Johnny Borrell in atavizem

2.11.2006 ob 02:44

“Seveda gre samo za Johnnyja. Johnny sem. Johnny tja. Johnny… lajdidaj.” Lajdidaj – tralala? – je pridelal moj prijatelj John, ki dela kot producent na Radio 1 in se je z Razorlight parkrat srečal. “Samo zaradi službe.” Je pa zelo primeren, ta lajdidaj: pri Johnnyu Borrellu, 26-letnemu frontmanu, je namreč zanimivih veliko stvari. Predvsem recimo to, da so Razorlight bend, ne pa ”Borrell in tisti trije”, namreč kitarist Björn Ågren, basist Carl Dalemo in bobnar Andy Burrows. Kljub temu, kaj si Borrell o tem misli. Zanimivo je, da je Burrows dejal, da imajo vsi včasih občutek, da so sleparji. “Včasih si mislim, da smo res opice. Da v resnici ne vemo, kaj počnemo. Seveda imamo vsi sindrom benda opic. Tudi Johnny.” So pa zelo dobro uigrani. Nazaj k Johnnyju. Zanimive so njegove roke in elegantni prsti, s katerimi počne vse mogoče. Zanimiva je njegova imitacija porno zvezdnika Petra Berlina, za katero sicer nisem prepričan, če ni samo moja fiksacija. Po mojem kar drži, vendar bolj zaradi usodno ozkih belih hlač kot pa zaradi seksa. Zanimivo je, kako med petjem In The Morning po Sinoči je bilo tako zelo v redu in zdaj so tvoje rjuhe umazane skoraj odsotno izpljune tudi ulice so umazane, ampak saj se nikoli ne obrneš in pogledaš, kaj si naredil. Še bolj zanimivo je, da temu sledita verza Spomni se – če bi bil še mlad, bi se popolnoma izgubil. Ja. Borrellova besedila res nihajo nekje med prozaičnostjo in banalnostjo. Z In The Morning so sicer začeli sinočnji koncert v Wembley Areni. Zanimivo je, da si je za In The City oportunistično slekel majico in potem polgol plesal po odru. Zanimivo je, da noče govoriti o tem, če še vedno uživa mamila. Zanimivo je tudi, da je aroganten, vendar ”dosti manj kot leta 2004, ko sem čutil, da sem genij”, kot je dejal v nekem intervjuju. Zanimivo pa je tudi, da sem zdaj v letih, ko sem atavistično mahnjen na vsakogar, ki se prepričljivo proda za genija. Torej ne na to, da je kdo v resnici genij: zdaj je zasvojenost v resnici bolj zanimiva od vsega drugega. The Boy Looked at Johnny, ena boljših pesmi Libertines, je menda o Borrellu. Fant je pogledal Johnnyja / (In) rekel: “Ali ne veš, kdo mislim, da sem?” Drugi dodatek je bila samo ena pesem: Somewhere Else.

  • Share/Bookmark
 

6 komentarjev na “Johnny Borrell in atavizem”

  1. Zvesti bralec pravi:

    Če je to “druga puberteta”, potem bi je jaz tudi malo :)

  2. fiore_s pravi:

    V Londonu bi si lahko ogledal tudi kaj drugega od Razorlight…

    Sicer pa bi bil spet zanimiv fajt Johnny Borrell vs. Pete Doherty. Sam bi stavil in navijal za Dohertyja, da mu zalima še eno šljivo – tako kot lani. :)

  3. tadej tadej pravi:

    Ja, fiore_s, tudi jaz bi bil na Dohertyjevi strani, ker se to itak malo bolj spodobi. Razorlight so glih padli nekje med druge koncerte. Razlogi so sicer vseeno malo drugačni. Sem se pa spet počutil kot en star pacek v balonarju: na New Order pred tednom dni sem bil nekoliko mlajši od povrečja, na Borrellu in njegovih pa občutno starejši. To, da te benigno ignorirajo, je še skoraj hujše od tega, da jih sam ne moreš ignorirati. Zvesti bralec: kar izvoli :)

  4. fiore_s pravi:

    Ko sem bil nazadnje v Londonu, so kolegi moje slovenske prijateljice spraševali: “Is this your friend from Eastern Europe? Are you going to have sex with him?” :)

    Sicer pa ti zavidam, da lahko vidiš (tako rekoč) katerikoli bend hočeš, medtem ko v LJ in SLO…

  5. Zvesti bralec pravi:

    Somwhere Else – in ja, šele danes mi je potegnilo. A je poste res treba večkrat brat? Ali kaj? :)

  6. tadej tadej pravi:

    Hahahaha, fiore_s, si predstavljam. Kar pa se tiče tistega drugega: ravno zato, ker se dogaja toliko stvari (po kakšnih 50 koncertov indie muzike na dan + še vse ostalo) se te lahko loti ali malodušje – češ, saj itak ne morem vsega videti – ali pa začneš obsedeno hlastati za vsem. Je pa res: izbira je fantastična. Cene pa, v glavnem, tudi.
    Zvesti bralec: lajtnga or WHAT? :)

Komentiraj

Komentiranje iz tujine je omogočeno zgolj prijavljenim uporabnikom !