Židana volja

22.06.2006 ob 11:14

Nove – ali mlade – bende je treba uloviti, ko igrajo po menzah študentskih naselij. Ali pa, pač kakor kje, po barih študentskih organizacij. The Long Blondes, krasni kvintet iz Sheffielda, sem sicer prvič videl v neki veleblagovnici, sinočnji koncert v baru študentske organizacije King’s Collegea pa je bil bolj ornk nastop: 26. junija bo pri založbi Rough Trade namreč izšel njihov prvi pravi singel, Weekend Without Makeup. Zanimivo je, da je bil še najšibkejše, kar so odšpilal. S Philipom, mojim neuradnim koncertnim spremljevalcem, sva ugotovila, da sva – z izjemo par ljudi, ki so očitno delali za Rough Trade – v občinstvu najstarejša, pa čeprav je Philip devet let mlajši od mene. Hura. Ker pa je bilo pivo študentsko poceni, po dva funta za pinto, sva se zelo hitro potolažila. Poleg tega pa je bar v četrtem nadstropju, iz njega pa je lep razgled proti južnemu Londonu. To je bilo pomirjujoče. Kljub svoji obsedenosti z elektroniko ima Philip zelo prizanesljiv odnos do rokenrola oziroma vsega, kar se vrti okoli njega. Poleg tega se dobro spominja vsega, kar je bilo v muziki bizarnega, nevarnega ali eksotičnega. Upam pa, da se je pri Long Blondes zmotil: za njihov pevko Kate Jackson je dejal, da bo “nova Sophie Ellis-Bextor”. Čeprav to ni tako zelo slaba opcija, pa se meni vseeno zdi dosti bolj zanimiva. Jacksonova ima prijetno rezek glas in elegantno flirta za občinstvom.

The Long Blondes, 21. junij 2006

Predskupini sta bili Shitdisco! in The Boyfriends – prvi kot kakšen imitatio morrissei, drugi pa cela remiza vplivov iz začetka 80. let minulega stoletja. Omenjam ju predvsem zato, da se bom lahko, če jima bo uspelo, afnal, da sem ju slišal že takrat, ko sta samo ogrevali občinstvo za druge bende. (Shitdisco! se sicer malo oglašujejo kot “turbo fun”.) Long Blondes so igrali dobre pol ure, potem pa sva se s Philipom – precej židane volje – odpravila še v nekaj drugih lokalov.

  • Share/Bookmark
 

3 komentarjev na “Židana volja”

  1. Zvita pravi:

    Sophie Ellis-Bextor je zelo stylish, vsaj bila, zdaj je že dolgo nisem nikjer opazila. Vedno sem občudovala njen make-up in čevlje.

  2. Zvita pravi:

    http://www.sophie-ellis-bextor.com/

    gallery 03, pic. 10

    krasna je

  3. Nekje drugje » Blog Arhiv » Zrcalce, zrcalce… pravi:

    [...] Konec leta, ne? Ko se lahko pogledamo v ogledalo in si samovšečno prikimamo: ne, letos pa nismo zamudili ničesar pomembnega. Ničesar kul nismo spregledali. Slišali/prebrali/videli/poskusili smo vse. In potem se pojavijo lestvice, ki so za nekatere kot plot, ki se ga držijo, drugi pa jim namenijo samo kakšen površno ciničen nasmešek. Lestvic je toliko, da ti do konca leta začnejo gledati iz ušes. In zato je dobro, da pohitiš. NME, recimo, je ta teden objavil svojo redno letno lestvico najbolj kul ljudi v popularni glasbi. Vse skupaj je, tako kot vse v življenju, noro kapriciozno in arbitrarno. Alex Turner iz Arctic Monkeys, ki je bil lani prvi, je zdaj na 32. mestu (med Vincentom Vincentom in, nekoliko ironično, Richardom Hawleyjem). Pete Doherty, lani šesti, je zdaj 28. (razlog, ki ga ponujajo v NME: “Čas je, da spregovorijo pesmi.” Aha.) Liam Gallagher, lani drugi, je padel za deset mest. Na enajstem mestu je novinec na lestvici Paul Simonon, ki je, kot pravijo, “klasično kul”. Novinka je tudi na desetem mestu, fantastična Lovefoxxx iz brazilskega seksteta CSS (in, po mojem, resnično najbolj kul oseba na vseh in ne samo na tej lestvici). Potem so se, po vrsti, zvrstili Thom Yorke, Gerard Way, (lani 39.) Kate Jackson, Kieren Webster, Karen O, Jarvis Cocker, Lily Allen in Faris Rotter iz The Horrors. Kapriciozno in arbitrarno? Da: na prvem mestu je 95-kilogramska lezbijka Beth Ditto, pevka ”najboljšega punk-rock-disko soul benda na svetu”, namreč The Gossip iz Arkansasa. Fantastičen glas, fantastičen odnos do stvari, fantastično skoraj vse: škoda je namreč, da imajo samo dve res fantastični pesmi. To sta Standing in the Way of Control, plesni napad na republikansko homofobijo (to je sicer naslovna pesem na njihovem najnovejšem, petem albumu), in zaključno Listen Up. Tako je bilo vsaj na koncertu na King’s Collegeu. Standing in the Way of Control, vsekakor, in pa njena verzija Coal to Diamonds. Vse ostalo je bila njena neverjetna enegija, klepetanje z občinstvom in velike količine alkohola. Ja, kul. Kaj pa vem.   [...]