Saj poskušam, ampak…

5.07.2006 ob 23:29

Skratka. Zadnjič sem bil povabljen v lokal, ki naj bi bil zelo nobel. Da svoji gostiteljici in drugim gostom ne bi delal sramote, sem poklical v lokal ter jih vprašal, kakšen oblačilni režim imajo. Saj veste, dress code. Prijazni glas z zelo močnim poljskim naglasom mi je pojasnil, da imajo kar “športno elegantno”. Ja, se mi je kar zdelo. “Sem pa kratke hlače in birkenstock sandali verjetno ne sodijo,” sem si rekel, polglasno. “Hihihihi, to na res ne,” se je zahihital glas na drugi strani. To je pomenilo, da bom potreboval nove črne hlače. To je pomenilo nakupovanje. Zunaj pa je bilo peklensko vroče. Za vsak slučaj sem čez svoje boke vseeno poskušal potegniti Martina Margielo, ki sem jih kupil pred poldrugim letom. Torej še takrat, ko sem kadil. Potem, ko sem nehal, jih raje nisem hotel niti pomeriti. Saj sem itak vedel: pretesne so, predvsem čez stegna. Zapenjanje je pa še vedno dvojno. Potem sem jo mahnil v mesto. V prvi trgovini mi je naduta mlada teta povedala, da so “dobili samo par parov hlač, veste, samo majhne številke in to je, veste, že zdavnaj šlo”. V drugi, v Pradi, me je boleče vitki prodajalec pogledal tako, kot da bi padel z lune nestandardnih številk. In očitno sem res, ker so mi bile hlače številka 46 – “To je največja številka, ki jo imamo.” – premajhne. Prekratke. In pretesne. (Z njihovimi srajcami pa nisem imel nikoli problemov.) V Britaniji, kjer so številke še vedno v palcih, so bile stvari podobno šokantne: ko sem bil star 32 let, je bil obseg mojega pasu 32 (palcev), ko sem bil star 34, se je tudi obseg mojega pasu povečal na 34, ko sem bil star 36, pa je bil moj pas 35, kjer je – hvala – tudi ostal (čeprav se lahko še vedno spravim tudi v dobro ponošene hlače številka 34). Potem sem pristal v modni veletrgovini. Bil sem že malo siten. Pa še kaj sem hotel kupiti. V tej trgovini je bila ena še bolj naduta teta. Z obešalnikov sem pobral vse največje številke hlač nekaterih – kot jim pravijo v tej trgovini – super blagovnih znamk. Brez uspeha sem se poskušal stisniti v Comme des Garcons (še najbližje, kot vedno, ampak ne dovolj komot), McQueen (ali lahko Alexander sploh nosi svoje lastne kreacije?), Raf Simmons (nemogoče), John Galliano (ne), Verri (ne) in Dior Homme. Res: Hedi Slimane je genij, vendar pa svoj priimek očitno razume dobesedno. Poleg tega pa nimam ravno 40 kilogramov odveč, za kolikor je menda shujšal Karl Lagerfeld, da bi ja lahko nosil Slimaneja. Vžigalice in zobotrebci namesto nog so edina rešitev. Namesto zadnjice pa kakšna grozdna jagoda. Naduta teta se je samo privoščljivo režala. Potem sem pristal na Armanijevem oddelku, kjer mi je prijazna stara teta pomagala kupiti črne hlače, ki so skoraj kot ulite. Številka? 52. And I am wearing them as I type. “Je pa res, da je to naša največja številka,” sem izvedel, for no particular reason, obviously. Prvi gost, ki sem ga videl, ko sem vstopil v tisti nobel lokal, je bil sicer oblečen v kratke hlače, na nogah pa je imel japonke. Ne, niso ga vrgli ven.

  • Share/Bookmark
 

4 komentarjev na “Saj poskušam, ampak…”

  1. tomaz pravi:

    pragmaticno razumevanje “dress codea” so meni noro smesna. Posebej, ce gre za dress code=casual, smart. To je zame malodane vse. Ali birkinstokice, ali surferske kopalke (kratke hlace) ali tangs ali strikana jopca ali…

    sicer se dress codeu pripisuje tudi common sense in stopnja pricakovanja lokala. Obe komponenti spet zelo pragmaticni. jebeno….ampak vsekakor, jaz pravim, biti res smart smart oblecen (tko da ze mal koketira s kako obleko) kot pa kratke hlace in japonkice.

    avstralci – si nism mogu misliti – nekako potomci anglezev (hja, no), imajo zadevo relativno elegantno reseno. V sydneyu zvecer gres ven in majo vsi predpise; collar shirt (short/long sleeves, ni pomembno) in vse kar je vec od znucanih tenisk. In pol mas kvazi-fensi lokal, vsi tipi v srajcah in v cevljih. hlace skoraj ne igrajo vloge, ker pac kratkih hlac skoraj ne das na srajco.

    zenske se pa za vsako priloznost spedenajo do amena.
    njihov dress code = just be there :)

  2. alternativka pravi:

    Vidim, da kupovanje hlač ne povzroča traum samo ženskam. Seriously. Zdi se mi, da jih izdelujejo za ultra skinny folk. Navadnih neelastičnih kavbojk brez bleščic, trajkcev in našitkov z žepi na riti se skoraj da ne najde več.

    Smo pa ženske res priviligirane, ker si še vedno lahko nadaneš najbolj cheap obleko in zgledaš kul. Nobenega tiščanja v pasu in sekiranja glede oblike riti, ki ti jo naredijo hlače.

    Sem pa začudena, da angleži ob english breakfastu, pivu in vsem junku, ki ga menda zmečejo vase, uspejo obdržati suhceno postavo. hm….

  3. tomaz pravi:

    altrnativka: sej problem ni glede tega, kaj jedo anglezi, pac pa zivljenjski stil, ki ga prikrito promovirajo take fensi znamke. pri denarju, lepi, krepostni ter postavni ljudje edino fitajo tja notri. ostali pa drugam.

    prikrita selekcija, nevidno sito.

  4. Zvita pravi:

    :)

    zabavno

    si nakupoval, to zadnje, v selfridges? meni je tam grozno, prav zadušljivo, v vseh teh blazno fancy štacunah, kjer te uniformirane preklje z luskinasto prekajenimi obrazi (prodajalke) gledajo, kot most wanted bandita, ker tako očitno ne spadaš tja

    velikan tadej nakupuje, ihihi :)))

    si se imel vsaj fino, udobno v svoji koži?