Arhiv za November, 2006

Boks

29.11.2006 ob 14:10

“Seveda,” sem odgovoril, ko me je Plum vprašala, če bi šel gledat finale boksarskega pokala londonske policije. Boksarskega. Pokala. Londonske. Policije. Metropolitanske policije. Scotland Yarda. ”Seveda,” sem ponovil. Verjetno zato, da bi lahko mirne duše kričal: “Brutalna policija.” In me nihče ne bi aretiral. Boksanja še nikoli nisem videl v živo. Pa smo sinoči šli: Plum, Sue, Michael in jaz.

York Hall, 28. november 2006

York Hall na Old Ford Road v četrti Bethnal Green v vzhodnem Londonu je meka britanskega boksa. Tako kot je meka svetovnega boksa MGM Grand v Las Vegasu. Razlika? MGM Grand je velikanska igralnica, York Hall pa telovadnica, bazen in javno kopališče iz leta 1929. Boksu sem se sicer izogibal. V glavnem zato, ker se mi je zdelo, da stik med športnikom in gledalcem pri nobenem drugem športu ni tako intimen kot je pri boksanju. Malo pa tudi zato, ker mu je Byron pravil “plemenita umetnost”.

York Hall, 28. november 2006

Na začetku, prvih pet ali šest dvobojev, sem otopelo sedel na neudobnem plastičnem stolu in razmišljal, zakaj sem sploh prišel. Boksarji so bili solidni amaterji. Med njimi je bilo tudi nekaj začetnikov, ki sta jih sodnika poslala domov še pred koncem druge runde. Pri prvem polfinalnem dvoboju v poltežki kategoriji – zrak v dvorani je postajal nasičen in težek – pa me je mešanica strahu in fascinacije začela vedno bolj pritegovati in sesati vase. Balet lažjih kategorij so nadomestili težki, težki udarci, navijanje pa je postajalo bolj surovo in agresivno: zdelo se mi je, da se je občinstvo naenkrat začelo zlivati z ringom. In ta vrtinec je bil res omotičen. Kljub temu sem se uspel prepričati, da sem vsakič, ko sem se zalotil, da sem preveč občudoval kakšen udarec, pomislil na Parkinsonovo bolezen, ki jo ima Muhammad Ali. (Premor po drugem polfinalu v supertežki kategoriji je bil koristen, saj so prezračili dvorano in občinstvo.) Finalni dvoboji so bili hitri in učinkoviti. Gerard, za katerega je prišla navijat Plum, se je sicer uvrstil v finale, vendar potem izgubil. Plum je potem šla domov, jaz pa sem ostal do konca. Največ zmagovalcev je bilo iz specialnih enot. Po finalu v supertežki kategoriji sem hitro odšel na podzemno. Zelo dolgo sem potreboval, da sem začel razmišljati o drugih stvareh.

  • Share/Bookmark

Zasvojeni, zavaljeni, zadolženi

24.11.2006 ob 13:57

Kaj pa če je kaj v vodi? V letnem poročilu agencije EU za droge za leto 2006 je med drugim rečeno, da sta Anglija in Wales drugi najbolj kokainiziran del Evropske unije. Najbolj kokainizirana je sicer Španija, vendar pa sta Anglija in Wales na prvem mestu v starostni skupini 15-24 let (po neobjavljenih podatkih naj bi bilo vso Združeno kraljestvo na prvem mestu v vseh starostnih skupinah). Kot so minulo nedeljo ocenili v Independent on Sunday, naj bi v Britaniji sicer posnifali za 57 milijonov funtov kokaina na teden. To je veliko smučanja. Lani so sledi kokaina odkrili na 99 odstotkih bankovcev za 20 funtov v Londonu ter v straniščih v parlamentu, hotelih Ritz in Savoy ter v Royal Opera House. Ter različnih medijskih hišah. Ter povsod drugod. Uporaba ekstazija je sicer padla, kanabisa pa se je, v primerjavi s kokainom, ”stabilizirala”: leta 2004 se je vsaj enkrat zakadilo 29,6 odstotkov Britancev. Britanija je zelo visoko tudi na par drugih lestvicah. Po nosečnosti med najstnicami je Britanija najvišje v zahodni Evropi, vendar pa se je - vsaj v Angliji – število nosečnosti pri dekletih, mlajših od 18 let, začelo zniževati. V poročilu Health Profile of England je rečeno, da je imelo leta 2004 previsoko telesno težo 23 odstotkov odraslih v Angliji (23,6 odstotka moških in 23,8 odstotka žensk). To je največ v Evropi. Vendar pa tudi to še ni ravno vse: septembra je bilo objavljeno poročilo, v katerem je rečeno, da so Britanci najeli tretjino vseh nezavarovanih kreditov v EU. Posledica tega je tudi dejstvo, da je plačilno nesposobnih po več kot 100.000 ljudi v Angliji in Walesu. To so tisti, ki se odločijo za bankrot, ki je po novem zakonu o insolvenci (s katerim naj bi sicer spodbujali podjetnost) precej preprost. Vse te stvari se niso pojavile kot kakšen potepuški maček, čeprav se je zelo mogoče sprenevedati, da nismo ničesar krivi, ampak je vsega kriv nekdo drug. Če ne morem plačati svojih dolgov, potem je kriva banka, ker mi je sploh posodila denar (v Svetovalni službi za pomoč pri potrošniških kreditih, recimo, imajo 1.600 primerov “skrajne zadolženosti” – to je posameznikov, ki imajo več kot 100.000 funtov nezavarovanih dolgov, ena oseba pa si je na 62 kreditnih karticah izposodila več kot pol milijona funtov). Če sem predebel, potem je kriva pekarna, ki peče tako dobre torte. Če sem zasvojen s kokainom, potem je seveda kriv moj diler. Le zakaj bi sploh še kdaj rekel “ne”? Le zakaj? Mogoče pa so imeli Clash prav: Koka doda življenje, kjer ga ni.

  • Share/Bookmark

Zrcalce, zrcalce…

22.11.2006 ob 11:51

Konec leta, ne? Ko se lahko pogledamo v ogledalo in si samovšečno prikimamo: ne, letos pa nismo zamudili ničesar pomembnega. Ničesar kul nismo spregledali. Slišali, prebrali, videli in poskusili smo vse. In potem se pojavijo lestvice, ki so za nekatere kot plot, ki se ga držijo, drugi pa jim namenijo samo kakšen površno ciničen nasmešek. Lestvic je toliko, da ti do konca leta začnejo gledati iz ušes. In zato je dobro, da pohitiš. NME, recimo, je ta teden objavil svojo redno letno lestvico najbolj kul ljudi v popularni glasbi. Vse skupaj je, tako kot vse v življenju, noro kapriciozno in arbitrarno. Alex Turner iz Arctic Monkeys, ki je bil lani prvi, je zdaj na 32. mestu (med Vincentom Vincentom in, nekoliko ironično, Richardom Hawleyjem). Pete Doherty, lani šesti, je zdaj 28. (razlog, ki ga ponujajo v NME: “Čas je, da spregovorijo pesmi.” Aha.). Liam Gallagher, lani drugi, je padel za deset mest. Na enajstem mestu je novinec na lestvici Paul Simonon, ki je, kot pravijo, “klasično kul”. Novinka je tudi na desetem mestu, fantastična Lovefoxxx iz brazilskega seksteta CSS (in, po mojem, resnično najbolj kul oseba na vseh in ne samo na tej lestvici). Potem so se, po vrsti, zvrstili Thom Yorke, Gerard Way, (lani 39.) Kate Jackson, Kieren Webster, Karen O, Jarvis Cocker, Lily Allen in Faris Rotter iz The Horrors. Kapriciozno in arbitrarno? Da: na prvem mestu je 95-kilogramska lezbijka Beth Ditto, pevka ”najboljšega punk-rock-disko soul benda na svetu”, namreč The Gossip iz Arkansasa. Fantastičen glas, fantastičen odnos do stvari, fantastično skoraj vse: škoda je namreč, da imajo samo dve res fantastični pesmi. To sta Standing in the Way of Control, plesni napad na republikansko homofobijo (to je sicer naslovna pesem na njihovem najnovejšem, petem albumu), in Listen Up, s katero so 17. julija zaključili koncert na King’s Collegeu. In ja, pa še njihova verzija Coal to Diamonds. Vse ostalo se je izgubilo med klepetanjem z občinstvom in v velikih količinah alkohola. Ja, kul. Kaj pa vem. Bilo je zelo vroče in lepljivo potno. Mogoče je pa to kul. Sicer pa: kljub temu, da je bila najbolj kul na svetu ženska, so glavni na naslovnici NME tudi ta teden moški, namreč Muse (“največji šov na svetu”). Beth Ditto, Lily Allen in Kate Jackson so velike kot znamka.

  • Share/Bookmark

Ali mu je res vseeno?

16.11.2006 ob 12:26

Skratka. Pride ura in je že zdaj. Casino Royale je dober zato, ker pri Danielu Craigu nikoli ne veš, če Bond ni pravzaprav negativec. Dober je zaradi zelo inovativnega sadizma. Ter inovativnega mazohizma. Dober je tudi zaradi kopalk znamke Grigio Perla, v katerih Bond (dvakrat: prvič v svetlomodrih,  drugič v temnomodrih) prikoraka iz morja. Poleg tega pa je dober zaradi nadaljevanja polemike o tem, ali mora biti Bondov martini zmešan (v kozarcu) ali stresen (v shakerju). Doslej je veljalo, da je Bond pristaš tresenja: nenazadnje je Ian Fleming v sedmem poglavju Casino Royale (1953) napisal recept za “suhi martini”. Po barmanovem oui monsieur namreč Bond odpredava: “Samo trenutek. Tri dele Gordon’s [gina], en del vodke, pol merice [suhega vermuta] Kina Lillet. Dobro stresite, dokler ne bo ledeno hladen, potem pa dodajte veliko, tanko limonino lupino. Razumete?” Tako je bilo rečeno v romanu. V novem filmu je vse skupaj malo drugače. Preden so v kazinu v Črni gori – ki jo je igrala Češka, še posebej pa Karlovy Vary - začeli igrati poker (v romanu gre sicer za baccarat), je Bond naročil svoj martini, vendar pa ni povedal, kakšnega želi. Tisto vprašanje se je pojavilo šele kasneje, med dvema posebej zanimivima partijama, ko Bond pri baru naroči še en martini. Na barmanovo vprašanje ”stresen ali zmešan?”, Bond – precej upravičeno sitno – odgovori: “Ali sem vam zdim nekdo, ki mu je za to mar?” Barman martini potem strese, ne zmeša. Bondu je morda res vseeno, vendar pa barman ve, da ima vsak revizionizem svojo mejo. (Barmani so tudi sicer pomembni za Bonda. V kanadski raziskavi, ki je bila leta 1999 objavljena v British Medical Journal, je rečeno, da “lahko streseni martiniji okrepijo antioksidantski učinek alkohola, zaradi česar so bolj zdravi kot zmešani martiniji”. Zaključek? “Dobro zdravje agenta 007 je verjetno, vsaj deloma, tudi posledica poslušnosti barmanov.”)

  • Share/Bookmark

“Prokleta črna opica!”

11.11.2006 ob 02:06

V petek ob pol dveh popoldne, na Piccadillyju, malo pred stopnicami na postajo podzemne na Piccadilly Circusu. Po stopnicah je priteklo dekle in se zaletelo v črnko srednjih let. Črnka je imela v rokah tri vrečke. Ena od vrečk ji je padla na tla. Ko se je sklonila, da bi jo pobrala, je dekle zakričalo: “Prokleta črna opica!” V slovenščini. Z močnim ljubljanskim naglasom. “Dej se že skidi. No.” In v angleščini dodala: “Fuck off. Fuck off, you black… For fucking sake.” Črnka ni rekla nič, ampak jo je samo začudeno pogledala. ”A se ji ne boste opravičili?” sem vprašal dekle, ko sem se sklonil, da bi pobral vrečko. ”Poleg tega pa slovenščina v Londonu ni več tako eksotična, kot je bila včasih.” Dekle - med 25 in 30 let, precej visoko, dober meter osemdeset, z ostro pristriženimi kratkimi črnimi lasmi, ki so bili kot čelada, z izrazitim, malo širokim nosom, nekaj pegami, popudranimi podočnjaki – me je prezirljivo pogledalo. “Who the fuck… Kdo pa misliš, da si? Kva se moraš mešati? Pusti me pri miru, stara pizda.” Zadnji stavek mi je dobesedno pljunila v obraz. Potem je zamahnila z roko, zavila na levo in stekla po Lower Regent Streetu. “Thank you,” se mi je zahvalila črnka. “Do you speak her language?” Ja. Potem sem se opravičil, da se mi mudi domov, se poslovil in šel na podzemno.    

  • Share/Bookmark

Blogi so škodljivi

6.11.2006 ob 19:02

Tim Berners-Lee, ki je seštrikal svetovni splet, je za Guardian dejal, da ”obstaja velika nevarnost, da bo [svetovni splet] postal prostor, kjer se laži širijo hitreje kot resnice, ali pa prostor, ki bo na določen način vedno bolj krivičen”. Za razvoj svetovnega spleta je po njegovem mnenju še posebej problematičen vzpon bloganja. “Svet bloganja deluje tako, da ljudje berejo bloge in jih linkajo. Berete to, kar vam svetujejo ljudje, ki jim zaupate. To je zelo preprost sistem, vendar pa nam mora tehnologija pomagati izraziti dosti bolj zapletene občutke o tem, komu bomo zaupali.”  (Ker bolj ali manj zaupam Guardianu, je članek polinkan. To sem imel napisano v petek, pa sem pozabil objaviti. Resnica ali laž?)

  • Share/Bookmark

Lepo je v naši domovini biti mlad

3.11.2006 ob 13:49

Ko je Institute for Public Policy Research, vodilni britanski levosredinski raziskovalni inštitut, pred tednom dni poslal okrožnico, v kateri so napovedali objavo raziskave o “spreminjanju otroštva”, je iz vsega skupaj tolkla predvsem britanska pedofobija, torej strah pred otroci in najstniki. Oziroma, v tem primeru, strah pred antisocialnim vedenjem otrok in najstnikov. Med drugim je bilo rečeno, da naj bi bili britanski odrasli manj kot odrasli drugod po Evropi pripravljeni na konfrontacijo z mladoletnimi osebami, ki se vedejo antisocialno. Tako naj bi samo 34 odstotkov Britancev posredovalo, če bi videli, da skupina 14-letnikov vandalizira avtobusno postajališče – v primerjavi s 65 odstotki Nemcev, 52 odstotkov Špancev in polovico Italijanov. Ker je kazalo, da bo bolj počasen dan, so medijo okrožnico še enkrat pogreli (poročilo bo sicer objavljeno prihodnji teden) in iz njega izluščili, da so britanski najstniki bolj antisocialni in delinkvetni kot njihovi evropski vrstniki. Britanski 15-letniki, recimo, se bolj pogosto pretepajo, več jih uživa prepovedne droge, več pa jih ima tudi spolne odnose. (Samo pri kampanjskem pijančevanju so jih prehiteli mladi Danci in Irci.) Razlog za to naj bi bilo dejstvo, da se mladi družijo bolj med seboj, z odraslimi pa nimajo več “strukturirane interakcije”: v Angliji 45 odsotkov 15-letnih fantov večere preživlja s svojimi prijatelji, na Škotskem pa  59 odstotkov. V Franciji je ta številka 17 odstotkov. To pomeni, da se mladi obnašanja učijo od vrstnikov. (Medtem ko 93 odstotkov najstnikov v Italiji še vedno večerja z družino, jih v Britaniji samo še 64 odstotkov.) Vendar pa res ni bil počasen dan: nekaj ur kasneje po pogrevanju delinkvence mladoletnikov se je izkazalo, da si mladina v Angliji in Walesu misli, da so uredbe o antisocialnem obnašanju (Anti-social behaviour orders oziroma Asbos), s katerimi je vlada poskušala omejiti kršenje javnega reda in miru, pravzaprav kolajne, ki si jih lahko ponosno pripnejo na prsa, informacijski pooblaščenec pa je dejal, da Britanija “tava” v družbo, v kateri bo nadzorovanje postalo trajno. V Britaniji je namreč po ena varnostna kamera na 14 prebivalcev, vsak dan pa vas lahko posname po približno 300 kamer. Podatki o prebivalcih se stalno zbirajo tudi iz drugih virov: ob uporabi kreditnih in drugih plačilnih kartic, kartic zaupanja, mobilnih telefonov in računalnikov. Tako kot pravijo Hard-Fi v Stars of CCTV: Vsak gib, ki ga naredim, je posnet na trak, da me ima lahko tisti zgoraj na varnem (…). Mi smo zvezde varnostnih kamer, ali ne vidite, kako me ima kamera rada? Ali pa morda res česa ne razumem?

  • Share/Bookmark

Johnny Borrell in atavizem

2.11.2006 ob 02:44

“Seveda gre samo za Johnnyja. Johnny sem. Johnny tja. Johnny… lajdidaj.” Lajdidaj – tralala? – je pridelal moj prijatelj John, ki dela kot producent na Radio 1 in se je z Razorlight parkrat srečal. “Samo zaradi službe.” Je pa zelo primeren, ta lajdidaj: pri Johnnyu Borrellu, 26-letnemu frontmanu, je namreč zanimivih veliko stvari. Predvsem recimo to, da so Razorlight bend, ne pa ”Borrell in tisti trije”, namreč kitarist Björn Ågren, basist Carl Dalemo in bobnar Andy Burrows. Kljub temu, kaj si Borrell o tem misli. Zanimivo je, da je Burrows dejal, da imajo vsi včasih občutek, da so sleparji. “Včasih si mislim, da smo res opice. Da v resnici ne vemo, kaj počnemo. Seveda imamo vsi sindrom benda opic. Tudi Johnny.” So pa zelo dobro uigrani. Nazaj k Johnnyju. Zanimive so njegove roke in elegantni prsti, s katerimi počne vse mogoče. Zanimiva je njegova imitacija porno zvezdnika Petra Berlina, za katero sicer nisem prepričan, če ni samo moja fiksacija. Po mojem kar drži, vendar bolj zaradi usodno ozkih belih hlač kot pa zaradi seksa. Zanimivo je, kako med petjem In The Morning po Sinoči je bilo tako zelo v redu in zdaj so tvoje rjuhe umazane skoraj odsotno izpljune tudi ulice so umazane, ampak saj se nikoli ne obrneš in pogledaš, kaj si naredil. Še bolj zanimivo je, da temu sledita verza Spomni se – če bi bil še mlad, bi se popolnoma izgubil. Ja. Borrellova besedila res nihajo nekje med prozaičnostjo in banalnostjo. Z In The Morning so sicer začeli sinočnji koncert v Wembley Areni. Zanimivo je, da si je za In The City oportunistično slekel majico in potem polgol plesal po odru. Zanimivo je, da noče govoriti o tem, če še vedno uživa mamila. Zanimivo je tudi, da je aroganten, vendar ”dosti manj kot leta 2004, ko sem čutil, da sem genij”, kot je dejal v nekem intervjuju. Zanimivo pa je tudi, da sem zdaj v letih, ko sem atavistično mahnjen na vsakogar, ki se prepričljivo proda za genija. Torej ne na to, da je kdo v resnici genij: zdaj je zasvojenost v resnici bolj zanimiva od vsega drugega. The Boy Looked at Johnny, ena boljših pesmi Libertines, je menda o Borrellu. Fant je pogledal Johnnyja / (In) rekel: “Ali ne veš, kdo mislim, da sem?” Drugi dodatek je bila samo ena pesem: Somewhere Else.

  • Share/Bookmark