Nekje drugje

Koko? Temu staremu varietejskemu gledališču → radijskemu studiju → kinu → koncertni dvorani/klubu se je najprej reklo Palace Theatre. Potem se mu je nekaj let pravilo Camden Hippodrome, potem Music Machine, najbolj znan pa je bil kot Camden Palace. Pred dvema letoma so ga zaprli, obnovili in preimenovali, vendar je tudi kot Koko komot in komoren. V Camden Palace so nastopali Sex Pistols in Clash, vsi novi romantiki in, leta 1983, Madonna. To je bil njen prvi londonski koncert. Kasneje je postal tehno in trance disko.

Sinoči sem šel na koncert Patricka Wolfa, 23-letnega multiinstrumentalista, ki med drugim igra tudi baritonske ukulele. Wolf (rojen Apps) je sicer začel muziko snemati pri enajstih, pri štirinajstih postal član deviantnega pop kolektiva Minty, pri šestnajstih pa imel svoj trio Maison Crimineaux. Potem se je “naenkrat sprl s celim Londonom” ter se preselil v Cornwall. V nekem intervjuju je dejal, da “želi napisati knjigo za otroke, pesniško zbirko, še dva albuma, imeti otroke, se poročiti in imeti hišo v Cornwallu”. Ja, res bi lahko bil kar roman Daphne du Maurier, vendar pa je še boljše to, da snema nenavadne albume. Lycanthropy (2003) je eden najlepših glasbenih butikov, na lanskem Wind in the Wires, sicer polnem prepričljive baročne romantike, cornwallske muzike, ciganskih godal in elektra iz notesnika, pa so tudi Libertine (Tvegal bom, da bom postal svoboden), Tristan (Sem žrtev in morilec, ti govoriš o ljubezni, vendar pa še nikoli nisem slišal zanjo) in Ghost Song (Čas je za lepoto, ogroža jo razum, velika ljubezen brez zakonov), ki sem jih poslušal več, kot bi se spodobilo. Njegovemu novemu singlu se pravi Accident and Emergency in je precej razburjen in razburljiv. Ja, besedila so res bolj agitacija kot kaj drugega. Če nikoli ne izgubiš, kako boš vedel, kdaj boš zmagal, pravi v A & E, če ni nikoli temno, kako boš vedel, kdaj bo posijalo sonce. Med albumi, za katere pravi, da so spremenili njegovo življenje, sta Blue Johni Mitchell in Kontakte Karlheinza Stockhausena, med filmi, ki jih priporoča, pa sta Cocteaujeva Lepotica in zver ter Winning London v katerem igrata dvojčici Olsen. Seveda. Sicer pa si želi, da bi “se naučil ljubiti v duru”.

Pripis 10. oktobra: Ko sem šel mimo trafike, se mi je pogled - kot precej pogosto - ustavil na reviji Dazed and Confused. Seveda. Ena od njihovih naslovnih tem v novi številki (142) je Patrick Wolf, skupaj z Grahamom Coxonom in Sophio Kokosalaki. In bejrutsko vojno umetnostjo. In ko sem že pri tem: v intervjuju je povedal, da se je začel z besedili bolj ukvarjati šele potem, ko je prebral, kaj si o njih misli P. J. Harvey: “Besedila morajo biti popolna, neuničljiva in morajo nekaj pomeniti.” Do takrat je namreč “besede kar metal skupaj”. In samo še nekaj: če se je rodil 30. junija 1983, koliko je potem star? 23 ali 24 let?

 

Objavljeno v Četrtek, 5. oktober 2006 ob 00:39 in zapisano pod Doma.