki si jo upam narediti: čaka me namreč samo še dobrih 200 strani. Srečno novo leto.

“Ali niste dali dovolj namigov? Niste dobili sanjskega darila? Kupite ga zdaj.” To je ena inačica. Druga pa je: “Ali sta dali preveč namigov? Ali ste dobili dve isti? Prodajte enega od obeh.” Ko so se v britanski podružnici spletne dražbene hiše eBay leta 1999 odločili, da bodo svojo sezonsko ponudbo razširili še s prodajo in nakupi nezaželjenih božičnih daril, se je zelo veliko ljudi zgražalo… potem pa so to priložnost hitro-hitro izkoristili. Letos bo fantastično. Po raziskavi, ki jo je agencija ICM naredila za eBay, so si namreč Britanci podarili za kar štiri milijarde funtov - 5,9 milijard evrov - nezaželjenih daril. To je po 92 funtov na osebo. (Še pred tremi leti je bilo teh daril samo za 1,3 milijarde funtov, kar 70 odstotkov ljudi pa je trdilo, da bi jih bilo prizadetih, če bi se njihova darila znašla na eBayju. Ali pa so morda v zadnjih letih postali bolj odkritosrčni?) Raziskava je še pokazala, da so menda najbolj površni Londončani, najbolj pozorni pa naj bi bili na severovzhodu Anglije, kjer naj bi si podarili samo 300.000 nezaželjenih - no, napačnih - daril. V eBay pravijo, da gre samo za “iskanje novega doma za darila”, s katerimi smo zgrešili tarčo. Oziroma namen. “Iskanje novega doma za darila” je sicer najzabavnejši evfemizem leta in bo postal podobno pomemben del britanskega Božiča kot sta Cliff Richard - ki jamra o “beli omeli in vinu” - ter Roy Wood, ki si želi, da “bi bil Božič vsak dan”. Juhuhu.

“To ni več megla, to je že skoraj grahova juha” je živčno razlagal Stephen. ‘Grahova juha’ se je reklo smogu, ki je London dušil do sredine 60. let. Stephen, večni astmatik, se ga je dobro spominjal: “Grozno. Lepljivo. Težko.” Ogrevanje na trda goriva so sicer prepovedali leta 1956, vendar pa je trajalo nekaj časa, preden je smog izginil. Potem sta ga zamenjali običajna megla in nizka oblačnost.

Čeprav Stephena popolnoma razumem, se mi zdi megla skoraj hipnotična. In skrivnostna. Mogoče tudi nevarna. Ali celo zlovešča? Še posebej ko je gosta, mrzla in ko reže. Tole je naš lokalni park, z božično jelko in smetnjakom. In z meglo, ki je “že skoraj grahova juha”. Vesel Božič.  

1. Andrew O’Hagan: Be Near Me (Faber, London 2006) je eden od treh romanov. Župnik se zatrapa v mladega delinkventa Marka. Zakaj? ”Znal se je prikrasti v skrbi, ki si jih drugi ljudje delajo o sebi.” 2. Koncert Arctic Monkeys v La Rivieri v Madridu (17. maj) 3. Parodija Harolda Pinterja v Private Eye: “Videl sem, da je mama poljubila Božička. Kurc, kako tipično.” 4. The Gossip, CSS, Patrick Wolf, The Klaxons, Enter Shikari, Larrikin Love, Jonny Borrell (nezdrava obsesija z -), Jamie T, The Young Knives. 5. Ian Sinclair: London - City of Disappearances (Hamish Hamilton, London 2006): “London je mesto izginotij. London je spreminjajoča se pokrajina medcon, razpok, špranj, nepopolnih življenjepisov in manjkajočih krajev.” 6. Skoraj nikoli nobenih pojasnil. 7. Jake Arnott: Johnny Come Home (Sceptre, London 2006). Glavni junak je mladi prostituiranec Sweet Thing, torej Cukr, ki je običajno “oblečen v tesno srebrno srajco in okrašene prešite kavbojke, obut pa v rdeče plastične plato škornje”. Po debati o “vseh teh hipijevskih svoboščinah” - roman se vrti v 70. letih prejšnjega stoletja in času glam rocka - zakajeno pojasni: “Jaz nočem biti svoboden… Jaz hočem biti drag.”  Knjigo so umaknili iz prodaje in uničili vse izvode, ker se je neki Tony Rocco pritožil, da je po nemarnem omenjen v romanu. V kratkem bo izšla nova izdaja, brez “Tonyja Rocca”. 8. Ne morem si pomagati. 9. Edward St Aubyn: Mother’s Milk (Picador 2006). Dolge sence spolnih, fizičnih in čustvenih zlorab. “Morda se bo moral [glavni junak Patrick] sprijazniti s tem, da je bilo dosti huje biti njegov oče kot pa nekdo, ki ga je njegov oče hotel uničiti.”  10. Revija Karen. 11. Koncert New Order v Wembley Areni (27. oktober) 12. Cillian Murphy v vlogi Beana v Lovesong, sicer ne popolnoma uspešni drami Johna Kolvenbacha. 13. Finale 125. pokala angleške nogometne zveze. 14. Volver (Vrni se). Verjetno res minorni Almodovar, vendar fantastične skrivnosti in laži. 15. Po mojem je fikcija.

Skratka. “Veste, danes ste pa že osmi pacient s popolnoma enakimi simptomi,” mi je dejal zdravnik, ko sem z 39,8 vročine omotično pritaval v ordinacijo. Ne! Jaz pa sem mislil, da sem nekaj čisto posebnega. “Ja, kar veliko je je, te viroze,” je še pojasnil. To, da je viroza, sem nekako vedel. V bistvu me je skrbelo samo to, da vročine že tri dni nisem mogel zbiti. Poleg tega pa sem postajal vedno bolj siten in živčen. Glede prvega mi je zdravnik svetoval, da naj poleg paracetamola jemljem še ibuprofen in pijem “veliko tekočine”, glede slednjega pa, da bo konec, ko bo konec. “Kaj pa vem, kakšen teden.” Do takrat bom še bolj siten in še bolj živčen, sem si mislil. Rekel pa sem samo: “Aha, tisto staro pravilo o tednu ali sedmih dneh.” Potem sem se poslovil, šel domov in začel poželjivo gledati skozi okno. Zakaj zdravila ne začnejo učinkovati takoj? Recimo: zdaj. Edino, kar mi je postalo jasno, je to, zakaj ne poznam nikogar, ki bi bil zasvojen z analgetiki: traja namreč kakšno uro, preden te zadanejo. Potem se potiš kakšno uro in potem je nekaj časa mir. Potem pa si še bolj občutljiv. In malodušen. In moji sosedi mi grejo še bolj na živce kot običajno. Druge stvari so bolj predvidljive: postal sem sentimentalen, hrana je brez okusa, ponoči pa spim po štiri ure. Mogoče pa sem vseeno naredil napako, da pri sedemnajstih nisem pobrisal s cirkusom.

Ane Jud osebno ne poznam. Prav tako ne poznam njenega dela, saj sem doslej prebral samo en njen članek (po mojem je napisan okorno, z nekaj nezanimivimi slogovnimi prvinami in suhoparno). Zanimivo pa je, da se proti koncu članka - ter sodelovanja z dnevnikom Direkt, o katerem piše - Judova spremeni v pravi melodramski subjekt, saj je opazila “močne spremembe v svojem zasebnem življenju”: “Izpostavila bi predvsem osamljenost, osovraženost in zaničevanje. Veliko ljudi se je kratko malo nehalo pogovarjati z mano, kot izgovor pa so vedno uporabili frazo češ, ’s tabo se več ni varno pogovarjati’.” Res, tako kot je Wilde rekel ob smrti male Nell, sicer dobre, milostne in nesrečne junakinje Dickensovega romana The Old Curiosity Shop: “Imeti bi moral kamnito srce, da se med branjem o smrti male Nell ne bi smejal.” 

Včasih je bilo tako, da si na Banksyjeve grafite in intervencije v glavnem naletel po naključju. Kaj pa vem, na zidu vrta v ulici pri novem Arsenalovem stadionu. Ali v Tate Modern. Ali v Bristolu, kjer je doma. Ali pa na zidu med Izraelom in Zahodnim bregom. Njegov pravo ime je Robin Banks. Ali pa Robert Banks. Ali pa morda ne. Zdaj pa se je še z dvajsetimi drugimi podzemnimi umetniki naselil v nekdanji prodajalni čevljev na vzhodnem koncu Oxford Streeta, pol minute od postaje podzemne železnice Tottenham Court Road. “Zdi se mi, da se je pravi duh Božiča izgubil,” je dejal. “Postajal je vedno manj in manj komercialen ter vedno bolj verski praznik. Zato smo se odločili, da bomo odprli svojo trgovino in prodajali popolnoma različne nepotrebne stvari.” Ja.

Vsemu skupaj se pravi Santa’s Ghetto (Božičkov geto), odprt pa bo do - ja - Božiča. To je že peta sezona, vendar pa je letos prvič, da je ”skvot z umetniškim konceptom”, kot mu pravijo, kar na Oxford Streetu.  

Banksyjeva dela so verjetno najbolj prepoznavna. Tudi zato, ker so precej tipična: na eni od njegovih slik je Michael Jackson čarovnica iz Janka in Metke, ki poskuša otroka privabiti s sladkorno paličico. Na voljo sta tudi dve Moni Lisi: ena ima modro nebotično pričesko Marge Simpson, druga pa je naslikana od zadaj. Druga dela so bolj vesele sorte in je na njih vplivala malo deviantna Hello Kitty: punčka, ki ima v eni roki mucko, ima v drugi ročno granato. Cene? Sitotiski stanejo med 35 in 500 funti. Vse drugo je dražje. Ali pa ne: lahko ste namreč izžrebani za brezplačno Banksyjevo grafiko.