Konec počitnic
30.09.2006 ob 16:38Tudi po dveh tednih je še vedno vse enako. Še vedno se vsi ukvarjajo s kesanjem. Kesanjem in odrešitvijo, pravzaprav. Morda zato, ker gre kesanje vedno dobro v prodajo. Ste, recimo, znana osebnost ali zvezda, ki je, recimo, zaradi mamil padla v “greznico”. Potem pa ”junaško premagate vse težave” in boste v par mesecih zaslužili 40 milijonov funtov (če ste Kate Moss). Klinika za zdravljenje odvisnosti - torej rehab - je očitno obvezna postaja med “greznico” in odrešitvijo. Zato odrešitev ni nič drugega kot nabuhli novdobniš sodobni čudež, še posebej če jo spremljajo puljenje las, krokodilje solze, škrtanje z zobmi ter pričakovanje skoraj obveznega recidiva. Kot vedno je avtodestruktivno obnašanje drugih, še posebej znanih ljudi, zelo zanimivo. Sicer pa so bile počitnice za nekatere stvari prekratke, za druge pa predolge. Tako kot običajno. Kot običajno je bilo najpogostejše vprašanje še vedno: “V katerem jeziku pa zdaj sanjaš?” Dolga leta sem odgovarjal, da se nikoli ne spominjam sanj - ker se jih res nisem - vendar da “seveda sanjam v barvah”. Pred dvema tednoma, tik pred odhodom na počitnice, pa se je zgodilo nekaj precej fantastičnega: sanjal sem v angleščini, vendar s slovenskimi podnapisi. Seveda v barvah. Ne, ne vem o čem sem sanjal, saj sem bil preveč šokiran. To se mi je zdelo zelo regresivno. Sicer pa… ko sem prišel domov, se je pred vrati prestopal mršav golob. Ker je bilo že temno, se z njim nisem hotel preveč ukvarjati, ampak sem mu nasul malo müslija. Potem sem šel spat. Zjutraj je bil še vedno tam in šele takrat sem opazil, da levega krila ne more premikati, ker je zlepljeno in skoraj čisto rjavo. Verjetno od krvi. Müsli je pozobal. Pri veterinarju na naši ulici so mi rekli, da naj ga kar prinesem, da pa naj “nujno nataknem rokavice, ker prenašajo vse mogoče bolezni”. Potem sem čez goloba poveznil eno škatlo, z drugo pa sem ga vanjo zaprl. In odkorakal k veterinarju. “Verjetno ga bomo kar uspavali,” mi je, nekoliko hladno, rekel. Zahvalil sem se in poslovil.
30.09.2006 ob 17:53
Prilike o golobu sicer ne razumem, razen tega, da je lepo, da si ga odnesel k veterinarju, namesto da bi ga sam pokončal. Brez sentimentalnosti. Tisto o sanjah je dosti bolj zanimivo: dolgo sem bil prepričan, da sploh ne sanjam, potem pa mi je prijateljica povedala, da se sanj ne spominjam, ker se vedno zbujam s prižganim radijem. Imela je prav. Brbotanje glasov, ki se je končalo z budilko, je očitno pokončalo vse sanje. To pomeni, da sem sanjal, samo da se sanj nisem spominjal. Zdaj se zbujam brez radija, vendar pa so sanje včasih tako zoprne, da bi bilo bolje, če bi ostal pri radiju.
30.09.2006 ob 19:58
Zvesti bralec: LOL
Spomnim se, da ko sem bil še mali, sem vedno mel nočne more… no, ne vedno… rečmo enkrat na mesec, tega se spominjam, nevem spomnim se pa siver kaj sem sanjal…
Potem je prišlo eno zeloo dolgo obdobje, da sploh nisem sanjal… par let… zdaj hvalabogu, spet sanjam… lepe sanje :)
1.10.2006 ob 12:44
Sanje imam vedno zelo rada…ampak tedaj, ko jih več ne sanjam. Spominjanje nanje, podoživljanje je včasih sicer že grozljivo. Rada bi se vrnila in stvari dokončala. Pa jih nikoli ne….nikoli me tisti, ki me lovi, ne ubije, nikoli ne pridem na cilj s tistim počasnim lebdečim tekom…
Zadnje čase sem sanjala dejanske osebe, ki jih poznam, vendar so imele drugačno zunanjost.
O golobu zna bit stvar zanimiva….in prijetna….moraš si prebrat Junga, mislim da. Imela sem knjigo doma, sej mislim, da je on tisti, ki se je globinsko ukvarjal s sanjami, drugim razlagam, kot njegovim, ne verjamem.
A ni tako, da so sanje vzporedna, druga resničnost? So, a ne :) Zdaj si mi dal vzpodbudo, da grem spet v knjižnico in se poglobim v psihologijo sanj….
Dobrodošel nazaj v utečen ritem življenja, sigurno ti je počitek dal energije za nadaljne dnevne obveznosti…sicer pa, prijetno s koristnim! :)
lp, A
1.10.2006 ob 12:55
aham, še nekaj :)
Kolkr sem brala o sanjanju - vedno sanjamo. Jaz se npr. sanj spomnim večkrat kar sred dneva, ko me neka situacija z domačimi ali kolegicami spomni nanje. Samo ena beseda ali omemba kakšnega dogodka lahko sproži obuditev sanj, ampak noro je tudi to, da ko jih želim pojasniti, jih imam točno pred “očmi”, vidim vse, ampak jih ne znam ubesedit. Včasih si jih zapišem…
prekleto zanimivo mi to postaja :D
ok, dost zaenkrat…
p.s.: delam (ja, vem, nič kaj luštno v nedeljo) in tu pa tam pogledam med pisune…lagani intermezzo :)
3.10.2006 ob 09:21
Hehe, pol sanjaš kot da si v kinu ;)
Navadno se ne spominjam se več, o čem sanjam, je pa vedno prijetno.
Včasih se mi zazdi, da sanjam svoje življenje od zadaj naprej.
Bizarno…
3.10.2006 ob 20:15
Hecno, Zvesti bralec: sam sem imel podobno izkušnjo s poslušanjem radija. Kar nekaj ljudi sem vprašal, če sem edini, ki ne sanjam. Potem sem se nekajkrat zbudil še preden se je vključil radio - in se mi je posvetilo. Takrat sem namreč sanjal - in to precej divje.
Nočno moro sem imel, če se prav spomnim, samo enkrat, Silvestre. In ne, res ni bila v redu: bila je kot sežetek vsaj treh hudih paranoj in fobij (dveh sem se sicer kasneje znebil, vendar vseeno). In lepe sanje so fajn. Jaz bi tudi :)
Bom še enkrat prebral nekaj stvari, Ameli, ja. Tudi Junga - sem ga malo prešprical. Hvala :)
Alternativka: stvari so še hujše. Zadnjič sem, samo za enkrat, preklopil na neme, črnobele filme (in to brez mednapisov). Grimase so bile fantastične, kretnje pa zelo nazorne in veličastne. Samo muzika je manjkaja :)