Jesen in konec sveta

5.08.2006 ob 09:47

“To je konec. Kurc jih gleda. Vse po vrsti.” Paulu se je glas nekoliko tresel. In to ne samo zato, ker me je klical ob pol sedmih zjutraj. Bil je utrujen in čustven. “A lahko sploh kaj naredimo?” Ne, ne moremo, ker nikoli ne veš, kaj bo tista kaplja čez rob. Lahko greš na demonstracije, sem mu rekel, lahko pa začneš iskati znamenja, da se bliža konec sveta. Slednje ni težko, pa še sam ne boš, sem še dodal. Na Rapture Ready, spletni strani, ki je itak posvečena ponovnemu prihodu Sina človekovega, je nekdo vznemirjeno razglasil: “Vem, da sem pripravljen na ples.” Nekdo drugi pa je, as one does, dodal: “Ves čas se mi sanja o ponovnem prihodu in kar ne morem verjeti, da je to res to! Na robu večnosti smo!!!!!!!” Bombardiranje Libanona, očitno eno od tistih znamenj, je v 1. pismu Tesaloničanom sicer pojasnjeno takole: “Ko bodo govorili: ‘Mir in varnost’, tedaj bo nenadoma prišla nadnje poguba, kakor pride porodna bolečina nad nosečnico, in ne bodo ubežali.” Evangelij po Mateju je podobno zlovešč: “Takrat bo namreč velika stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta do zdaj in je tudi več ne bo.” In ker znamenj ni nikoli dovolj, je tik pred tem rečeno: “Molite, da vam ne bi bilo treba bežati pozimi ali na soboto.” Danes je sobota, že kje pa je tudi zima. Skoraj kot opomba je sicer pripisano: “Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.” Zvečer, pri poročilih, bodo zagotovo poročali, da so krokarji zapustili londonski Tower. Čaj, dekca pa to.

  • Share/Bookmark
 

Komentarji so onemogočeni.