Nekje drugje

War dein Vater ein Dieb? Weil er die Sterne vom Himmel gestohlen hat um sie dir in die Augen zu setzen. Hahahaha. Oči so se mi kar orosile: s tema stavkoma – sicer v slovenščini – me je pred zelo veliko leti poskušala ujeti neka stara dobra duša. A je bil tvoj oče tat? Ker je ukradel vse zvezde na nebu in ti jih naštelal v oči. Zapomnil sem si ju predvsem zaradi tistega “naštelal”, ki res ni pasal notri. Za to frazo – sicer v izvirniku, v nemščini – so pri škotski založbi Chambers prepričani, da je najuspešnejši verbalni osvajalski trnek. Kot je sicer značilno, je vse sicer stvar prodaje: pred šolskimi počitnicami, ki so se začele konec prejšnjega tedna, so namreč hoteli opozoriti, da so že pred par meseci izdali frazeološke žepne slovarje, ki so jim zdaj še znižali ceno. Jezik ljubezni? Jezik strasti? Ali samo vročinski/toksični šok? Italijanski Romeo se menda lahko vedno zanese na Scusa, baci gli sconosciuti? No? Allora mi presento… (Oprostite, ali se poljubljate z neznanci? Ne? Dovolite, da se predstavim.), Francozi – menda – stavijo na Est-ce que tu crois a l’amour au premier coup d’oeil ou faut-il que je repasse devant toi? (Ali verjamete v ljubezen na prvi pogled ali naj se še enkrat sprehodim mimo?) in na Excuse-moi, j’ai perdu mon numero de telephone. Est-ce que je peux emprunter le tien? (Oprosite, zdi se mi, da sem izgubil svojo telefonsko številko. Ali si lahko izposodim vašo?), Španci pa na rekreativno Debes estar cansada, porque has estado dando vueltas en mi cabeza todo el dia (oziroma Saj morate biti utrujeni, ker ste mi cel dan hodili po mislih.) Ja, zelo čudno, vendar vseeno malo drugače kot You come here often, then? Sicer pa sem sinoči, ko sta London zopet butnili vročina in sopara, videl osemnajst ljudi, ki so se pahljali s pahljačami. To ni bilo veliko, vendar vseeno osemnajst več, kot jih je bilo pred tednom dni. Njihovo pahljanje je bilo bolj utilitarne narave. Kot se spodobi, čeprav bi se vseeno lahko naučili vsaj nekaj malega viktorijanskega jezika pahljače. Recimo: če počiva na vašem desnem licu, to pomeni “da”, če pa na vašem levu, je to “ne”. Pahljača v levici pred licem: “Želim si vas spoznati.” Če se pahljate zelo hitro, ste “zaročeni”, če pa zelo počasi, pa “poročeni”.
Aja: vrtenje pahljače v desnici pomeni, da “ljubite drugega”. So pač bili takšni časi.

Takole. Tu je še vedno zelo vroče, tako da malo zamujam, vendar vseeno: Petite Anglaise je eden izmed tistih blogov, na katere naletite takorekoč spotoma. Ker na njih preprosto morate naleteti. Triintridesetletna Mala Angležinja piše o svoji triletni hčerki Žabjem paglavcu, njenemu očetu gospodu Žabi, ljubeznih, “izgubljenosti, v Parizu” in, ja, službi. Zdaj je bila zaradi bloga odpuščena oziroma dooced (torej odblogana?). Kot tajnica je bila zaposlena v britanski računovodski firmi Dixon Wilson, razlog za prekinitev njenega delovnega razmerja pa naj bi bilo, da jih je “spravila na slab glas”. To je zanimivo: Petite Anglaise ni nikoli omenila imena podjetja, prav tako pa je blog v glavnem anonimna stvar, če seveda odštejem njene fotografije. Srečanje s šefom – ime mu je James Howes – je na blogu povzela takole:‘”To je zaradi vaše internetne strani.” Nekako se mu je posrečilo, da je internet zazvenel kot neverjetno umazana beseda.” Točno. Ja. Neverjetno umazana beseda. Britanski tabloidi so, kot je zapisala v enem komentarjev, že začeli vohljati za njo in njenimi starši, eden pa je – brez dovoljenja – objavil daljše odlomke njenega spletnega dnevnika. Morala? To je šele začetek. Čeprav bo ta oblak vsekakor srebrno poštepan (kot se reče), pa Mala Angležinja vseeno potrebuje vso – ne samo moralno – podporo in pomoč. Firmo bo namreč tožila.

Skratka, Garage je še vedno najboljša dvorana za bolj komorne in eksotične rokenrol koncerte, čeprav izgleda kot precej znucana beznica. Prostora je za 500 obiskovalcev, oder je tako blizu, da lahko bende dobro vidiš, ozvočenje je bolj ali manj zanesljivo, vzdušje pa vedno prešvicano. Tako je že od leta 1993, ko so Garage odprli. V njihovi depandansi, Upstairs at the Garage, je vzdušje še bolj komorno, zato pa je disko fantastičen, še posebej vsako drugo soboto, ko so na voljo punk karaoke. Celo redarji so – denimo – malo bolj človeški kot drugod. Če v Garageu poskušaš splezati na oder, te ne bodo nujno pograbili in odvlekli v zaodrje, ampak te bodo raje potisnili nazaj, na roke občinstva. Po rokah občinstva sicer radi plavajo vsi, tudi nastopajoči.

Samo nori psi in Angleži. Na najbolj vroč julijski dan vseh časov, ko se je asfalt na ulicah začel mehčati že pred deseto zjutraj, sem šel v Garage poslušat naše lokalne upe The Holloways in kvintet The Pigeon Detectives iz Leedsa. V dvorani je bilo kakšnih 45 stopinj, z vsake obiskovalke in vsakega obiskovalca pa je pot kar šprical. Ko sem pred tremi meseci kupil vstopnico, sta imela oba benda enak billing, zdaj pa so se The Pigeon Detectives malo podvizali, The Holloways pa so bend, ki je všeč Petu Dohertyju. Ne, to ni bil razlog, da so se mi zdeli zanimivi. The Detectives, ki so sicer všeč Carlu Baratu, so eden tistih mladih bendov, ki s 100 km/h igrajo nevrotične in razbijaške, vendar popolnoma izpiljene pesmi (harmonije pa, kot vedno, malo spominjajo na Clash). Njihova najboljša pesem je še vedno You Know I Love You. In ja, kodrasti pevec Matty Bowman je precej fantastičen, čeprav je verjetno edini roker, ki ima čisto zares za hobi opazovanje golobov (po tem so dobili tudi ime). The Holloways so bili kul, še posebej ko se se sprostili z I Should Say Something in Diamonds and Pearls. “Kurba,” je rekel Bowman, ko so prišli na oder. Potem je ponovil: “Kurba.” In dodal: “Tuki je pa res ko v štedilniku.” Oba benda sta zato občinstvo zelo prijazno polivala z vodo, prvim nekaj vrstam delila plastenke z vodo, na koncu pa še špricala z vodnimi pištolami. Vsi smo bili zelo hvaležni. Ali so The Pigeon Detectives novi Arctic Monkeys? Definitivno morda.
(Garage bo od 24. julija zaradi obnove zaprt za kakšne tri mesece.)

Garfield je prišel v Britanijo. Oziroma, kot piše v promocijskem materialu za film Garfield 2: “Garfield je prišel… videl… zmagal: Big Ben, Buckinghamska palača, Scotland Yard in njegova nova najljubša jed: mesna pašteta.” Hura. Pred Garfieldom sta v podobno kičasto paralelno Britanijo, kamor pridejo umret ameriške najstniške akcijske komedije, prišla (ter videla in zmagala) že vsaj Amanda Baynes, s Kar si dekle želi, in Frankie Muniz v Agentu Codyju Banksu 2: Destinacija London. V tej Britaniji ni pozabljen čisto noben kliše: je polna pojočih dimnikarjev, simpatično okajenih aristokratov, vdov, ki iz podedovane srebrnine srebajo čaj in hudobnih polsester, ki prav tako srebajo čaj. V njej so, seveda, tudi Big Ben, Buckinghamska palača, Scotland Yard in mesna pašteta. Mesna pašteta? No, mesna pašteta verjetno ne. Le kaj si ameriški gledalci mislijo o Londonu? Ali pa je morda čas, da Britanci vrnejo milo za drago in v Združenih državah posnamejo svojo najstniško akcijsko komedijo? Saj veste, v Ameriki, kjer bi bili vsi Američani smrtnosno debeli, na nogah imeli kavbojske škornje, v rokah pa po dve pištoli in eno puško, na mestnem trgu bi pretepali in prodajali sužnje, med ekspedicijami na Divji zahod bi Indijance streljali v hrbet, za predsednika pa bi imeli psihopatskega klerikalca, ki bi dobil erekcijo takoj, ko bi rekel “teror”? Vendar pa se to, kot kaže, ne bo zgodilo.

Vse skupaj je sicer navaden psihocirkus, vendar pa je – precej očitno – tudi zelo hvaležna tema za vse neofreudovce iz Finsbury Parka. “Gre za francoskega nogometnega junaka,” je škotski video umetnik Douglas Gordon dejal filmu Zinedine Zidane (torej الدين زيدان‎), ki sta ga posnela s Philippom Parrenojem. “Je gibljivi portret iz 21. stoletja, portret moškega, ki opravlja svoje delo. Imeli smo 50 snemalcev, ki so ga s 17 kamerami snemali zelo od blizu, njegov obraz, noge. Vse smo posneli v realnem času, 90 minut in dodatek. Na koncu je Zidane izključen, ker je poskušal nekoga udariti. Perfect.” Gordon je zaslovel s svojo verzijo Hitchcockovega Psiha, 24 Hour Psycho, še pred 40. rojstnim dnevom pa si je v gumbnico pripel nagradnega trojčka, namreč britanskega turnerja (1997), Premio 2000 v Benetkah ter huga bossa v newyorškem Guggenheimu. Zdaj ima razstavo v MoMA. Film, ki si nekoliko arogantno predstavlja, da lahko samo film da umetniško kredibilnost “lepi igri”, so predvajali na letošnjem Cannesu, v britanska kina pa še ni prišel (na voljo sta sicer dve verziji, kino in galerijska). Ne, ne zato, ker bi že zastaral ali ker si je verjetno itak že vsakdo zmontiral svoj sedemsekundni film o Zidanovem obračunu z Materazzijem, čeprav je oboje verjetno res. Akcija, ne: Zidane je naredil nekaj korakov, stekel, se med tekom obrnil, počakal na Materazzija, naredil korak proti njemu in ga butnil. To je bilo tistih sedem sekund. Motiv je še vedno neujemljiv in dvoumen, ne glede na to, kaj je povedal v intervjuju za Canal Plus. Kaj pa če se je res naenkrat odločil, da ni hotel biti fetiš, ampak človek iz mesa in krvi?

Od septembra prihodnje leto se bodo šestošolci v državnih šolah učili “srečo”. To se je moralo zgoditi: vlada si je omislila svojega šampiona kognitivne behavioristične terapije in guruja za boj proti depresiji, nekateri njeni simpatizerji pa so pred kratkim trdili, da bi morali temeljito raziskati, kako srečna je Britanija. Včasih moraš biti res previden pri tem, česa si želiš: sreča je namreč zelo zanimiv koncept. Raziskovalni inštitut New Economics Foundation je danes objavil svoj “indeks sreče”, ki so ga izračunali s pomočjo treh faktorjev: zadovoljstva z življenjem, pričakovano življensko dobo in ekološkim odtisom. Razvrščanje držav po – recimo – BDP je, kot trdijo, “grobo”, njihov indeks pa naj bi dokazoval, da lahko ljudje “živijo dolgo in srečno, ne da bi uporabili več kot svojega deleža Zemljinih virov”. “Novi mednarodni indeks ekološkega vpliva in sreče kaže zelo drugačno sliko bogastva – in revščine – na svetu,” je še rečeno. To je, seveda, kar res: od 178 držav, za katere so bili na voljo podatki, je namreč najbolj srečna pacifiška otoška država Vanuatu, Slovenija je na 79. mestu (med Belgijo in Omanom), Britanija na 108., Združene države pa so 150. Ne vem, ampak a ni to podobno depresivno kot Happy Meal v McDonald’su, namreč tista “hrana z igračo za naše male goste”? Znanost, politiko, ekonomijo in filozofijo v glavnem poganjata predvsem nezadovoljstvo in dvom, ne pa sreča. Sreča je sicer v redu in fajn, vendar pa je nasmejano zadovoljstvo tudi sovražnik ustvarjalnosti ter boja za izboljšanje življenskih pogojev. In napredka. Res pa je, da komaj čakam, da bomo vsi dobili domačo nalogo iz sreče. Obstaja sicer še ena možnost, namreč da je ta indeks letošnja prva poletna kisla kumara. V to (seveda) dvomim: kisle kumare so namreč tista smer umetnosti preganjanja poletnega dolgočasja, s katero skoraj zavedete svoje prijatelje, ne da bi pri tem popolnoma zavedli svoje sovražnike.

In zdaj je jutro. / Samo en kraj je, kamor lahko greva. / Za vogalom v Sohu je, / kamor gredo tudi drugi zlomljeni ljudje. / Greva. O koliko kava barih, Dio mio, pa so prepevali Pulp? O enem, ki je itak že naslov pesmi: Bar Italia. Res, so kava bari in so kava bari. Espresso – torej mocho ali napoletano – in kapučino je v London (ter Glasgow) pripeljal Pino Riservato, sicer akviziter za prodajo zobozdravniške opreme, ki je bil tako šokiran nad kavo, ki je bila na voljo, da je postal predstavnik podjetja Gaggia za Britanijo. Enega od njegovih prvih aparatov so si omislili v Bar Italia, ki so ga odprli leta 1949. Tudi zato so bili vedno v središču vsega, kar se dogaja – ne glede na to, kaj se dogaja. Seveda jim je pomagalo tudi to, da so bili dolga leta edini – da, edini – lokal v središu Londona, ki je bil odprt 24 ur na dan. Ena taka rezina Italije je, pravijo. Ali pa so to samo sitni natakarji, vsi po vrsti Italijani? Za njih so stranke – zelo pogosto – samo neženirano občinstvo.

Še pred začetkom finala svetovnega prvenstva v nedeljo zvečer je na vsak, celo najšibkejši Allez les Bleus! v Sohu zagrmelo Forza azzurri! Med tekmo je bilo samo še bolj glasno, in to še posebej pred Bar Italia, ki je itak epicenter londonske Italije. Ker po novem ni samo kava bar, ampak še restavracija, sendvičarna, slaščičarna in bistro na levi ter desni strani starega lokala, je bilo – z izjemo alkohola – na ulici na voljo vse, od bandiere italiana (bagatela za 10 funtov) pa do sladoleda. Bilo je veliko kričavih šminkerjev, skoraj golih deklet in vsakršnih dobrovoljčkov, ki so na par srednje velikih televizijah spremljali prenos tekme na Rai Uno. Zato tudi nisem skakal, ampak sem namesto che sara sara diskretno deklamiral que sera sera. Takoj po enajstmetrovkah sem se opravičil in šel domov. Ravno ko sem odhajal, me je nekdo, nekoliko živčno, hotel prepričati, da Zidane kljub temu, da je pet let igral za Juventus, ne zna italijansko, in da mu Materazzi “itak ni nič rekel”. “Ne, vse je stvar projekcij,” sem mu odvrnil. To običajno rečem, ko sem slabe volje. Zakaj sem tekmo gledal pred Bar Italia? Ker sem hotel biti notranji sovražnik. In ker je kava še vedno zelo v redu.

Verjetno je res, da si vedno zapomniš najmlajšega, ki je umrl. To je bil 22-letni David Foulkes, doma iz Manchestra, pripravnik pri Guardianu, v prodaji. V četrtek, 7. julija 2005 ga je na vlaku na progi Circle, pri postaji Edgware Road, ubil Mohammad Sidique Khan. Vedno pa si zapomniš še nekaj drugega: v Foulkesovem primeru tega, da se je tudi prvič v življenju peljal s podzemno železnico.

Skratka. Zadnjič sem bil povabljen v lokal, ki naj bi bil zelo nobel. Da svoji gostiteljici in drugim gostom ne bi delal sramote, sem poklical v lokal ter jih vprašal, kakšen oblačilni režim imajo. Saj veste, dress code. Prijazni glas z zelo močnim poljskim naglasom mi je pojasnil, da imajo kar “športno elegantno”. Ja, se mi je kar zdelo. “Sem pa kratke hlače in birkenstock sandali verjetno ne sodijo,” sem si rekel, polglasno. “Hihihihi, to na res ne,” se je zahihital glas na drugi strani. To je pomenilo, da bom potreboval nove črne hlače. To je pomenilo nakupovanje. Zunaj pa je bilo peklensko vroče. Za vsak slučaj sem čez svoje boke vseeno poskušal potegniti Martina Margielo, ki sem jih kupil pred poldrugim letom. Torej še takrat, ko sem kadil. Potem, ko sem nehal, jih raje nisem hotel niti pomeriti. Saj sem itak vedel: pretesne so, predvsem čez stegna. Zapenjanje je pa še vedno dvojno. Potem sem jo mahnil v mesto. V prvi trgovini mi je naduta mlada teta povedala, da so “dobili samo par parov hlač, veste, samo majhne številke in to je, veste, že zdavnaj šlo”. V drugi, v Pradi, me je boleče vitki prodajalec pogledal tako, kot da bi padel z lune nestandardnih številk. In očitno sem res, ker so mi bile hlače številka 46 – “To je največja številka, ki jo imamo.” – premajhne. Prekratke. In pretesne. (Z njihovimi srajcami pa nisem imel nikoli problemov.) V Britaniji, kjer so številke še vedno v palcih, so bile stvari podobno šokantne: ko sem bil star 32 let, je bil obseg mojega pasu 32 (palcev), ko sem bil star 34, se je tudi obseg mojega pasu povečal na 34, ko sem bil star 36, pa je bil moj pas 35, kjer je – hvala – tudi ostal (čeprav se lahko še vedno spravim tudi v dobro ponošene hlače številka 34). Potem sem pristal v modni veletrgovini. Bil sem že malo siten. Pa še kaj sem hotel kupiti. V tej trgovini je bila ena še bolj naduta teta. Z obešalnikov sem pobral vse največje številke hlač nekaterih – kot jim pravijo v tej trgovini – super blagovnih znamk. Brez uspeha sem se poskušal stisniti v Comme des Garcons (še najbližje, kot vedno, ampak ne dovolj komot), McQueen (ali lahko Alexander sploh nosi svoje lastne kreacije?), Raf Simmons (nemogoče), John Galliano (ne), Verri (ne) in Dior Homme. Res: Hedi Slimane je genij, vendar pa svoj priimek očitno razume dobesedno. Poleg tega pa nimam ravno 40 kilogramov odveč, za kolikor je menda shujšal Karl Lagerfeld, da bi ja lahko nosil Slimaneja. Vžigalice in zobotrebci namesto nog so edina rešitev. Namesto zadnjice pa kakšna grozdna jagoda. Naduta teta se je samo privoščljivo režala. Potem sem pristal na Armanijevem oddelku, kjer mi je prijazna stara teta pomagala kupiti črne hlače, ki so skoraj kot ulite. Številka? 52. And I am wearing them as I type. “Je pa res, da je to naša največja številka,” sem izvedel, for no particular reason, obviously. Prvi gost, ki sem ga videl, ko sem vstopil v tisti nobel lokal, je bil sicer oblečen v kratke hlače, na nogah pa je imel japonke. Ne, niso ga vrgli ven.

BBC-jev prenos tekme s Portugalsko se je končal z montažo slovesa Anglije s svetovnega prvenstva. Bilo je zelo ganljivo, tudi zato, ker je bila podložena s pesmijo Numb Pet Shop Boys. Refren gre takole: Želim si, da bi otopel / ne želim več čutiti bolečine / želim izgubiti občutek / želim zakleniti vrata / nočem razmišljati / nič ne želim čutiti / želim si, da bi otopel / samo tega si želim, da bi otopel Ne, to ni bilo mišljeno ironično.