Na koncu pa Go West

29.06.2006 ob 11:38

Ko sem se zadnjič pogovarjal z nekim znancem, mi je rekel, da “je itak vsem jasno, da sem malo čuden”. Vsem? Malo čuden sem menda zato, ker sta bila Pet Shop Boys 14. februarja 2002 v Astoriji eden mojih najljubših koncertov vseh časov. Ne, ne najljubši, ampak precej visoko. Takrat sta bila (skoraj) rokenrol, nastopala sta po univerzah, na Release – beseda “mlačno” je bila očitno izumljena prav za kritike tega albuma – je kitaro igral Johnny Marr, na odru pa sta imela dva čisto prava kitarista (ne, Marra ni bilo) in dva čisto prava bobnarja. Poleg tega je bil koncert za 50. rojstni dan tednika NME in na valentinovo. Najboljše od vsega je bil Neil Tennant, ki ni točno vedel, kaj bi počel na odru: cincal je namreč med običajno glamurozno elektro divo in uporniškim rokenrol pevcem. Enkrat – enkrat! – je tudi precej negotovo skočil v zrak. Chris Lowe je bil takšen kot vedno. Da, bilo je “čudno”, vendar se mi je vse skupaj zdelo neverjetno fascinantno. (Moj znanec, ki ni popoln snob, je dejal, da so bili njegov najljubši koncert Sonic Youth 20. marca 1985 v ICA. To se mi zdi nobel, ker so par mesecev kasneje, med drugim delom evropske turneje za Bad Moon Rising, igrali tudi v Domu svobode v Ljubljani).

Pet Shop Boys, 28. junij 2006

Leto dni kasneje je njuna retrospektiva PopArt – verjetno najboljša zbirka britanskega popa v zadnjih 30 letih – prišepala na 30. mesto lestvice albumov. Po Release in PopArt se je zdelo, da je skoraj čisto vseeno, če bosta Pet Shop Boys še sploh kaj naredila. Ali ne. S svojim novim albumom Fundamental pa sta se vrnila skozi glavna vrata, s svojimi starimi vrednotami – vključno s politiko – in diskom. Ter Trevorjem Hornom kot producentom. Ker to ni dovolj, je zadnja minuta pesmi Minimal itak čisti New Order. Fundamental je, kot se pravi, tako dober album, da je nekje med Very in Behaviour.

Pet Shop Boys, 28. junij 2006

Sinočnji koncert Pet Shop Boys v obrambnem jarku londonske trdnjave Tower je bil zelo v redu. In je takoj postal moj drugi najljubši koncert Pet Shop Boys. Res je, da je bil na trenutke malo šlampast in je spominjal vrtno zabavo, vendar pa sta Tennant in Lowe zelo dobro mešala Fundamental z starimi uspešnicami (z Release sta odigrala Home and Dry). Naša četica, ki smo jo sestavljali Gavin, Justin, Martyn in jaz, je strumno korakala in pela vse pesmi. Zlate vstopnice, za tistih nekaj vrst pred odrom, so bile po šokantnih 130 funtov (ne, mi nismo bili tam), vendar pa so plebejci iz cenejših sedežev že po nekaj pesmih prodrli pred oder. To je bila, zelo primerno, skoraj revolucija.

Pet Shop Boys, 28. junij 2006

Po West End Girls, s katerimi sta zaslovela pred 20 leti, sta Pet Shop Boys delala z Dusty Springfield in Lizo Minelli, posnela novo glasbo za Oklepnico Potemkin, imela božično prvo mesto z Always on My Mind, na oder postavila muzikal, z Being Boring pa poskrbela za verjetno najbolj melanholični plesni singel vseh časov. Zadnja pesem, v dodatku, je bila Go West. Tower je bil – vsaj po mojem – dosti primernejši za to himno, kot so nogometni stadioni v Nemčiji. Hura.

  • Share/Bookmark
 

2 komentarjev na “Na koncu pa Go West”

  1. Jak pravi:

    Ravno zadnjič sem se ob poslušanju starih jajc na radiu spraševal, ali se sme človek hvaliti, da (je) posluša(l) PSB. Odgovor: zakva pa ne? (Gotovo to ni tako grozljivo kot zalezovanje Arktičnih opic na vseh koncih in krajih.) Moje priljubljene: Rent, Love Comes Quickly, Left to My Own Devices. Go West ne morem slišati ne v radijski ne v navijaški izvedbi.

  2. Tadej pravi:

    Ja, imaš čisto prav: nič ni hujšega kot si misliti, da si lahko vedno znova mlad. Tako pač imamo eno pravo mladost – ki so jo napolnili tudi PSB in Sonic Youth – ter tisto “samo še eno, prosim”, ko zalezuješ Arktične opice. To sicer ni narobe, lepo pa tudi ni. Ampak kaj čmo, tako pač je.