Sreča, ne?
12.07.2006 ob 11:21Od septembra prihodnje leto se bodo šestošolci v državnih šolah učili “srečo”. To se je moralo zgoditi: vlada si je omislila svojega šampiona kognitivne behavioristične terapije in guruja za boj proti depresiji, nekateri njeni simpatizerji pa so pred kratkim trdili, da bi morali temeljito raziskati, kako srečna je Britanija. Včasih moraš biti res previden pri tem, česa si želiš: sreča je namreč zelo zanimiv koncept. Raziskovalni inštitut New Economics Foundation je danes objavil svoj “indeks sreče”, ki so ga izračunali s pomočjo treh faktorjev: zadovoljstva z življenjem, pričakovano življensko dobo in ekološkim odtisom. Razvrščanje držav po - recimo - BDP je, kot trdijo, “grobo”, njihov indeks pa naj bi dokazoval, da lahko ljudje “živijo dolgo in srečno, ne da bi uporabili več kot svojega deleža Zemljinih virov”. “Novi mednarodni indeks ekološkega vpliva in sreče kaže zelo drugačno sliko bogastva - in revščine - na svetu,” je še rečeno. To je, seveda, kar res: od 178 držav, za katere so bili na voljo podatki, je namreč najbolj srečna pacifiška otoška država Vanuatu, Slovenija je na 79. mestu (med Belgijo in Omanom), Britanija na 108., Združene države pa so 150. Ne vem, ampak a ni to podobno depresivno kot Happy Meal v McDonald’su, namreč tista “hrana z igračo za naše male goste”? Znanost, politiko, ekonomijo in filozofijo v glavnem poganjata predvsem nezadovoljstvo in dvom, ne pa sreča. Sreča je sicer v redu in fajn, vendar pa je nasmejano zadovoljstvo tudi sovražnik ustvarjalnosti ter boja za izboljšanje življenskih pogojev. In napredka. Res pa je, da komaj čakam, da bomo vsi dobili domačo nalogo iz sreče. Obstaja sicer še ena možnost, namreč da je ta indeks letošnja prva poletna kisla kumara. V to (seveda) dvomim: kisle kumare so namreč tista smer umetnosti preganjanja poletnega dolgočasja, s katero skoraj zavedete svoje prijatelje, ne da bi pri tem popolnoma zavedli svoje sovražnike.
12.07.2006 ob 14:15
ma vse kar rabiš za kisle kumarce so eni fajn fajn obtolčeni podatki (recimo: european social survey) in jih fino začiniš (beri: obtežiš) in računaš nebuloze (beri: indekse). Kaj kmalu ugotoviš, da je sreča tako inerten pojem, da tudi nevemkakšne bajne študijoznosti ne bodo prinesle sveže spečenega kruha.
Ponavadi pa gre tako: ministrstvo X razpiše XYX število dinarja, prijavi se XY inštitutov, dobi ga inštitut Y. in potem ta Y inštitut “prask prask po glavi” in ugotovi, da pa sreča res je nek čudn pojm, skomponiran po čudnih definicijah. Spravijo skupaj svojo XY. definicijo in pridejo na dan z YY lestvico, kjer je država Y na boljšem mestu kot država y+1 v primerjavi z letom 2002.
Seveda se vsi praskajo po glavah, nihče se ne upa nič kaj dosti reči in potem gredo nebulozi (Beri: indeksi) v objavo po cajtngih, ljudstvo pa se čudi, kako da so oni lahko tako “srečni”, da so “srečni” in imajo to “srečo”.
o takšnih zanimivostih mi pa še zmeraj hodi po glavi tista briljantna ideja MCja še iz časa predsednikovanja CDju. 1x ga moram pobarat na to temo, ker je bil plan tako idealen, da so mu ga znanstveniki kar zavidali. Kaj se je zgodilo, pa ne vem…