Nekje drugje

V ponedeljek je bil zadnji dela prost dan pred Božičem. Pred nekaj leti sicer ni veliko manjkalo, da bi bil dela prost dan tudi zadnji četrtek v avgustu. To naj bi bil Dianin dan, dan spomina na princeso Diano, ki je umrla 31. avgusta 1997 v prometni nesreči v Parizu. Seveda je bilo vse skupaj tragično, vendar pa je bilo štirinajst bizarnih dni, ki so sledili, še bolj neverjetnih: zdelo se je namreč, da se je veliko ljudi – in to ne samo Britancev – odpovedalo zdravi pameti, voditelj konservativne stranke je predlagal, da bi Heathrow preimenovali v Letališče valižanske princese Diane, tabloidi pa so od kraljice Elizabete II. zahtevali, da naj končno začne javno – in ekstravagantno – žalovati za svojo nekdanjo snaho. V bistvu bi bilo kar dobro, če bi bil četrtek dela prost dan: kot opomin na to, kako hitro podležemo čustvenemu populizmu, histeriji in fašizmu šopkov rož.

Istospolna partnerska skupnost? Zakaj pa ne? Končno! Ampak takšna prava, britanska, s katero pridobiš tudi pravico svojca, ne pa tista slovenska veselica, ki je samo metanje peska v oči. James in Michael sta skupaj 18 let. S Katjo, Jamesovo pričo, sva pred magistrat v Islingtonu prišla ob pol desetih zjutraj, še preden so sploh odprli glavna vrata. Hišnik se je samo nasmehnil: očitno sva bila občutno bolj živčna od bodočih mladoporočencev. “Imata pa živce,” je dejala Katja. Na tej fotografiji so Michael, James in Katja. Oziroma njihove noge. Jaz sem bil Michaelova priča. Svati, z običajno izjemo Stevena in Petra, ki sta prišla natanko minuto pred začetkom, so bili točni.

To, kar je pri britanski birokraciji najbolj neverjetno, je neverjetna lahkota, s katero se prilagodi vsemu. Čeprav je istospolne partnerske skupnosti mogoče sklepati šele od lanskega decembra, je bila matičarka tako stoična, kot da bi jih sklepala že kakšnih sto let. James in Michael sta si obljubila vse, kar sta si morala obljubiti, izmenjala sta si prstane in se podpisala v matično knjigo. Potem sva bila na vrsti še midva s Katjo. Katja se je pogumno podpisala, meni pa se je roka kar malo tresla. (30. avgust: roka se mi je očitno res tresla, saj so me poklicali z magistrata in me prosili, če bi lahko črkoval svoj priimek; pripravljali so namreč potrdilo, zadnjih treh črk pa niso znali prebrati. In ker sem levičar, sem jih še malo razmazal. Ja.)

Kljub temu, da sem se kar potrudil, še vedno nisem imel takšne prave, bele poroke. Prvič sem bil priča nevesti, ki je bila oblečena skoraj čisto v črno. Drugič sem bil priča ženinu, katerega nevesta je bila oblečena v kovinsko zeleno-modro. Zdaj, ko sem bil priča tretjič, pa pred matičarko ni bilo nobene neveste, ampak sta bila dva ženina. Čokoladno torto so spekli v Maison Bertaux.

Poročno kosilo – istospolnopartnerskoskupnostno kosilo nekako ne zveni ravno okusno – je bilo v luštni restavraciji par minut od magistrata. Moj kratek nagovor (prešnji odstavek, o belih porokah, je bil začetek) je bil mladoporočencema in svatom všeč. No, vsaj nasmejali so se. Kot kaže je zelo pomembna ljubezen. Oziroma, kot je dejal že Evripid: ljubezen je edino, kar imamo in edini način, da pomagamo drug drugemu. Michael, ki na tej fotografiji stoji, je prepričan, da nikoli ne bi mogel živeti z nekom, ki mu “zjutraj ne bi skuhal čaja”, Jamesov recept pa je podobno preprost: “Razumeva se.”

Najino – torej Katjino in moje – darilo Michaelu in Jamesu je bila grafika Zore Stančić Prijateljčka. Bila sta ga zelo, zelo vesela. “Hecen dan,” mi je zvečer, ko je bilo vsega konec, rekel Michael. Yes, you can say that. In jaz? Kaj pa vem. Vedno priča, nikoli ženin. Verjetno.

Od vseh številk o priseljencih iz srednje in vzhodne Evrope, ki jih je objavilo notranje ministrstvo, se mi zdi zares zanimiva samo ena. Seveda je zanimivo, da se je v Britanijo v zadnjih dveh letih priselilo 264.560 Poljakinj in Poljakov, 55.535 Litovk in Litovcev, 44.300 Slovakinj in Slovakov, 26.745 Latvijk in Latvijcev, 22.555 Čehinj in Čehov, 5.110 Estonk in Estoncev ter 420 Slovenk in Slovencev (tabloidi si že manejo roke zaradi “invazije Romunov”). Vsekakor je zanimivo tudi to, da je med njimi največ – nekaj manj kot 100.000 – tovarniških delavk in delavcev, pa tudi 15.840 natakaric in natakarjev ter 310 zobozdravnic in zobozdravnikov. Tista res zanimiva številka v tej poplavi statistik pa je, da je med vsemi temi ljudmi tudi 15 cirkuških artistk in artistov. Seveda: v cirkusih so vedno vedeli, kje jim na kruh namažejo tudi maslo.

Ali si je leta 1863 kdo predstavljal, da bodo sezonske vstopnice za londonske prvoligaše letos po tisoč in več funtov? Ne? Ja, seveda bi nekaj pobrala inflacija, res pa je tudi, da je bil nogomet nekoč zelo proletarska zadeva, tako za same nogometaše kot tudi za navijače. Oziroma drugače: začetek nogometa je bil mešanica krščanske dobrodelnosti, delavske solidarnosti ter entuziazma na privatnih šolah ter univerzah. Bogatim filantropom se je pač zdelo, da je za delavce boljše, če si dajo duška na nogometnem igrišču kot pa s stavkami. Skratka. V cerkvi sv. Andreja na Star Road v W14 so leta 1879 ustanovili nedeljski nogometni klub, ki se je čez slabih deset let preimenoval v Fulham in je zdaj najstarejši londonski profesionalni nogometni klub. Tudi QPR je bil najprej farni nogometni klub, Charlton pa se je razvil iz skavtskega društva. Arsenal, po drugi strani, je bil leta 1886 ustanovljen kot delavski športni klub v tovarni orožja Royal Arsenal v Woolwichu. Njegovi prvi člani so bili v glavnem Škoti iz delavnice Dial Square – ki je dobila ime po sončni uri nad vhodom – navijači pa so bili kar njihovi tovarniški tovariši. (Najdražje sezonske vstopnice na novem Arsenalovem stadionu – the name escapes me right now – so 1825 funtov, najcenejše, za goloma, pa 885 funtov; pri Aston Villi, s katero so se pomerili danes, so najdražje 500, najcenejše pa 330 funtov.) Za razliko od Arsenala so nekateri drugi stari tovarniški klubi ostali bližje svojim koreninam. V Thames Ironworks pri Bow Creeku se je preddelavec Dave Taylor poleti 1895 odločil, da bodo tudi v njihovem podjetju imeli nogometni klub. Pet let kasneje so postali profesionalci ter se preimenovali v West Ham United. Čeprav so se kasneje preselili v Plaistow in potem še v Upton Park, je njihova navijaška baza ostala v delavskem East Endu. Kljub temu, da so se stvari nekoliko spremenile, so londonski klubi še kar ponosni, da so bili nekoč amaterji in delavci. Edini, ki imajo drugačno komercialno dediščino, so Chelsea: leta 1905 so bili ustanovljeni kot izbrana druščina veteranskih profesionalcev. Ja, in že takrat so jih vsi imeli za jaro gospodo z več denarja kot manir. Plus ca change itd.

Če bi vsakič, ko sem v zadnjih 93 dneh slišal da je letošnji, sedmi Big Brother “čisto brez zveze”, “gledanost je poden”, tekmovalci pa da so “navadne opice, ki hočejo imeti televizijsko kariero” (ja, in?), dobil en funt, potem bi bil milijonar. Kot je prepričan televizijski kritik in pisatelj Mark Lawson, Big Brother sicer ni več samo televizijski resničnostni šov, ampak “večplatformni program, popolnoma prilagojen 24-urnemu oddajanju ter informiranju s podcasti in elektronskimi pismi.” “Konvencionalno merjenje gledanosti izjemno podcenjuje dejanski vpliv programa v različnih medijih,” je še dodal. Zmagovalec je bil 24-letni glasbenik s Tourettovim sindromom Pete Bennett. Vsi po vrsti so se vanj zaljubili že kar na začetku sezone: ob prihodu v hišo se je namreč spotaknil in padel po stopnicah. Sicer pa je res, da letošnjega Velikega brata v resnici ni gledal nihče. Nihče razen tistih šestih milijonov ljudi, kolikor ga je gledalo povprečno, oziroma 8,2 milijona, ki so gledali sinočnji finale.

Ja, Alamut, brez dvoma. To je ena razlaga ekstatičnega nihilizma, ki hrepeni po terorju in 72 devicah v raju. Druga razlaga pa je v romanu Tajni agent Josepha Conrada, črni komediji zmešnjav, ki je izšel leta 1907. Ruski anarhist naslovnemu junaku, dvojnemu agentu Verlocu, ki naj bi po njegovem ukazu razstrelil observatorij v Greenwichu, med drugim namreč pomembno pove: “Zdajle vam bom razložil filozofijo metanja bomb, kakor jo razumem jaz. Če hočemo danes z bombnim napadom vplivati na javno mnenje, ne sme imeti ne maščevalnega ne terorističnega značaja, temveč mora biti izključno uničevalen. Samo takšen mora biti in nihče ne sme niti najmanj dvomiti, da gre izključno za uničevanje.” Francis Wheen je to pravilo še malo razvil: življenje je zapleteno, polno konvencij, kompromisov in omejitev, teroristi pa so zasvojeni s preprosto, nezapleteno smrtjo. Zato jih obhaja občutek večvrednosti. V Tajnem agentu je v to najbolj prepričan Profesor, neopazen Američan, ki si je bombo privezal na telo, da ga ne bi odkrili. Konec? “Tudi nepodkupljivi Profesor je hodil in odvračal pogled od te osovražene množice. Nobene prihodnosti ni pred njim. Prezira jo. On je moč. V mislih je ljubkoval podobe ruševin in uničenja. Stopal je tako neznaten, nepomemben, razcapan, ubog – in strašen v naivnosti zamisli, da bo z norostjo in obupom preobrazil svet. Nihče ga ni niti pogledal. Hodil je popolnoma nesumljiv in smrtonosen, kakor kuga po ulici, prepolni ljudi.” To je nekaj najsrhljivejših stavkov v angleški književnosti. (Tajnega agenta je v slovenščino prevedel Miha Avanzo, leta 1989 pa je izšel pri Mladinski knjigi. Hvala, Andrej.)

Londonski dnevnik Evening Standard, 10. avgust 2006, stran 43.

“To je konec. Kurc jih gleda. Vse po vrsti.” Paulu se je glas nekoliko tresel. In to ne samo zato, ker me je klical ob pol sedmih zjutraj. Bil je utrujen in čustven. “A lahko sploh kaj naredimo?” Ne, ne moremo, ker nikoli ne veš, kaj bo tista kaplja čez rob. Lahko greš na demonstracije, sem mu rekel, lahko pa začneš iskati znamenja, da se bliža konec sveta. Slednje ni težko, pa še sam ne boš, sem še dodal. Na Rapture Ready, spletni strani, ki je itak posvečena ponovnemu prihodu Sina človekovega, je nekdo vznemirjeno razglasil: “Vem, da sem pripravljen na ples.” Nekdo drugi pa je, as one does, dodal: “Ves čas se mi sanja o ponovnem prihodu in kar ne morem verjeti, da je to res to! Na robu večnosti smo!!!!!!!” Bombardiranje Libanona, očitno eno od tistih znamenj, je v 1. pismu Tesaloničanom sicer pojasnjeno takole: “Ko bodo govorili: ‘Mir in varnost’, tedaj bo nenadoma prišla nadnje poguba, kakor pride porodna bolečina nad nosečnico, in ne bodo ubežali.” Evangelij po Mateju je podobno zlovešč: “Takrat bo namreč velika stiska, kakršne ni bilo od začetka sveta do zdaj in je tudi več ne bo.” In ker znamenj ni nikoli dovolj, je tik pred tem rečeno: “Molite, da vam ne bi bilo treba bežati pozimi ali na soboto.” Danes je sobota, že kje pa je tudi zima. Skoraj kot opomba je sicer pripisano: “Za tisti dan in uro pa ne ve nihče, ne angeli v nebesih ne Sin, ampak samo Oče.” Zvečer, pri poročilih, bodo zagotovo poročali, da so krokarji zapustili londonski Tower. Čaj, dekca pa to.