Proletarski? Moja noga.

19.08.2006 ob 22:30

Ali si je leta 1863 kdo predstavljal, da bodo sezonske vstopnice za londonske prvoligaše letos po tisoč in več funtov? Ne? Ja, seveda bi nekaj pobrala inflacija, res pa je tudi, da je bil nogomet nekoč zelo proletarska zadeva, tako za same nogometaše kot tudi za navijače. Oziroma drugače: začetek nogometa je bil mešanica krščanske dobrodelnosti, delavske solidarnosti ter entuziazma na privatnih šolah ter univerzah. Bogatim filantropom se je pač zdelo, da je za delavce boljše, če si dajo duška na nogometnem igrišču kot pa s stavkami. Skratka. V cerkvi sv. Andreja na Star Road v W14 so leta 1879 ustanovili nedeljski nogometni klub, ki se je čez slabih deset let preimenoval v Fulham in je zdaj najstarejši londonski profesionalni nogometni klub. Tudi QPR je bil najprej farni nogometni klub, Charlton pa se je razvil iz skavtskega društva. Arsenal, po drugi strani, je bil leta 1886 ustanovljen kot delavski športni klub v tovarni orožja Royal Arsenal v Woolwichu. Njegovi prvi člani so bili v glavnem Škoti iz delavnice Dial Square – ki je dobila ime po sončni uri nad vhodom – navijači pa so bili kar njihovi tovarniški tovariši. (Najdražje sezonske vstopnice na novem Arsenalovem stadionu – the name escapes me right now – so 1825 funtov, najcenejše, za goloma, pa 885 funtov; pri Aston Villi, s katero so se pomerili danes, so najdražje 500, najcenejše pa 330 funtov.) Za razliko od Arsenala so nekateri drugi stari tovarniški klubi ostali bližje svojim koreninam. V Thames Ironworks pri Bow Creeku se je preddelavec Dave Taylor poleti 1895 odločil, da bodo tudi v njihovem podjetju imeli nogometni klub. Pet let kasneje so postali profesionalci ter se preimenovali v West Ham United. Čeprav so se kasneje preselili v Plaistow in potem še v Upton Park, je njihova navijaška baza ostala v delavskem East Endu. Kljub temu, da so se stvari nekoliko spremenile, so londonski klubi še kar ponosni, da so bili nekoč amaterji in delavci. Edini, ki imajo drugačno komercialno dediščino, so Chelsea: leta 1905 so bili ustanovljeni kot izbrana druščina veteranskih profesionalcev. Ja, in že takrat so jih vsi imeli za jaro gospodo z več denarja kot manir. Plus ca change itd.

  • Share/Bookmark
 

1 komentar na “Proletarski? Moja noga.”

  1. Trinajst pravi:

    Če prašaš mene, se je Arsenal s selitvijo na stadion brez imena žal dokončno pridružil tistim klincem iz Chelseaja v klubu ogabno bogatih riti. Edino zadoščenje, ki ga lahko ima te dni nasprotnik plavih, je dejstvo, da se štacjon pred njihovim stadionom imenuje Fulham Broadway in ne Roman’s Gate, pri Arsenalu pa pomirja le dejstvo, da so becirki okrog stadiona kljub dobi Emiratov vsekakor ne-bogataški :)))
    Sicer pa, delavski klub v Premiershipu? Yeah, right.

    Seznam sprejemljivih klubov: Arsenal (jebiga), QPR (“the real pride of west London”), Leyton Orient, AFC Wimbledon.
    Skrajno zoprni: Chelsea, Millwall
    Brezvezni: Spurs (je treba priznat, da so lani igrali lepo in si ne zaslužijo v rubriko k Chelseaju), West Ham
    London? Not really: ne vem, zakva štejejo k Londonu občasno zraven razne Charltone, Lutone, Watforde …