Boks

29.11.2006 ob 14:10

“Seveda,” sem odgovoril, ko me je Plum vprašala, če bi šel gledat finale boksarskega pokala londonske policije. Boksarskega. Pokala. Londonske. Policije. Metropolitanske policije. Scotland Yarda. ”Seveda,” sem ponovil. Verjetno zato, da bi lahko mirne duše kričal: “Brutalna policija.” In me nihče ne bi aretiral. Boksanja še nikoli nisem videl v živo. Pa smo sinoči šli: Plum, Sue, Michael in jaz.

York Hall, 28. november 2006

York Hall na Old Ford Road v četrti Bethnal Green v vzhodnem Londonu je meka britanskega boksa. Tako kot je meka svetovnega boksa MGM Grand v Las Vegasu. Razlika? MGM Grand je velikanska igralnica, York Hall pa telovadnica, bazen in javno kopališče iz leta 1929. Boksu sem se sicer izogibal. V glavnem zato, ker se mi je zdelo, da stik med športnikom in gledalcem pri nobenem drugem športu ni tako intimen kot je pri boksanju. Malo pa tudi zato, ker mu je Byron pravil “plemenita umetnost”.

York Hall, 28. november 2006

Na začetku, prvih pet ali šest dvobojev, sem otopelo sedel na neudobnem plastičnem stolu in razmišljal, zakaj sem sploh prišel. Boksarji so bili solidni amaterji. Med njimi je bilo tudi nekaj začetnikov, ki sta jih sodnika poslala domov še pred koncem druge runde. Pri prvem polfinalnem dvoboju v poltežki kategoriji – zrak v dvorani je postajal nasičen in težek – pa me je mešanica strahu in fascinacije začela vedno bolj pritegovati in sesati vase. Balet lažjih kategorij so nadomestili težki, težki udarci, navijanje pa je postajalo bolj surovo in agresivno: zdelo se mi je, da se je občinstvo naenkrat začelo zlivati z ringom. In ta vrtinec je bil res omotičen. Kljub temu sem se uspel prepričati, da sem vsakič, ko sem se zalotil, da sem preveč občudoval kakšen udarec, pomislil na Parkinsonovo bolezen, ki jo ima Muhammad Ali. (Premor po drugem polfinalu v supertežki kategoriji je bil koristen, saj so prezračili dvorano in občinstvo.) Finalni dvoboji so bili hitri in učinkoviti. Gerard, za katerega je prišla navijat Plum, se je sicer uvrstil v finale, vendar potem izgubil. Plum je potem šla domov, jaz pa sem ostal do konca. Največ zmagovalcev je bilo iz specialnih enot. Po finalu v supertežki kategoriji sem hitro odšel na podzemno. Zelo dolgo sem potreboval, da sem začel razmišljati o drugih stvareh.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na “Boks”

  1. Zvesti bralec pravi:

    Potem pa še bikoborbe, Tadej? Fotki sta zelo v redu, res. Pa lepo, da si kljub svojemu previdnemu šoku vseeno spomnil na Parkinsonovo bolezen. V boksu, po mojem, ni popolnoma nič lepega, amapak samo hipnotična brutalnost.

  2. robert79 robert79 pravi:

    Vitomil Zupan je povedal veliko zanimivega o boksu, pretežno besede hvale. Mene — nisem boksar — boks ne privlači, ampak tiste besede so res zanimive pa verjamem jim.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !