Nekje drugje

“Nekaj najboljše glasbe v zadnjih 25 letih,” je bilo rečeno v Guardianu. Ker časopise vedno berem z mešanico zavisti in privoščljivosti, se mi je to zdelo posrečeno. In res. Ali se sploh spodobi poslušati bende, ki smo jih poslušali v mladosti? Še posebej, če smo na njih plesali? Recimo New Order? New Order so bend, zaradi katerega sem nekaj mesecev sanjal, da se bom preselil v Manchester. Ali pa v Salford. To je bilo leta 1981, ko je izšel njihov prvi album, Movement. Res je, da sem bil  obseden z Joy Division, star 16 let in duhovno abnormalen (kar sem, hvala bogu, še vedno), vendar pa je to bilo vseeno nekaj novega. V Manchester sem se namreč hotel preseliti še preden so sploh odprli Haciendo. Pri New Order mi je bilo všeč vse, od temnega, elegantnega elektra pa do nenavadno melodičnega basa. In petja Bernarda Sumnerja. In njegovega plesanja. New Order so še vedno zelo moderni.

Sinoči sem s Katjo in Michelom šel na njihov koncert v Wembley Areni. Če odštejem nekaj mularije, je bilo občinstvo precej naša generacija. In ščepec starejših, vrstnikov članov benda, smo se posmehnili. (Mladina: predskupina so bili Maximo Park, kar je bilo prijetno nenavadna kombinacija. Vendar pa ne verjamem, da so prišli samo zaradi njih.) Koncert je bil eden najboljših v zadnjem času. Začel se je s She’s Lost Control, se zapeljal preko Shadowplay, These Days, Transmission, Love Will Tear Us Apart (ki smo ji pritegnili vsi, kar je precej zanimiva komunalna izkušnja) in Atmosphere, potem pa se je zgodilo nekaj precej nenavadnega: na vrsti je bila Waiting for the Sirens’ Call z lanskega istoimenskega albuma. Vsi si želimo ljubezni, vendar pa včasih to ni dovolj. Če so se solze zaradi hipnotične nostalgije nabirale že nekaj minut, je bilo potem vsega konec. Solze, samo nekaj jih je bilo, so mi počasi tekle po ličnicah. In zdaj tudi vem, zakaj pri Waiting for the Sirens’ Call: zato, ker se je preteklost v tistem trenutku nekako zlila s sedanjostjo, od Joy Division pa do New Order leta 2005. Ali 2006. Ker mi je bilo, v bistvu, v redu. Lepo. Ker sem bil srečen. Potem sem si pomirjen obrisal solze. In potem so se zvrstile Who’s Joe, Crystal, Guilt Is a Useless Emotion, Bizarre Love Triangle, in Temptation. Glavni del koncerta so končali z Blue Monday, za dodatek pa so bili Love Vigilantes, Turn in True Faith. Skratka. Čeprav sta v petek na vrsti Dresden Dolls, v nedeljo pa grem na Anthony and the Johnsons, so glasba velikega, res velikega kosa mojega življenja New Order. Moja najljubša pesem?  The Perfect Kiss – Vem, da veš / verjameva v deželo ljubezni / vem, da veš / verjameva v deželo ljubezni – ki so jo odigrali ravno pred Blue Monday. V bistvu se mi zdi, da je The Perfect Kiss sploh moja najljubša pesem.

Komaj čakam. Jutri zvečer bodo v neki televizijski oddaji razglasili, da živim v najslabši občini v Britaniji. ”Phil in Sofie sta uporabila rigorozne kriterije, s katerimi sta razkrila trende, zaradi katerih so nekatere poštne številke zelo zaželjene, drugih pa se izgogibamo”, so zakrakali na televizijski mreži, ki bo predvajala to enourno ekstravaganco. Ker pa to ni dovolj, so dodali: “Natančno sta pregledala vse statistike, od kriminala in brezposelnosti pa do okolja in faktorjev življenskega sloga, da bi ugotovila, kam bi se morali preseliti - in od kod bi morali pobegniti.” Phil in Sofie sta voditelja oddaje. Phil Spencer jo vodi že nekaj časa, Sofie Allsopp pa se bo v tej vlogi preizkusila prvič. Ker je tukaj pač meritokracija, je bila Spencerjeva sovoditeljica doslej njena starejša sestra Kirstie. Kirstie je zdaj na porodniškem dopustu, ker se ji je rodil sin, Bay Atlas. Oče Allsoppovih punc je sicer konservativna korifeja baron Hindlip. Gre skratka za tole: čeprav niso povedali, kje v Britaniji je najlepše živeti, so apetit malo potešili s tem, da so objavili dno lestvice 434 britanskih občin. Čisto na dnu je tako Hackney. Tik pred njim je Tower Hamlets, prav tako v vzhodnem Londonu, potem je Merthyr Tydfil v južnem Walesu, potem Newham (ponovno v vzhodnem Londonu), ter Islington, v severnem Londonu. Ker živim na meji med Hackneyjem in Islingtonom, se mi je rezultat zdel še posebej imeniten. Prvo in peto mesto od zadaj! Še vedno boljše od tega, kaj naj bi bilo na vrhu lestvic. Namreč Epsom in Ewell (to je ena občina), Harrogate in Horsham. Horsham!!!!! Horsham je malomeščansko zaledje Brightona. V Epsomu in Ewellu imajo hipodrom. Harrogate pa je na zamorjenem severu Anglije. Sicer pa je to vseeno. So pač takšni časi, da je voditelj konservativne stranke David Cameron lahko mirno dejal, da “imamo vsi stanovanjske kredite”. Kar pomeni, da se lahko itak vsi preselimo v Horsham. Razen tistih 12 milijonov Britancev, ki uradno živijo pod mejo revščine ali na njej (manj kot 180 funtov na teden za dva odrasla člana gospodinjstva). Ali pa, kot so ugotovili v Joseph Rowntree Foundation, tista tretjina Britancev, mlajših od 40 let, ki ne more kupiti niti “na najcenejšem delu lokalnega trga nepremičnin”. To, da jih veliko od živi prav v Hackneyju in Islingtonu, seveda ni bistveno: na televiziji bodo lahko baronove hčerke še naprej guncale afne.  

Pripis 26. oktobra: najboljši kraj v Britaniji naj bi bil Winchester v Hampshireu. V tisti oddaji so sicer povedali tudi to, da bi bili “nori, če ne bi kupovali nepremičnin v Hackneyju”. Menda zato, ker se bodo cene dvignile za “kakšnih 60 odstotkov”. Ja, kar ducat jih bom. Toliko o tem. V stolnici v Winchestru je pokopana Jane Austen. V Hackneyju, po drugi strani, se je (pavza) rodil (pavza) Harold Pinter (pavza), zelo dejaven pa je bil Dalston Set. Ki je sicer klika, ampak vseeno.   

To je ena izmed tistih idej, zaradi katerih bi se – verjetno – najraje brcnili, ker se je niste spomnili sami. History Matters – Pass It On (Zgodovina je pomembna – daj jo naprej) je kampanja za popularizacijo zgodovine ter kulturne in zgodovinske dediščine v Angliji in Walesu. “Zaradi hitrega življenja se nam zdi zgodovina samoumevna,” piše na njihovi spletni strani, “vendar pa je prav zato večkrat postavljena na stranski tir”. Med različnimi prireditvami za popularizacijo zgodovine itd. je tudi današnje pisanje “največjega bloga v zgodovini”, s katerim naj bi “arhivirali dan v življenju naše domovine”. V zapisih naj bi največ pozornosti vseeno posvetili temu, kako je zgodovina vplivala na vsakdanje življenje avtoric in avtorjev, vsi posti pa bodo (v elektronski obliki) na voljo v British Library, v oddelku za arhiviranje internetnih vsebin. Ker je potrebno množice nekako spodbuditi, je med pobudniki History Matters veliko korifej popularne zgodovine in popularnih intelektualcev. Med njimi je tudi zgodovinar in televizijski voditelj David Starkey, ki je prepričan, da je “zgodovina kolektivni spomin”: “Zaradi zgodovine smo ljudje: je kolektivni spomin in država, ki izgubi občutek za zgodovino, ni več to, kar bi morala biti.”

Takole je bilo. Včeraj pozno popoldne sem odtaval na otvoritev Frieza, drugega najpomebnejšega sejma sodobne umetnosti na svetu. Malo sem zamujal, vendar pa Chris in Sarah, ki sta me čakala, nista bila preveč slabe volje. Imel sem namreč zoprn muskelfiber v nadlaktni mišici, ker sem v ponedeljek prvič v življenju boksal. O tem športu očitno še vedno vem premalo. Torej. Ko sem na Friezu skakal po krasnih instalacijah Do-Ho Suha, sem pogledal na levo in zagledal vitko žensko, ki se mi je zdela zelo znana. Zelo vitka, srednje visoka, z razmršeno umazanimi blond lasmi. Skoraj čisto v črnem, črnih čevljih, črnih nogavicah. Zelo vitka. Kljub temu, da se je pogovarjala po telefonu, je gledala naokoli. In potem sta se najina pogleda srečala. Za par sekund. In med temi par sekundami sem dvignil svojo desnico, da bi ji pomahal. Seveda, saj jo poznam… In ko je moja roka že potovala po zraku, se mi je posvetilo, da je ta zelo vitka ženska Kate Moss. Ki jo poznam samo iz fotografij in ene pesmi. In enega videa. Brez panike, menda: in kaj naj naredim? Verjetno sem se zelo bebasto zarežal, saj se je nasmehnila. In potem sem ji vseeno pomahal. S prstom je pokazala na telefon… in mi pomahala nazaj. Potem se je hitro obrnila ter, z dvema ženskama in dvema moškima za petami, izginila kot kafra. Počutil sem se malo hecno. Takšne pomote in zagate so očitno dvosmerna ulica. Šele potem sem videl, kaj si je ogledovala preden je zagledale mene: fotografijo, ki jo je Juergen Teller posnel leta 2003, kot del editoriala za majsko številko britanske Vogue. Na njej nasmejana Mossova leži pod igralno piramido hčerke Lile, v rokah pa ima torbico Matthewa Williamsona.

Potem sem šel še malo po sejmu. Lej, Jude Law. Ne, ne bom več mahal. Lej, Charles Saatchi. Lej, Zaha Hadid. Ki sem jo skoraj pohodil. Hitro sem se opravičil. “Ne skrbite… Zelo vroče je,” mi je dejala. Res, zelo vroče. Soparno. Stosedemdeset galerij v velikem šotoru v Regent’s Parku. Šampanjec v potokih, lanski promet pa je bil 33 milijonov funtov (kar je bil samo vrh ledene gore poslov, ki so bili sklenjeni ob in po sejmu). Umetnost? Chris je imel prav: instalacija Mikea Nelsona je fantastična in srhljiva. Labirint sob in fotografskih temnic, v katerih se lahko, vsaj konceptualno, izgubiš. Poleg Davida Shrigleyja in Do-Ho Suha sta mi bila – kot običajno – sicer najbolj všeč brata Jake (na fotografiji levo) in Dinos Chapman (desno), ki na štandu galerije White Cube zelo po svoje, hitropotezno portretirata obiskovalce. Seansa, ki traja 15 do 20 minut, stane vsega 4.500 funtov + DDV, portretiranci pa bodo lahko portrete dobili šele po njuni razstavi v liverpoolski podružnici galerije Tate, ki bo odprta decembra. Kar pa se tiče Kate Moss: to, da me je pogledala, se mi nasmehnila in mi pomahala, se verjetno mora nekje poznati. Tako kot tudi to, da je izginila kot kafra. Menda je šla na cigareto.

“Res ne razumem, zakaj se niso tobogani bolj prijeli,” se je spraševal nemški kipar Carsten Höller. Po njegovem mnenju so namreč “varna, hitra in učinkovita oblika prevoza tako po stavbah kot med njimi”. Recimo v Tate Modern, kjer je od danes razstavljena njegova instalacija Test Site: pet cevi – spodnji del je jeklen, zgornji je plastika - ki so v bistvu tobogani. Dva tobogana sta krajša, trije pa daljši. Najdaljši, s petega nadstropja galerije, je dolg 56 metrov, z vertikalnim padcem 27 metrov. Kljub temu pa ni najhitrejši: to je tobogan s četrtega nadstropja.

Pred 45-letnim Höllerjem so velikanski prostor strojnice polnili Louise Bourgeois, Juan Muñoz, Anish Kapoor, doslej verjetno najbolj spektakularno Olafur Eliasson (z The Weather Project), Bruce Nauman in Rachel Whiteread. V Tate Modern sicer pravijo, da se Höller “ukvarja z vertikalnostjo prostora”, vendar pa je bolj verjetno, da si lahko na toboganih – kot je prepričan sam Höller – “malo odpočijemo in damo duška”.

Kljub temu, da jih je v Tate Modern pet, pa Höllerjevi tobogani niso samo za obiskovalce galerij, ampak so pravi modni krik, saj je enega naročila tudi Miuccia Prada, da se lahko po njem iz svoje pisarne zapelje naravnost v službeni avto. Modni krik. Test Site je zato seveda mogoče odpraviti kot populistično finto populistične galerije, ki se je s tobogani spremenila v nobel luna park, vendar pa je vse skupaj vseeno preveč ambivalentno, inteligentno in dvoumno, da bi to lahko bilo res. Samo še tole: ne, niti ko sem se drčal iz četrtega nadstropja, nisem kričal. Spust iz prvega pa res ni zadosti. Modni krik… modni krik… kako učinkovita fraza…  (Za višja nadstropja so potrebne – sicer brezplačne – vstopnice, na katerih so določeni časovni termini spusta. Na voljo so pri glavni blagajni. Instalacija bo razstavljena do 9. aprila 2007.)

Ideja je bila preprosta. Vendar ekskluzivna (!!!!!), kot se mi je zdelo. Skratka. V zadnjih dneh je bilo revije Butt v Londonu kot solate. Razlog za to je bil precej preprost: založba Taschen je v lični broširani knjigi izdala izbor prvih petih letnikov tega idiosinkratičnega, zelo mednarodnega, umazanega, elegantnega ter melanholično subverzivnega četrtletnika ”za homoseksualce in o njih”, ki je natisnjen na roza papirju in je začel izhajati leta 2001. Knjigi se pravi Butt Book, njen podnaslov pa je “dogodivščine v gej subkulturi 21. stoletja”. Zato je bil Butt tako v Tate Modern kot tudi v knjigarnah, na žurih in balonih. Moja ideja? Njihovega londonskega dopisnika bom na podpisovanju knjig v ponedeljek prosil, da naredi posnetek z mojim fotoaparatom, potem pa bom to fotografijo pomembno - in pod naslovom Ekskluzivno!!!!! - objavil na blogu. Fotografija bi bila ekskluzivna zato, ker je njihov londonski dopisnik fotograf, slikar in občasni didžej Wolfgang Tillmans, ki je pred šestimi leti sicer dobil Turnerjevo nagrado. In to sem tudi naredil. “Wolfie? A bi lahko naredil posnetek z mojim fotoaparatom? Samo enega? Zato, da bi lahko fotografijo potem objavil na svojem blogu? In zraven pripisal ‘Ekskluzivno!!!!!’” Čeprav Wolfganga poznam že dober ducat let, je – sicer prijazno - odklonil. ”Takšne fotografije niso nikoli dobre. Saj veš, kako je,” je dejal in skomignil z rameni. Ne, ne vem, ampak si predstavljam. Si?   

Moj načrt je tako padel v vodo. Zato je namesto Tillmansove fotografije tukaj moja fotografija iz knjigarne. Na levi, nekoliko razmazan in sredi akcije, je Jop van Bennekom, na desni je Gert Jonkers, na sredini pa je Wolfgang. Gert in Jop sta ustanovitelja revije, Jop pa je bil posebej zadovoljen, ker je prišlo “kar nekaj ljudi”. “Najhuje je, če sediš nekje v kotu, za mizo polno knjig, potem pa ni nikogar,” je dejal. V Sohu se mu tega sicer ni bilo potrebno bati.

Ta fotografija je bila posneta, ko smo še vsi čakali na Wolfganga. Jop je že sedel na levi, zelo resni Gert pa na desni. Obliž? Wolfgang in Gert sta me poslikala, kar pomeni, da bom vsaj na eni fotografiji umetnina. Ker je v knjigarni odpovedala klima naprava, je z vseh, tudi Jopa, Gerta in Wolfganga sicer kar lilo. Zunaj je bil soparen jesenski večer. Knjiga je bila natisnjena v Sloveniji. 

Koko? Temu staremu varietejskemu gledališču → radijskemu studiju → kinu → koncertni dvorani/klubu se je najprej reklo Palace Theatre. Potem se mu je nekaj let pravilo Camden Hippodrome, potem Music Machine, najbolj znan pa je bil kot Camden Palace. Pred dvema letoma so ga zaprli, obnovili in preimenovali, vendar je tudi kot Koko komot in komoren. V Camden Palace so nastopali Sex Pistols in Clash, vsi novi romantiki in, leta 1983, Madonna. To je bil njen prvi londonski koncert. Kasneje je postal tehno in trance disko.

Sinoči sem šel na koncert Patricka Wolfa, 23-letnega multiinstrumentalista, ki med drugim igra tudi baritonske ukulele. Wolf (rojen Apps) je sicer začel muziko snemati pri enajstih, pri štirinajstih postal član deviantnega pop kolektiva Minty, pri šestnajstih pa imel svoj trio Maison Crimineaux. Potem se je “naenkrat sprl s celim Londonom” ter se preselil v Cornwall. V nekem intervjuju je dejal, da “želi napisati knjigo za otroke, pesniško zbirko, še dva albuma, imeti otroke, se poročiti in imeti hišo v Cornwallu”. Ja, res bi lahko bil kar roman Daphne du Maurier, vendar pa je še boljše to, da snema nenavadne albume. Lycanthropy (2003) je eden najlepših glasbenih butikov, na lanskem Wind in the Wires, sicer polnem prepričljive baročne romantike, cornwallske muzike, ciganskih godal in elektra iz notesnika, pa so tudi Libertine (Tvegal bom, da bom postal svoboden), Tristan (Sem žrtev in morilec, ti govoriš o ljubezni, vendar pa še nikoli nisem slišal zanjo) in Ghost Song (Čas je za lepoto, ogroža jo razum, velika ljubezen brez zakonov), ki sem jih poslušal več, kot bi se spodobilo. Njegovemu novemu singlu se pravi Accident and Emergency in je precej razburjen in razburljiv. Ja, besedila so res bolj agitacija kot kaj drugega. Če nikoli ne izgubiš, kako boš vedel, kdaj boš zmagal, pravi v A & E, če ni nikoli temno, kako boš vedel, kdaj bo posijalo sonce. Med albumi, za katere pravi, da so spremenili njegovo življenje, sta Blue Johni Mitchell in Kontakte Karlheinza Stockhausena, med filmi, ki jih priporoča, pa sta Cocteaujeva Lepotica in zver ter Winning London v katerem igrata dvojčici Olsen. Seveda. Sicer pa si želi, da bi “se naučil ljubiti v duru”.

Pripis 10. oktobra: Ko sem šel mimo trafike, se mi je pogled – kot precej pogosto – ustavil na reviji Dazed and Confused. Seveda. Ena od njihovih naslovnih tem v novi številki (142) je Patrick Wolf, skupaj z Grahamom Coxonom in Sophio Kokosalaki. In bejrutsko vojno umetnostjo. In ko sem že pri tem: v intervjuju je povedal, da se je začel z besedili bolj ukvarjati šele potem, ko je prebral, kaj si o njih misli P. J. Harvey: “Besedila morajo biti popolna, neuničljiva in morajo nekaj pomeniti.” Do takrat je namreč “besede kar metal skupaj”. In samo še nekaj: če se je rodil 30. junija 1983, koliko je potem star? 23 ali 24 let?

8 Royal College Street je stara hiša v odročnem delu Camden Towna. Zgrajena je bila v 20. letih 19. stoletja, stisnjena pa je med poštni logistični center in kraljevski veterinarski kolidž. Vendar pa je ta hiša, ki je zdaj naprodaj, vseeno malo zanimivejša od sicer blede, razmazane okolice: v podstrešnem stanovanju, ki ga je oddajala neka gospa Smith, sta namreč od maja do julija 1873 živela Paul Verlaine in Arthur Rimbaud. Ulici se je takrat reklo Great College Street, številka pa je že bila 8.

Rimbaud je med séjour à Londres veliko pisal – vključno z Obdobjem v peklu – sicer pa sta z Verlainom poučevala francoščino, pila absint in uživala mamila. Ter nadaljevala svoje razmerje, zaradi katerega je Verlaine pustil ženo in otroka. Tega razmerja je bilo, kot kaže, prav v tej hiši tudi bolj ali manj konec. Rimbaud se je namreč Verlainu, ki je bil na poti domov, posmehoval z okna ter mu potem zabrusil, da ”sploh ne ve, kako smešen je bil s steklenico olja v eni ter ribo v drugi roki”. Verlaine se je maščeval tako, da ga je mahnil z ribo ter pobrisal v Bruselj. Rimbaud  – “Te strasti in katastrofe še predobro poznam, bese, razvrat, blaznost,” je napisal leta 1873 – je Verlainove obleke odnesel v zastavljalnico ter teden dni kasneje šel za svojim ljubimcem. V Bruslju ga je Verlaine ustrelil v zapestje.

Lastnik hiše je veterinarski kolidž, ki za grozd treh hiš, vključno s številko 8, hoče skoraj poldrugi milijon funtov. Obenem pa še vedno traja kampanja, da bi hišo preuredili v kakšen raziskovalni inštitut. Julian Barnes, ki sodeluje v kampanji, pa tudi živi v bližini, je prepričan, da bi to bilo zelo v redu, saj se niso nikoli dovolj posvetili londonski “francoski zvezi”: “Voltaire, Zola, Chateaubriand in Apollinaire so veliko časa preživeli v Londonu, Rimbaud in Verlaine pa sta v tej hiši v Camden Townu praktično končala svojo zvezo.” 8 Royal College Street je londonska Cukrarna: seveda dosti manjša, vendar z več seksa.