Nekje drugje

Ellena, sicer Portugalka, bo navijala za Anglijo. “Ker se to spodobi, če smo že ravno v Londonu,” je pojasnila. Poleg tega pa ji je bilo zelo všeč, da je Anglija s 6:0 premagala Jamajko. Potem je pokimala. In potem še enkrat. In potem se je široko nasmehnila. Vendar pa je vse skupaj vseeno malo bolj abstraktno. Nihče, ki ga poznam, ne maha z angleškimi zastavicami, nihče jih nima na ali v svojih avtomobili in nihče jih ni izobesil na balkone tako, kot so jih stanovalci na Camden Estate ob Camden Road, ki - v glavnem - povezuje Holloway in Camden Town.

Navijanje ni problem. Samo tega, da bi Anglija lahko… tudi… skratka… nihče noče na glas reči, da je mogoče tudi to, da bo Anglija na svetovnem prvenstvu… po štirih desetletjih… ampak tega noče nihče reči na glas, ker bi to prineslo nesrečo… Saj veste, uroki pa takšne stvari. Zato raje hodijo kot mačke okoli vrele kaše. Oziroma drugače: okoli vrele kaše oponašajo tisti robotoizirani ples Petra Croucha. Verjetno zato, ker so prepričani, da je Crouch v resnici Maradona na hoduljah. In seveda zato, ker je nartna kost na desni nogi Wayna Rooneyja itak postala relikvija.

Kdaj pa, če ne zdaj: knjižnica univerze v Oxfordu je ponatisnila izirnik Nogometnih pravil iz leta 1863. Kot je sir Bobby Charlton zapisal v predgovoru, pravila “predstavljajo duh nogometa”, obenem pa “vcepljajo občudovanje do poštenosti, poguma in spretnosti nogometašev”. Pravila imajo štirinajst točk, o njih pa so se v Freemason’s Tavern v Lincoln’s Inn Fields v Londonu sporazumeli člani nogometnih moštev univerz v Oxfordu in Cambridgeu. Študentom je šlo namreč na živce, da so dotlej na vsaki privatni šoli, ki so jo obiskovali, nogomet igrali po nekoliko drugačnih pravilih, zaradi česar so se tekme ponavadi končale neodločeno (ali pa s pretepom). Iz pravil je pognala tudi angleška Nogometna zveza, z njimi pa je določeno skoraj vse, od definicije prostega strela in dolžine igrišča pa do prepovedi čevljev z žeblji, s katerimi bi lahko ranili druge igralce. Knjiga je opremljena z viktorijanskimi ilustracijami, na katerih se za žogo podijo nekoliko debelušni gospodje z razkošnimi brki ter koničastimi čepicami, zaradi katerih bolj spominjajo na vrtne palčke kot pa na športne pionirje.

Ja, pa se bo zgodilo. V sredo, 7. junija, bo v Hammersmith Apollo ogrevalni koncert Guns N’ Roses pred njihovo britansko turnejo. Kdo? Točno. Skratka: razen če niste posebej prosili za vstopnico, boste v Apollo prišli s črtno kodo, ki vam jo bodo poslali kot SMS sporočilo. Drugače pa bo to - tako vsaj trdijo - “prvi brezvstopnični koncert na svetu”. Par tednov kasneje se bo nekaj zelo podobnega zgodilo tudi za par koncertov v Hyde Parku, ne pa tudi za koncert The Long Blondes za katerega sem vstopnice dobil ravno danes.

Vstopnice so efemera, ki se nekaj časa valja po predalih, žepih in kuvertah, potem pa pristane v reciklaži. Žal mi je samo za eno vstopnico, za moj prvi koncert. To so bili Joy Division v klubu Basement v Kölnu 15. januarja 1980. Na koncert me je povabil moj penfrend Helmut. (Kaj se je zgodilo s Helmutom Schneiderjem? In kaj se je zgodilo s tistimi penfrendi?) Spravljeno sem jo imel v zbirki Celanovih pesmi, ki sem jo potem posodil nekemu znancu in je nisem nikoli dobil nazaj. Vseeno pa bom vstopnice pogrešal, ker so - če hočete - fantastično demokratičen in nepretenciozen spominek.

“Nehaj nas no zalezovat,” je zakričal Alex Binnie, ko je videl, da sem čez cesto fotografiral njegov tetovažni in piercing studijo Into You na St John Street. Potem se je, kot običajno, na glas zasmejal in dodal, da jih “no, malo pa že lahko”. Alex, sicer grafik, slikar in video umetnik, je eden najbolj znanih britanskih tatuistov, “originalni Binnie” na koži pa postaja vedno bolj stvar prestiža, saj dela samo še tetovaže, ki so mu všeč, pa tudi “na pol v penziji” je. “Biti tatuist ni zelo težko,” mi je dejal pred kakšnim mesecem dni. “Skoraj tako je, kot preprodajati mamila: ljudje ti veliko plačajo za zelo malo dela. Problem je v tem, da mora biti delo ves čas kakovostno. To pa se ne ne posreči vsem. Večina se začne dolgočasiti in se začne ukvarjati s čim drugim. Recimo s služenjem veliko denarja na konvencijah tatuistov…”

Alexova ekipa je fantastična, od Blue, ki z železno roko vodi recepcijo, pa do Micaele, njihove glavne piercerke. In seveda Alexovih tetovatorskih kolegov, vključno z Lucy, stoičnim Thomasom, Xedom, Duncanom X in Nikole, ki dela fantastične rože. Into You ima podružnico v Brightonu, vendar pa je studijo v Clerkenwellu Alexov “čisto pravi duhovni dom”.

Meni se vse skupaj zdi precej zanimivo, čeprav se je bolečine med tetoviranjem - tope, nekoliko dolgočasne - težko navaditi. Drugače pa je Alexova 8-letna hčerka zahtevala, da ji “očka da oba studija”. “Pol, ko boš star.” Njegovega 5-letnega sina tetovaže še ne zanimajo.