Dan, ko sem jokal na koncertu
28.10.2006 ob 03:28“Nekaj najboljše glasbe v zadnjih 25 letih,” je bilo rečeno v Guardianu. Ker časopise vedno berem z mešanico zavisti in privoščljivosti, se mi je to zdelo posrečeno. In res. Ali se sploh spodobi poslušati bende, ki smo jih poslušali v mladosti? Še posebej, če smo na njih plesali? Recimo New Order? New Order so bend, zaradi katerega sem nekaj mesecev sanjal, da se bom preselil v Manchester. Ali pa v Salford. To je bilo leta 1981, ko je izšel njihov prvi album, Movement. Res je, da sem bil obseden z Joy Division, star 16 let in duhovno abnormalen (kar sem, hvala bogu, še vedno), vendar pa je to bilo vseeno nekaj novega. V Manchester sem se namreč hotel preseliti še preden so sploh odprli Haciendo. Pri New Order mi je bilo všeč vse, od temnega, elegantnega elektra pa do nenavadno melodičnega basa. In petja Bernarda Sumnerja. In njegovega plesanja. New Order so še vedno zelo moderni.
Sinoči sem s Katjo in Michelom šel na njihov koncert v Wembley Areni. Če odštejem nekaj mularije, je bilo občinstvo precej naša generacija. In ščepec starejših, vrstnikov članov benda, smo se posmehnili. (Mladina: predskupina so bili Maximo Park, kar je bilo prijetno nenavadna kombinacija. Vendar pa ne verjamem, da so prišli samo zaradi njih.) Koncert je bil eden najboljših v zadnjem času. Začel se je s She’s Lost Control, se zapeljal preko Shadowplay, These Days, Transmission, Love Will Tear Us Apart (ki smo ji pritegnili vsi, kar je precej zanimiva komunalna izkušnja) in Atmosphere, potem pa se je zgodilo nekaj precej nenavadnega: na vrsti je bila Waiting for the Sirens’ Call z lanskega istoimenskega albuma. Vsi si želimo ljubezni, vendar pa včasih to ni dovolj. Če so se solze zaradi hipnotične nostalgije nabirale že nekaj minut, je bilo potem vsega konec. Solze, samo nekaj jih je bilo, so mi počasi tekle po ličnicah. In zdaj tudi vem, zakaj pri Waiting for the Sirens’ Call: zato, ker se je preteklost v tistem trenutku nekako zlila s sedanjostjo, od Joy Division pa do New Order leta 2005. Ali 2006. Ker mi je bilo, v bistvu, v redu. Lepo. Ker sem bil srečen. Potem sem si pomirjen obrisal solze. Glavni del koncerta so končali z Blue Monday, dodatke pa s True Faith. Skratka. Čeprav je v sredo na vrsti Johnny Borrell, čeprav sta v petek na vrsti Dresden Dolls, v nedeljo pa grem na Anthony and the Johnsons, so glasba velikega, res velikega kosa mojega življenja New Order. Moja najljubša pesem? Subculture (Ko boš enkrat v teh dneh šel domov, ne boš niti opazil, da si sam. Ko boš enkrat v teh dneh sam sedel doma, boš ugotovil, da se ne moreš sam dajati dol. Na koncu se boš predal. Vsaj malo mora boleti.) Kljub temu, da je niso odigrali.
28.10.2006 ob 09:56
Mene pa čisto zadane Bizarre Love Triangle. A je to potem posebna oblika Stendhalovega sindroma? Ali pa se samo staramo? Sicer pa: lepo nevsiljivo sentimentalno. Duhovno abnormalen - I like :)
28.10.2006 ob 15:06
na anthonya kleenexe vzemi.
jest sm new order vidu lansko leto, je blo fajn, predvsem zarad folka, ki je vedu zakaj je tam. meni so najbolj sedli komadi joy division..so se koncno spametovali in jih dali v svoj repertoar. po koncertu sm se odpravu na after party v nek klubek za 50 ljudi (še 200 jih je ostalo zunaj), notri pa sta vrtela tony wilson in shaun ryder. zlo zabavno. tony je odvrtel nekej neki klasikov potem pa zadevo prepustu ryderju, ki je bil do takrat že taka koma, da je komaj stal. vrtel je nekej komadov mondaysov in tulu čez..pa je blo supr. potem se je tam pojavu hookey - na koncertu pred 20.000 ljudmi je bil precej zdolgocasen, tam v klubu s 50 ljudmi pa je verjetno norel najbolj od vseh..prevzel je vrtenje glasbe, odvrtel vse največje madchestrske uspešnice in se ves čas zafrkaval..do jutra. in človek ima +50 let. kako je blo to doživljat vsak večer v haciendi si je nemogoče predstavljat..
28.10.2006 ob 15:07
tadej, zakaj so tvoji prevodi (pogosto) boljsi od izvirnika? you say the words that i can’t say - ce smo ze pri bralcevem Bizarre Love Triangle…
28.10.2006 ob 17:48
Naslednjič me vzam sabo prosm
30.10.2006 ob 12:20
Bom, Gušti. Seveda :) Kar se tiče prevodov, pray, je verjetno tako, da sem mogoče res zafrustirani prevajalec, ki se hoče rešiti novinarstva. In hvala za nasvet, negazirani. Poleg tega si pa precej živo predstavljam, kako je hookey divjal po klubu: tako pač je, če bas igraš kot kitaro. kar pa se tiče starosti: tudi bernard sumner je star 50 let in je fantastično, da še vedno “pleše” tako, kot je pred 25 leti - torej se malo ziblje v bokih in maha z rokami :) zvesti bralec: hvala za moralno podporo. aha.
1.11.2006 ob 08:54
dragi Tadej
Ti zavidam. Tudi jaz si cesto dam gor Iana Curtisa, posebej v teh depresivnih casih. So vrteli v Cankarjevem domu 24 hours people od Michaela Wintebottoma in ko je padel Atmosfere od Joy Division sem se tudi jaz v kinu zjokal.
Pozdravi Katjo.
8.11.2006 ob 15:05
Ne boš verjel, lani so bili isti dan New Order v Hyde Parku in Antony v QEH. Do zadnje minute se nisem mogel odličit, kam, potem je pretehtal dež. Antony = zakon, New Order sem pa itak že 3x prej gledal in hja, samo strinjam se lahko…
9.11.2006 ob 11:44
Ja, jg, 24. junija lani. To je bil drugi Antonyjev koncert, na katerem sem bil. Prvi je bil par mesecev prej, 16. aprila, ko je z njim zapel tudi Marc Almond, River of Sorrow. To je bila zelo dobra vaga ikon, klasike in novega.Še vedno pa sem se najboljše imel na njegovem koncertu v Shepherds Bush Empire, decembra (takrat se mi je zdelo, da Antonyja ni nikoli preveč). Zanimivo pa je, da New Order do tega petka nisem nikoli videl v živo, še posebej ker so itak parkrat igrali v Finsbury Parku. Ali pa mogoče prav zato? Ali pa je šlo za malo tesnobno pričakovanje, da bo kaj narobe. Pa nikakor ni bilo.
9.11.2006 ob 20:37
Če si si zapomnil datum (24.junij), si očitno imel zaznamek na koledarju. Si me spomnil, da je bil Antony še dan prej na večeru pesmi B Brechta v režiji Patti Smith, je bil zraven tudi Almond, pa David Thomas, Tiger Lillies in kup drugih.
New Order sem prvič gledal na Readingu l.1989, sem šel s Pečovnikom, ki je tudi (bil?) velik fen. Bila je kar izkušnja na ravni verskega razsvetljenja. Potem isto tam l.1993 totalno razočaranje, bend je bil v fazi razpada, koncert razglašen in vsi na odru naveličani. Zato pa popravek l.1998, vrnitev po 5 letih in spet razsvetljenje. Tisti koncert je tudi na DVD. Medtem ko mi DVD s Finbury Parka ni preveč všeč, tudi zato, ker tričetrt koncerta igrajo v soncu. Ampak je pa več JD komadov…
10.11.2006 ob 13:31
Stvar je še hujša, jg: vsako leto spravim po tri ali štiri vstopnice za koncerte, ki so mi bili najbolj všeč - in to iz različnih razlogov, ne samo zaradi glasbe. In lani je bila ena od teh za Antonyja v QEH. Vsakih pet let - ali nekaj takšnega - te vstopnice vržem stran. Preveč nostalgije ni dobro za želodec. In ja, New Oder v soncu: to je pa res narobe. A res misliš, da Primožu niso več všeč?
13.11.2006 ob 09:12
Da Primožu NO niso več všeč samo ugibam, saj veš da je šel kaj hitro v čisti tehno, NO pa so s povratniško ploščo s kitar obrisali prah. Ampak res, nazadnje ko sem ga srečal, kar se zgodi vsake enkrat na 3 leta, mi je priznal, da je padel na Franz Ferdinand. In hecno, tudi sam sem njihov prvenec poslušal do onemoglosti, ko te že vse boli, pa kar še… Kot se potem rado zgodi, pa sem se jih zasitil in jih zadnje pol leta sploh nisem poslušal. Pri NO je drugače, verjetno zato, ker imajo večjo zalogo, še vedno jih dokaj redno poslušam (dvojna Singles kompilacija je prav fina dopolnitev rednim albumom).