Arhiv za Junij, 2006

Na koncu pa Go West

29.06.2006 ob 11:38

Ko sem se zadnjič pogovarjal z nekim znancem, mi je rekel, da “je itak vsem jasno, da sem malo čuden”. Vsem? Malo čuden sem menda zato, ker sta bila Pet Shop Boys 14. februarja 2002 v Astoriji eden mojih najljubših koncertov vseh časov. Ne, ne najljubši, ampak precej visoko. Takrat sta bila (skoraj) rokenrol, nastopala sta po univerzah, na Release – beseda “mlačno” je bila očitno izumljena prav za kritike tega albuma – je kitaro igral Johnny Marr, na odru pa sta imela dva čisto prava kitarista (ne, Marra ni bilo) in dva čisto prava bobnarja. Poleg tega je bil koncert za 50. rojstni dan tednika NME in na valentinovo. Najboljše od vsega je bil Neil Tennant, ki ni točno vedel, kaj bi počel na odru: cincal je namreč med običajno glamurozno elektro divo in uporniškim rokenrol pevcem. Enkrat – enkrat! – je tudi precej negotovo skočil v zrak. Chris Lowe je bil takšen kot vedno. Da, bilo je “čudno”, vendar se mi je vse skupaj zdelo neverjetno fascinantno. (Moj znanec, ki ni popoln snob, je dejal, da so bili njegov najljubši koncert Sonic Youth 20. marca 1985 v ICA. To se mi zdi nobel, ker so par mesecev kasneje, med drugim delom evropske turneje za Bad Moon Rising, igrali tudi v Domu svobode v Ljubljani).

Pet Shop Boys, 28. junij 2006

Leto dni kasneje je njuna retrospektiva PopArt – verjetno najboljša zbirka britanskega popa v zadnjih 30 letih – prišepala na 30. mesto lestvice albumov. Po Release in PopArt se je zdelo, da je skoraj čisto vseeno, če bosta Pet Shop Boys še sploh kaj naredila. Ali ne. S svojim novim albumom Fundamental pa sta se vrnila skozi glavna vrata, s svojimi starimi vrednotami – vključno s politiko – in diskom. Ter Trevorjem Hornom kot producentom. Ker to ni dovolj, je zadnja minuta pesmi Minimal itak čisti New Order. Fundamental je, kot se pravi, tako dober album, da je nekje med Very in Behaviour.

Pet Shop Boys, 28. junij 2006

Sinočnji koncert Pet Shop Boys v obrambnem jarku londonske trdnjave Tower je bil zelo v redu. In je takoj postal moj drugi najljubši koncert Pet Shop Boys. Res je, da je bil na trenutke malo šlampast in je spominjal vrtno zabavo, vendar pa sta Tennant in Lowe zelo dobro mešala Fundamental z starimi uspešnicami (z Release sta odigrala Home and Dry). Naša četica, ki smo jo sestavljali Gavin, Justin, Martyn in jaz, je strumno korakala in pela vse pesmi. Zlate vstopnice, za tistih nekaj vrst pred odrom, so bile po šokantnih 130 funtov (ne, mi nismo bili tam), vendar pa so plebejci iz cenejših sedežev že po nekaj pesmih prodrli pred oder. To je bila, zelo primerno, skoraj revolucija.

Pet Shop Boys, 28. junij 2006

Po West End Girls, s katerimi sta zaslovela pred 20 leti, sta Pet Shop Boys delala z Dusty Springfield in Lizo Minelli, posnela novo glasbo za Oklepnico Potemkin, imela božično prvo mesto z Always on My Mind, na oder postavila muzikal, z Being Boring pa poskrbela za verjetno najbolj melanholični plesni singel vseh časov. Zadnja pesem, v dodatku, je bila Go West. Tower je bil – vsaj po mojem – dosti primernejši za to himno, kot so nogometni stadioni v Nemčiji. Hura.

  • Share/Bookmark

Kje je Victoria kupila srajčico?

24.06.2006 ob 14:24

Pri T.S. Eliotu se večno in minljivo – vesolje in posameznik – srečata v “trenutku v rožnem vrtu”. Takrat se zdi, da ima eksistenca vsakega posameznika tudi zelo globok smisel. Ko so se odločili, da angleškim medijem ponudijo WAG, so imeli takšen “trenutek v rožnem vrtu” v Angleški nogometni zvezi. Za to zloveščo kratico – verjetno najočitnejšo novo kratico, ki bo pristala v Oxford English Dictionary – se skrivajo wives and girlfriends reprezentantov ter njihovega selektorja. Pri vseh mogočih prevodnih permutacijah sta verjetno najboljši SIS (soproge in spremljevalke) ter ŽIP (žene in punce). Ja, obstaja še ena očitnejša. Skratka. Zaradi WAG-inj se v resnici zdi, da je svetovno prvenstvo v resnici postranska stvar. Baden-Baden, kjer je baza angleške reprezentance, menda še ni doživel takšne nakupovalne ofenzive po lokalnih butikih, kakršno so izvedle Victoria Beckham, Coleen McLoughlin (dekle Waynea Rooneyja), Louise Bonsall (soproga Michaela Owena), Elen Rives (zaročenka Franka Lamparda), Michaela Henderson (dekle Stuarta Downinga), Cheryl Tweedy (dekle Ashleyja Colea), Abigail Clancy (dekle Petra Croucha), Lisa Roughead (dekle Michaela Carricka), Caryl Zucker (dekle Joea Colea), Vanessa Perroncel (dekle Waynea Bridgea) ter, seveda, njihova velika svečenica Nancy Dell’Olio, zaročenka Svena-Gorana Erikssona. (Njen skrivni dnevnik je, vsaj po mojem, genialen.) Edina, ki ne sodeluje pri klišejskih “opravkih” WAG-inj ter tudi Mads – to so mothers and dads oziroma mam in očetov – reprezentatov je Melanie Slade, dekle Thea Walcotta, in to zato, ker dela maturo. Sladeova je tudi edina WAG-inja, ki ni nastanjena v – kot mu pravijo v tabloidih – “luksuznem hotelu Brenner’s Park Hotel & Spa, kjer prenočevanje strane 1.000 funtov na noč”. Oziroma drugače: samo s hotelom, manikurami in šopingom so WAG-inje verjetno zapravile več kot je BDP Ekvadorja.

  • Share/Bookmark

En Anglež se je pa vseeno izkazal

23.06.2006 ob 13:25

Sodnik Graham Poll, doma iz Tringa v Hertfordshiru, velja za enega najbolj zanesljivih sodnikov v angleški prvi ligi, iz svoje tretje tekme na svetovnem prvenstvu pa je naredil navaden puding. To je bila sicer precej kaotična tekma Hrvaška – Avstralija. Začelo se je že na začetku, ko en začetek očitno ni bil dovolj, ampak sta bila potrebna dva. Potem je Poll spregledal, da je Stjepan Tomas v kazenskem prostoru igral z roko (ko je to naredil prvič, ga je sicer opazil, vendar ni kaznoval), Josipu Šimuniću pa je dal tri rumene kartone (v 63., 90. in 93. minuti), vendar se je šele po tretjem spomnil, da ga mora izključiti. To se doslej ni zgodilo še na nobenem svetovnem prvenstvu. Fifa je drugi rumeni karton razveljavila. In ker to še ni bilo vse, je konec tekme odpiskal prav v trenutku, ko je Tim Cahill poslal žogo v gol. Cahill se je veselil, Poll pa je gol razveljavil. (Poll sicer ni bil prvi britanski sodnik, ki se mu je posrečilo kaj takšnega: prvi je bil, na svetovnem prvenstvu leta 1978 v Argentini, Valižan Clive Thomas, na tekmi Brazilija – Švedska. Kljub temu, da je Zico – no – dal gol, se je tekma končala z 1:1.) Zato pa je Poll popolnoma pravilno izključil Daria Šimića in Bretta Emertona.

  • Share/Bookmark

Židana volja

22.06.2006 ob 11:14

Nove – ali mlade – bende je treba uloviti, ko igrajo po menzah študentskih naselij. Ali pa, pač kakor kje, po barih študentskih organizacij. The Long Blondes, krasni kvintet iz Sheffielda, sem sicer prvič videl v neki veleblagovnici, sinočnji koncert v baru študentske organizacije King’s Collegea pa je bil bolj ornk nastop: 26. junija bo pri založbi Rough Trade namreč izšel njihov prvi pravi singel, Weekend Without Makeup. Zanimivo je, da je bil še najšibkejše, kar so odšpilal. S Philipom, mojim neuradnim koncertnim spremljevalcem, sva ugotovila, da sva – z izjemo par ljudi, ki so očitno delali za Rough Trade – v občinstvu najstarejša, pa čeprav je Philip devet let mlajši od mene. Hura. Ker pa je bilo pivo študentsko poceni, po dva funta za pinto, sva se zelo hitro potolažila. Poleg tega pa je bar v četrtem nadstropju, iz njega pa je lep razgled proti južnemu Londonu. To je bilo pomirjujoče. Kljub svoji obsedenosti z elektroniko ima Philip zelo prizanesljiv odnos do rokenrola oziroma vsega, kar se vrti okoli njega. Poleg tega se dobro spominja vsega, kar je bilo v muziki bizarnega, nevarnega ali eksotičnega. Upam pa, da se je pri Long Blondes zmotil: za njihov pevko Kate Jackson je dejal, da bo “nova Sophie Ellis-Bextor”. Čeprav to ni tako zelo slaba opcija, pa se meni vseeno zdi dosti bolj zanimiva. Jacksonova ima prijetno rezek glas in elegantno flirta za občinstvom.

The Long Blondes, 21. junij 2006

Predskupini sta bili Shitdisco! in The Boyfriends – prvi kot kakšen imitatio morrissei, drugi pa cela remiza vplivov iz začetka 80. let minulega stoletja. Omenjam ju predvsem zato, da se bom lahko, če jima bo uspelo, afnal, da sem ju slišal že takrat, ko sta samo ogrevali občinstvo za druge bende. (Shitdisco! se sicer malo oglašujejo kot “turbo fun”.) Long Blondes so igrali dobre pol ure, potem pa sva se s Philipom – precej židane volje – odpravila še v nekaj drugih lokalov.

  • Share/Bookmark

Po tekmi s Švedsko

21.06.2006 ob 09:03

Drugi polčas je bil drugorazreden. Po tekmi pa zopet Go West. Hitra (neznanstvena? polznanstvena?) raziskava javnega mnenja je pokazala, da si je več Angležev želelo, da bi v osmini finala igrali z Nemčijo kot pa z Ekvadorjem. Menda zato, ker jih “bolje poznamo”. Anglija je Švedsko nazadnje premagala pred 38 leti.

  • Share/Bookmark

Macca je star 64 let

18.06.2006 ob 19:01

Ko bom na stara leta izgubljal lase, čez dolgo vrsto let, ali mi boš še vedno pošiljala čestitke za valentinovo, voščilnice za rojstne dneve, steklenico vina?

Uf: pričakovanje je vedno boljše od… Zelo malo pesmi je, ki bi si že z naslovom skopale lastno jamo. Res malo. Najusodnejša med njimi pa je vsekakor When I am Sixty-Four, ki je na plošči Sgt. Pepper’s Lonely Hearts Club Band. Rosno mladi Paul McCartney jo je napisal leta 1957, posnel pa leta 1966, za očetov 64. rojstni dan. In zdaj smo – menda vsi – nestrpno pričakovali njegov 64. rojstni dan. Verjetno zato, ker so se leni, priložnostni naslovi ponujali kar sami od sebe. Lasje? Sir Paul ima sicer še vedno precej bujno pričesko, čeprav nekoliko nenavadne barve. Oziroma nekoliko nenavadnih barv.

Če bi ostal zunaj do četrt do tri, ali bi me zaklenila ven? Ali me boš še vedno potrebovala, ali me boš še vedno hranila, ko bom star 64 let?

Sir Paul je svoj rojstni dan praznoval v družinskem krogu. Torej brez svoje druge soproge, lady Heather Mills McCartney, ki se jo je v tabloidih oprijel vzdevek lady Mucca. Tabloidi so na strani sira Paula, ki je za njih Macca, Mucca pa je izpeljana iz besede muck, za katero angleško-slovenski slovar ponuja naslednje tri glavne pomene: gnoj, blato, govno. Pekel ne pozna hujše furije kot je tabloidna. Še posebej pa je hud tabloid, ki si mu pred tem obrnil hrbet… ali morda tožil, kot jih je lady Heather. Ali pa napoveš – kot je to naredila lady Heather – da jih boš zaradi blatenja dobrega imena in časti tožil “takoj, ko bo končan ločitveni postopek”. Sir Paul in lady Heather sta se, kot sta priznala sama, zelo pogosto prepirala. Odgovor na drugo vprašanje je: očitno ne.

Tudi ti boš starejša – in če me boš prosila, potem bom ostal s teboj

Tega ne razumem.

Saj bi lahko bil koristen in pri tebi zamenjal varovalke, če bi šle. Ob kaminu bi pletla jopico, v nedeljo zjutraj pa bi šla na potep.

To je zelo mogoče. Sir Paul ni samo vegetarijanec – to je že od časov njegove prve soproge, pokojne Linde – ampak tudi ekološki bojevnik. Poleg tega se je – večkrat – vozil s kolesom. No, vsaj na fotografijah v njemu naklonjenih tabloidih.

Obdeloval bi vrt, pulil plevel. Le kdo si lahko želi kaj več? Ali me boš še vedno potrebovala, ali me boš še vedno hranila, ko bom star 64 let?

Weed, ki naj bi ga pulil, je plevel. Je pa tudi trava. Lady Heather je menda prepričala svojega soproga, da se je nehal zakajati. Linda z njegovim zakajanjem menda ni imela problemov. Menda: menda je členek, s katerim se lahko izvlečemo iz vseh mogočih vrednostnih sodb ter tudi natančnosti.

Vsako poletje bi lahko najela hišico na otoku Wight, če le ne bi bilo predrago. Kljub temu pa bi lahko prihranila denar. Na kolenih bi imela vnučko Vero ter vnučka Chucka in Dava

Kaj takšnega so si verjetno lahko želeli samo v Liverpoolu, v 50. letih minulega stoletja. Je pa res, da je bil to Wight preden si je zataknil rožo v lase in z glasbenim festivalom postal hipijevsko-psihedelično gnezdo. Prvi festival je bil leta 1968, torej leto dni po izidu Sgt. Pepper’s-in-tako-naprej.

Pošlji mi razglednico, kaj mi napiši, povej, kaj misliš, natančno pojasni, kaj hočeš povedati. Tvoj, vedno bolj izmučen…

Zelo točno: vedno bolj izmučen.

Odgovori mi, izpolni formular, vedno tvoj. Ali me boš še vedno potrebovala, ali me boš še vedno hranila, ko bom star 64 let?

Odgovor je, vsaj zaenkrat, še vedno ne. Saj vem, da je to refren, ampak vseeno.

  • Share/Bookmark

Po tekmi s Trinidadom in Tobagom

15.06.2006 ob 19:55

Zmagal je Liverpool. Ali so na Frankenstadionu po koncu tekme zato spustili Pet Shop Boys in Go West?

  • Share/Bookmark

Pred tekmo s Trinidadom in Tobagom

15.06.2006 ob 12:59

Britanski veleposlanik v Nemčiji Peter Torry je za angleške nogometne navijače, ki so v prepevali popevke o 2. svetovni vojni, dejal, da so neotesani debeluhi: “Če bi se le lahko videli, potem bi videli, kaj so – zavaljeni, neotesani, neolikani ljudje.” Veleposlanik, “naš mož v Berlinu”, je sicer prepričan, da jih je takšnih samo 0,01 odstotka in da bi morala na njih vplivati tista velikanska večina – očitno – vitkih, otesanih in olikanih navijačev. Med pesmimi, ki jih je prepeval 0,01 odstotek navijačev, je bila tudi izštevanka 10 German Bombers. Njeno besedilo gre: V zraku je bilo deset nemških bombnikov. Angleški RAF je potem enega sestrelil. In potem tako do konca, dokler v zraku ni več nobenega nemškega bombnika. Sicer pa je nemška policija angleškim navijačem razdelila tudi kratek bonton, v katerem je rečeno, da je skandiranje in prepevanje nogometnih pesmi v redu, dviganje desnic v nacistični pozdrav ter nošnja nacističnih simbolov pa ne. “Paradno korakanje in nošnja nacistične čelade ni kaznivo, je pa žaljivo za večino Nemcev,” je rečeno. Zato je policija popisala nekaj angleških navijačev, ki so zighajlali na Zeppelinfeldu v Nürnbergu. Za nekatere je tudi vsako nogometno svetovno prvenstvo še vedno zgolj nadaljevanje 2. svetovne vojne z drugimi sredstvi.

  • Share/Bookmark

Popolna razprodaja

14.06.2006 ob 12:49

“From Tito 1952 or 3″ je princesa Margareta, sestra kraljice Elizabete II., napisala na listek, ki je bil priložen cigaretnemu ustniku iz zlata in jantarja. Ustnik so včeraj prodali na dvodnevni dražbi njene bižuterije. Kritiki so se zgražali, da je bilo vse skupaj navadni kraljevski bolšji sejem. Razlog za dražbo je bil, kot sta trdila njena otroka vikont Linley in lady Sarah Chatto, “vrtoglavi davek” na dediščino: plačati morata namreč tri milijone funtov. Ker je pri takšnih dražbah vse stvar porekla – tako so prepričani v Christie’s – so kupci že prvi dan odšteli deset milijonov funtov. (Njunemu očetu grofu Snowdonu se je dražba sicer zdela zamalo.) Princesina poročna tiara, ki so jo pri Garrard leta 1870 naredil za lady Poltimore, in kakšna Fabergejeva ura pač nekaj nanesejo. Titov ustnik – predsednik Tito je Britanijo obiskal leta 1953 – sicer ni bil edini kadilski pripomoček na dražbi. Naprodaj je bila tudi zlata Cartierova cigaretnica, ki ji jo je podaril njen oče kralj Jurij VI., v njej pa je bilo vgravirano: “Margareti – ljubeči očka KJ za Božič 1949″. KJ? Ja, da ja ne bi nihče pozabil. Takrat je bila Margareta stara 19 let. Ta cigaretnica, ki je bila “zelo rabljena”, je šla za 85.000 funtov. Sicer pa je bila edina stvar, za katero bi se v resnici splačalo licitirati, majhna, rdeča “bonboniera”. Margareta, ki je imela očitno dovolj časa za takšne stvari, je na listek napisala: “Podaril Jack Plumb v Cambridgeu. Škatla naj bi bila narejena iz strjene krvi ljudi, ki so jih leta 1794 giljotinirali.” Plemstvo in njihovi kolaboranti so vedno z nami.

  • Share/Bookmark

Dve svetovni vojni, en svetovni pokal.

10.06.2006 ob 16:13

Na koncu tega stavka manjka kakšnih petnajst klicajev, ker ga je bilo mogoče včasih slišati na tribunah, v glavnem na tekmah Anglija – Nemčija. Čeprav imajo navijači svoje razbolelo čustvovanje običajno zataknjeno v gumbnico, pa je ta stvek tudi drugače je vprašljiv: reprezentance iz Britanije so namreč leta 1920 izstopile iz Svetovne nogometne zveze, Fife, ker se jim je zdelo “neokusno”, da bi se na igriščih borili proti reprezentancam držav, proti katerim so se pred kratkim borili na bojiščih. V Fifo so se vrnile leta 1946, prvo svetovno prvenstvo, na katerem je sodelovala Anglija, pa je bilo leta 1950 (na njem bi morali biti tudi Škoti). To pomeni, da bi Angleži – morda – lahko osvojili še kakšen svetovni pokal, ne pa samo enega, leta 1966. Tole fotografijo sem posnel par minut po paragvajskem avtogolu, s katerim je Anglija zmagala na svoji prvi tekmi v Nemčiji. Naša ulica je bila zelo prazna.

Blackstock Rd, 10. junij 2006, 14.08

Zaradi svetovnega nogometnega prvenstva se bo samo v Angliji obrnila milijarda funtov (kar je skoraj poldruga milijarda evrov; v Center for Economics and Business Research sicer opozarjajo tudi na drugo plat medalje: če bo Anglija zelo uspešna, se bo povečalo število “bolniških”). Iz Sainsbury’s so tako sporočili, da se je samo pred tekmo s Paragvajem prodaja piva povečala za 10 odstotkov, prodaja angleškega vina znamke Chapel Down pa se je – sicer v zadnjih dveh tednih – dvignila za 200 odstotkov. Kot je poročal Guardian, so v Sainsbury’s sicer prodali 100.000 velikih angleških zastav, 400.000 “dvojčkov”, torej parov angleških zastavic, ki jih pritrdite na obe strani avtomobila ali pa na šipe, ter 6.000 rdeče-belih lasulj (po 9,99 funta). Tudi vse druge trgovine so ugotovile, da je Nemčija 2006 v resnici biznis. In seveda stavnice. Staviti se da na skoraj vse, tudi na to, ali bo Theo Walcott naredil vozniški izpit ali ne (vendar pa ne na to, ali bo med svetovnim prvenstvom začeli mutirati). Pri običajni športni napovedi je sicer zanimivo, da ljudje še vedno raje kar upajo in verjamejo, logika pa jih ne zanima: v britanskih stavnicah so bolj prepričani v angleško zmago kot v kaj drugega. Julian Barnes je prepričan, da bi nemški navijači sicer lahko na tisto skandiranje o dveh svetovnih vojnah in enem svetovnem pokalu odgovorili: “Trije svetovno pokali, ena francosko-pruska vojna.” Vendar pa bi bilo to, kot dodaja, “morda zgubljeno s prevodom”.

  • Share/Bookmark