Nekje drugje

Tudi po dveh tednih je še vedno vse enako. Še vedno se vsi ukvarjajo s kesanjem. Kesanjem in odrešitvijo, pravzaprav. Morda zato, ker gre kesanje vedno dobro v prodajo. Ste, recimo, znana osebnost ali zvezda, ki je, recimo, zaradi mamil padla v “greznico”. Potem pa ”junaško premagate vse težave” in boste v par mesecih zaslužili 40 milijonov funtov (če ste Kate Moss). Klinika za zdravljenje odvisnosti - torej rehab – je očitno obvezna postaja med “greznico” in odrešitvijo. Zato odrešitev ni nič drugega kot nabuhli novdobniš sodobni čudež, še posebej če jo spremljajo puljenje las, krokodilje solze, škrtanje z zobmi ter pričakovanje skoraj obveznega recidiva. Kot vedno je avtodestruktivno obnašanje drugih, še posebej znanih ljudi, zelo zanimivo. Sicer pa so bile počitnice za nekatere stvari prekratke, za druge pa predolge. Tako kot običajno. Kot običajno je bilo najpogostejše vprašanje še vedno: “V katerem jeziku pa zdaj sanjaš?” Dolga leta sem odgovarjal, da se nikoli ne spominjam sanj – ker se jih res nisem – vendar da “seveda sanjam v barvah”. Pred dvema tednoma, tik pred odhodom na počitnice, pa se je zgodilo nekaj precej fantastičnega: sanjal sem v angleščini, vendar s slovenskimi podnapisi. Seveda v barvah. Ne, ne vem o čem sem sanjal, saj sem bil preveč šokiran. To se mi je zdelo zelo regresivno. Sicer pa… ko sem prišel domov, se je pred vrati prestopal mršav golob. Ker je bilo že temno, se z njim nisem hotel preveč ukvarjati, ampak sem mu nasul malo müslija. Potem sem šel spat. Zjutraj je bil še vedno tam in šele takrat sem opazil, da levega krila ne more premikati, ker je zlepljeno in skoraj čisto rjavo. Verjetno od krvi. Müsli je pozobal. Pri veterinarju na naši ulici so mi rekli, da naj ga kar prinesem, da pa naj “nujno nataknem rokavice, ker prenašajo vse mogoče bolezni”. Potem sem čez goloba poveznil eno škatlo, z drugo pa sem ga vanjo zaprl. In odkorakal k veterinarju. “Verjetno ga bomo kar uspavali,” mi je, nekoliko hladno, rekel. Zahvalil sem se in poslovil.

V kovčku: hlače, majice, spodnjice, dva puloverja (za vsak slučaj), teniske, toaletne stvari, par knjig in Karen, najbolj izvirna in najbolj nenavadna britanska revija. Karen je umetniška revija o življenskem slogu, ampak ne o življenskem slogu zvezd in vsakršnih znanih oseb, ampak “navadnih ljudi”, o vsakdanjem, običajnem, morda postranskem, efemernem in dolgočasnem, o receptih, vremenu, pogovorih, hišnih opravilih, eksotiki in aspiracijah. Recimo: “‘Ali bi mladim priporočili poklic zidarja?’ – ‘Ja, bi jim ga priporočil.’” Ali demontaža skupnega življenja: “Neskončno mi gre na živce, da moram ves čas razmišljati o tem, kaj bi ljudje jedli. Tonyja vsak dan vprašam, kaj bi rad za večerjo. Odgovori mi: ‘Saj je vseeno, karkoli skuhaš je dobro.’ ‘Ali bi zarebrnice? Ali pa telečjo obaro?’ ‘Ne, to smo imeli predvčerajšnjim.’ Prav rada bi, da bi mi povedal, kaj hoče.” Ali pa, v prvi številki, Neilova najlubša večerja: “Dve veliki pivi, krompir v lupini s čebulo in stopljenim sirom, pita s čebulo in sirom ter solata iz korenja, ledenke in kumaric z naribanim sirom in solatnim prelivom.” Oblikovanje je podobno preprosto in čisto ter s fantastično fotografijo in ilustracijami. To, kar je pri Karen najbolj zanimivo, je dejstvo, da ni pokroviteljska in zoprna, ampak poetična in vesela, čeprav malo absurdna. Ustanoviteljica in urednica revije je Karen Lubbock. Na svoji spletni strani imajo, seveda, tudi blog.

“Ali ni malo neolikano, da je Helen Mirren kraljico Elizabeto II. igrala tako hitro po tem, ko je bila odlikovana z redom dame britanskega imperija?” se je v pismih bralcev v lokalnem časniku spraševala neka “sicer prepričana republikanka”. Ne, če je to film The Queen - o kraljici in smrti princese Diane – si lahko mislimo, sploh pa je bila Mirrenova odlikovana že decembra 2003. Kaj pa sploh pomeni “tako hitro”? Film je zelo dober – in to ne samo zaradi igre vseh igralcev ter zanesljive režije Stephena Frearsa, ampak predvsem zaradi fantastičnega scenarija Petra Morgana. Pri tem je zanimivo še nekaj drugega: nobena britanska igralka se golote ni lotila tako radikalno, kot se je je Helen Mirren. Nenazadnje je bila gola že v svojem prvencu Age of Consent (1969), naslednja štiri desetletja pa so itak bila kronika in katalog njenih prsi. Nenazadnje se je tudi za svoj 50. rojstni dan diskretno gola fotografirala za naslovnico tednika Radio Times. Prav zato je odločitev, da je Mirrenova igrala Elizabeto II. še toliko bolj navdahnjena: njeno veličanstvo je bilo doslej namreč luštno in prijazno dekle, ki ni imelo veliko povedati, ne pa seks bomba. Mogoče je to lahko tudi recept za naprej in bodo v filmskih biografijah igrali samo še seks simboli. Angelina Jolie kot mati Tereza? Jude Law kot Margaret Thatcher? Ewan McGregor kot Halle Berry? In ko sem že pri tem: koga pa je kdajkoli sploh resnično zanimala resničnost? Ali je Willendorfska Venera res samo realistični portret? Pa malo bližje: Hans Holbein je Ano Klevsko naslikal tako učinkovito, da se je Henrik VIII. z njo hotel poročiti ne da bi jo sploh videl. Resda jo je kasneje odpravil kot “kobilo iz Flandrije”, vendar pa se je njun zakon vseeno končal z razveljavitvijo in ne kako drugače. To je zelo primeren odnos do resničnosti.

Pripis 14. septembra: Stephen Frears je na londonsko premiero filma v kinu Curzon Mayfair prišel obut v rdeče teniske ter dejal, da je monarhija kot politična institucija “idiotska”, da pa se je ”kraljici nekako posrečilo, da vsa stvar deluje”. Potem je dodal: ”Revolucije ne bo in o tem se ne splača niti razmišljati.” Toliko torej o tem.  

Skratka. Pred dvema mesecema sem prišel v naš lokalni pokriti bazen ravno v času, ko ga je zapuščalo par ducatov osnovnošolcev. Tako je pač z občinskimi bazeni. Otroci so se smejali, mahali z rokami in otresali svoje mokre lase. Naenkrat me je presunilo: plavat grem v bazen, v katerem jih je pred nekaj minutami vsaj polovica opravila malo potrebo. Ali sem jim delal krivico? Ne. To smo namreč počeli – skoraj – vsi. Že med plavanjem sem se potem odločil, da je čas za slovo. Kakšno uro ure kasneje sem, down the road, odkril prav tako 25-metrski bazen, s savnami in s telovadnico, polno trenažerjev, vsakršnih kardio naprav in prostih uteži (ki pa me ne zanimajo). Čeprav je koncern privaten, sta bazen + telovadnica cenejša od plavanja v občinskem bazenu. Ker sem precej zasvojen z zasvojenostjo, je bila stvar preprosta: določene zasvojenosti se lahko iznebiš zelo hitro, saj je popolnoma jasno, da je nova – v tem primeru “učvrstitev mišic med boki in ledji”, kot sem se uspel prepričati – takoj za prvim vogalom. Ker pa v telovadnici nisem bil več kot 20 let, v fitnes studiu pa itak nikoli, se mi vse skupaj še vedno zdi precej zanimivo. Če odštejem boljši tonus, sem se v slabih dveh mesecih naučil zelo veliko. Tako zdaj vem: rekreacija je super za mojo rahlo obsesivno-kompulzivno motnjo (že če je “moja” garderobna omarica – številka 445 – zasedena, gre vse narobe); vaje za trebušne mišice so še vedno dolgočasne; tudi tip, na katerem je izklesano vse – postava, pričeska in ledeno hladni pogled – ni popoln, saj si med vsako pavzo grize nohte; vsi fitnes inštruktorji so stari med 18 in 23 let ter so hodili v isto srednjo šolo za mlade sadiste; eden od njih, 18-letni Daniel, mi je zadnjič povedal, da sem star “glih tolk ko moj fotr”, kar ni izboljšalo mojega siceršnjega počutja; vsi, ki v 25-metrskem bazenu plavajo delfina, se samo afnajo, poleg tega pa omagajo že po dveh dolžinah; ženske so v bazenu dosti bolj tekmovalne kot moški; nekateri moški svojo možatost dokazujejo z loputanjem vrat garderobnih omaric; večina moških precej živčno čaka, da jih bo ja kdo pogledal; mešanica vonjev v garderobi je včasih zelo zadušljiva (nadaljevanje prihodnjič)

Hura. Arctic Monkeys so o glasbeni industriji napisali pesem Perhaps Vampires is a Bit Strong, But… No, napisal jo je Alex Turner, ampak vseeno. Vampirji ste, / vaše štorije so postane. / Čeprav se delate, da nas podpirate, / mislite, da nam ne bo uspelo. Za svoj debitantski album Whatever People Say I Am, That’s What I Am Not so zdaj dobili nagrado mercury. “Zaslužili smo si jo, ker je naš album najboljši,” je pojasnil Turner. Na novinarski konferenci po podelitvi nagrad je bilo sploh zabavno. Na vprašanje, zakaj se sicer izogibajo intervjujem, je Turner odgovoril: “Ker lahko počnemo kaj bolj pametnega.” Mogoče pa je razlog za to sicer zelo izvirno prvo vprašanje, ki je bilo postavljeno: “In kaj vam pomeni nagrada?” Ja. (Finančni del nagrade, 20.000 funtov, so po posvetu z nekdanjim basistom Andyjem Nicholsonom dali v dobrodelne namene.) Lani so zmagali Antony and the Johnsons. Pri napovedovanju mercuryjevih in bookerjevih zmagovalcev postajam vedno boljši. V zadnjih sedmih letih sem pri obeh skupaj zgrešil samo enkrat, vendar kapitalno: kdor pravilno ugotovi, kaj je bila ta napaka, dobi nagrado. Res pa je, da si še kljub temu še vedno ne upam v stavnico. Verjetno zato, ker je napuh smrtni greh (s katerim povrhu kažemo še svojo ozkost). Ja?

Spomini so nevarna stvar. V Astoriji na Charing Cross Road sem bil prvič leta 1988, na koncertu Psychic TV. Ja, in? Poldrugo leto kasneje sem videl Nirvano, ki so igrali pred TAD in Mudhoney, vendar pa sem glavni bend – to so bili Mudhoney – nekako zamudil. Ne, se ne spomnim zakaj. Ko sem se preselil v London, je vegasta Astoria postala dober izgovor za beg od realnosti. Čeprav je prostora za 2.000 ljudi, so se vstopnice nekako še dobile tudi na dan koncerta, prav tako pa nikoli nisi vedel, ali vrsta, ki se je ob tem nekdanjem varietejskem gledališču in kinu vila po Sutton Row in potem zavila v Falconberg Court, čaka na The Fall, Manic Street Preachers, Madonno, Pet Shop Boys, kakšne pozabljene vzhodnolondonske upe ali pa na Arctic Monkeys (ki sem jih v Astoriji videl 6. oktobra lani). Vsaj ob sobotah zvečer in ponedeljkih je sicer jasno, da je vrsta za G.A.Y., največji gej disko v Evropi. Če je G.A.Y. nočno svetišče Kylie Minogue, pa so ob sobotah pred njim še vedno matinejski rock koncerti. Zdaj bo tega, kot kaže, konec: Astorio je junija kupilo nepremičninsko podjetje, ki je že lastnik vrste pisarn in trgovin v okoliških stavbah, samo Astorio pa bodo po vsej verjetnosti spremenili v še več trgovin ter luksuznih stanovanj. Ja: luksuznih stanovanj.

Spletno peticijo za rešitev Astorije je doslej podpisalo več kot 20.000 ljudi. Devetnajstletna Sarah Tennant jo je začela potem, ko je v Astoriji videla “najboljši koncert vseh časov” (Kaiser Chiefs – ja, in?). Hura.