Blogi so škodljivi

6.11.2006 ob 19:02

Tim Berners-Lee, ki je seštrikal svetovni splet, je za Guardian dejal, da ”obstaja velika nevarnost, da bo [svetovni splet] postal prostor, kjer se laži širijo hitreje kot resnice, ali pa prostor, ki bo na določen način vedno bolj krivičen”. Za razvoj svetovnega spleta je po njegovem mnenju še posebej problematičen vzpon bloganja. “Svet bloganja deluje tako, da ljudje berejo bloge in jih linkajo. Berete to, kar vam svetujejo ljudje, ki jim zaupate. To je zelo preprost sistem, vendar pa nam mora tehnologija pomagati izraziti dosti bolj zapletene občutke o tem, komu bomo zaupali.”  (Ker bolj ali manj zaupam Guardianu, je članek polinkan. To sem imel napisano v petek, pa sem pozabil objaviti. Resnica ali laž?)

  • Share/Bookmark
 

13 komentarjev na “Blogi so škodljivi”

  1. Dajana Dajana pravi:

    Odvisno od tega, če širijo resnico ali laž…Zanimivo ja, sem razmišljala o tem. Recimo na Jonasovem blogu – v komentarjih na njegov blog sem včasih dobila občutek, da bodo ljudje brez premisleka naredili vse, kar bo rekel ali pokazal. Potem se pritožujejo nad tem, kar on je ali ni, čeprav je to čisto izven konteksta, saj lahko on piše, kar hoče in imaš ti prosto izbiro, če ga bereš ali ne. Zanimivo, ker je ta fenomen blogov tako nov in obenem tako močan. Tako hitro se vse skupaj razvija. Ljudje se vsedejo za računalnik in postanejo odvisni od tega, kar nekdo, na nekem drugem koncu sveta, reče. In potem se sekirajo, če je do njih sovražen. In so veseli, če pokaže do njih naklonjenost…LP

  2. Zvesti bralec pravi:

    Bravo, sir Tim! Točno tako. Kar pa se tiče vprašanja v oklepaju: ja, po mojem si kar pozabil, razen če nisi imel drugega dela ali pa bil prehlajen. Ali pa oboje.

  3. Valter Valter pravi:

    Resnica – odgovor na vprašanje v oklepaju. Sicer pa je lahko tudi laž; meni to ni pomembno, ker si zmeraj iščem originalnih virov in ne sledim množici. Nisem odvisen od blogov. Kaj brati!?, sigurno ne tistega, kar reče kar nekdo na spletu. Pa če je Jonas Ž. ali Marko C. Saj smo hodili v šole zato, da si znamo sami poiskati resnično literaturo.

    Po moje je naslednji del članka pomemben za dobro pisanje blogov:

    The next generation of the internet needs to be able to reassure users that they can establish the original source of the information they digest.

  4. jaKa pravi:

    problem je res zabaven in brez dvoma resničen, a gre preprosto za globalno in pospešeno različico , recimo, “urbanih legend”. slednje so se širile prek ustnega izročila, počasi. danes se plodijo in širijo na e-način, hitreje in z neprimerno večjim dosegom.

    dvomim pa v posebno škodljivost tega fenomena. zakaj? pmsm ravno primer z blogi ni najbolj posrečen. problem namreč nastopi pri iskanju dejstev. bloge bereš pretežno zavoljo mnenj in interpretacij, za zabavo, zavoljo pisanja samega, ne pa toliko zavoljo iskanja zveličavne resnice. le redkim, tistim, ki imajo skorajda status resnega medija, zaupaš do te mere, kot recimo časniku na zmleti podrti smreki s stoletjem tradicije.

    vsekakor ni vprašanje zaupanja na spletu prav nič drugačno kot pri bolj “klasičnih” medijih. saj ti ne podajajo nujno same, čiste, neomadeževane resnice, kne? komu zaupati se odločiš sam, kar najbolje moreš na osnovi svojega znanja o svetu okrog tebe. boš zaupal Slivnikovemu peskovniku, dnevniku, večeru, demokraciji, dnevniku na javni hiši, 24 kuram? komu, koliko in kaj? ne zdi se nič drugače kot v primeru spletnih medijev…

    ah, še o vprašanju v oklepajih. takole: koga vendar briga?! upam, da odgovor primerno ilustrira moje mnenje o tem problemu…

  5. Zvesti bralec pravi:

    Po mojem gre za stvar konvencije in tradicije, jaKa. Sam si te stvari predstavljam takole: kaj pa če bi bil najprej izumljen internet in šele potem časopisi, knjige in klinopisi? Komu bi potem zaupali? (Pre)moč bo tem, da bomo znali razlikovati informacije ter ločevali zrna od plev. Ne? Aja, po mojem je pa tisto vprašanje v oklepaju bolj retorično in tadejizem (če smo že pri novih stvareh :)

  6. Martin pravi:

    Nekoč so nakladali nekaj o “zaupanja vrednih virih”. To je zdej čist mim?

  7. bostjan pravi:

    Menim, da internet ni nič bolj nevaren kot katerikoli drug medij. Seveda je vsepolno laži in polresnic, a to ni nič novega. Linki v blogih mi dajejo možnost, da neposredno preverjam navedbe. Po mojih izkušnjah me že danes mnogokrat pripeljejo do vira. Poseben problem so posebni spletni viri kot je to npr. Wikipedia, vendar pa se tudi tu lahko poslužimo navzkrižnega preverjanja. Koliko verjamemo in se zanesemo na tako pridobljene podatke pa je bilo že včasih izključno ustnega izročila izključno odvisno od nas samih.

  8. Alma pravi:

    A je s časopisi in drugimi mediji kaj drugače? Beremo oz. spremljamo tisto, kar nam priporočijo ljudje, ki jim zaupamo … Torej?:)

  9. Hirkani pravi:

    Mislim, da je bistven poudarek na: “ljudem, ki jim zaupamo”. Večina ljudi, ki uporablja trohico zdrave pameti, ne verjame vsenapovprek in vsem. Če pa so to ljudje, ki jih spoštujemo in jim zaupamo, in le ti podajo neko informacijo z določenim prikritim namenom – je to potem že manipulacija. Mislim, da jo v celotnem kontekstu nekega določenega bloga, sploh če smo njegovi redni bralci, to lahko hitro opazimo. Sicer pa – je v sobotnem Guardianu tudi fajn članek o Web 2.0 :)

  10. tadej tadej pravi:

    Zaupanje, ja – zelo točno, Alma, Hirkani, bostjan in Martin. In po mojem je Tim Berners-Lee mislil prav na to. Pri linkanju je sicer zanimivo še nekaj drugega: linki na blogu (tudi mojem) več povejo o nas samih kot pa o drugih blogerjih. Tudi s tem se, vsaj po mojem, oblikuje blogerjeva – ali blokeričina/blogerkina (???????) – identiteta. Pri googlanju je podobno: kaj pa če se bom odločil, da je njihova kapitulacija na Kitajskem ter dvorjenje Murdochu in myspace hujše od vsega dobrega, kar so prinesli, vključno s tem, da so v številne svetovne jezike prispevali nov glagol?
    In ja, Dajana: “fenomen blogov (je) tako nov in obenem tako močan”. Prav zato je še vedno veliko stvari nedoločenih in neoprijemljivih. Po eni strani hitro postaja zanimiv medij, po drugi pa je prav zato, ker je nov še vedno mogoče ribariti v kalnem. jaKa ima čisto prav: iskanje zveličavne resnice, tudi v mrtvodrevesnih medijih, je stvar človeka samega. Tako kot zmeraj pa je pomembno oboje: same informacije ter njihova interpretacija (ja, Zvesti bralec). Ko je veliko stvari v zraku, je zelo zanimivo.

  11. mitjamavsar pravi:

    Dejstvo je, da decentralizaciji vedno sledi centralizacija. Če smo torej priča temu, da so trenutno pomembni blogi posameznikov, se zna zgoditi v prihodnosti povratek k virom velikih medijskih hiš … Morda. Kdo bi vedel? Ali pa bo vse rešila kakšna web 2.0 inovacija – agregatorji, ki učinkovito ocenjujejo ugled določenega vira …

    Čeprav .. wikipedia (angleška) povsem zadovoljivo funkcionira.

    Odličen post, mimogrede!

  12. Tomi pravi:

    Jaz v blogih ne vidim resne nevarnostni, ker v končni fazi so, kot je omenil nekdo zgoraj, posameznikov pogled na realnost. Ki pa tudi ni absolutna (gledano s fizikalnega vidika in z upoštevanje Heisenbergovega principa).

    Sicer pa, kdo potemtakem je zaupanja vreden? Recimo med slovenskimi mediji, ki so z vpletanjem politike postali propagandno gradivo?

    Ali pa, bolj živ primer. Zaupanja vredni mediji (ki za objavo pravih informacij dobijo posredno ali neposredno ustrezne finančne injekcije) nam cepijo v glavo, da imajo med mladimi možnost za uspeh bolj kot ne suha postavna dekleta (športne postave) in mišičasti altetski moški? Za v resnici v življenju ni tako, mar ne?

    Obstajata “resnica” in resnica, vendar, ali obstaja tudi resnica?

  13. vlatka vlatka pravi:

    Zaupanje za zaupanje.

    Laž ni laž, če je laž brez laži.

    Tako ni resnica, če je resnica resnica brez resnice.

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !