Nekje drugje

V tej osnovni šoli, par minut od Blackstock Road, je moje volišče. Doslej sem bil na čisto vseh volitvah, na katerih sem smel oddati svoj glas. Verjetno zato, ker sem prepričan, da je to moja dolžnost. Pa še tista “davki brez zastopstva v parlamentu niso sprejemljivi” mi nekako ne gre iz glave. In to, da res nimaš pravice kritizirati izida volitev in vlade, če se ti ne ljubi sodelovati v političnem procesu. To je mogoče res naivno, vendar vseeno. Danes so občinske volitve. V Hackneyju poleg občinskega sveta volimo tudi župana. Tako kot v še dveh drugih londonskih občinah. In Watfordu. Vendar pa nikoli ne gre samo za lokalne stvari, saj so nacionalni veljaki zelo radi pomembni tudi na vsaki vasi. Finančni minister Gordon Brown se je med kampanjo tako ustavil v West Bromwichu (ki sicer ni vas), njegova asistentka, po zvezi iz Namibije, pa je bila Angelina Jolie, ki je povedala, kako fantastično bo, ko bo Brown postal premier.

Zjutraj sem se potem pražnje oblekel in šel na volišče. Ne, ne bom pretiraval. Nisem se pražnje oblekel, sem se pa obril. In se zopet poklal: to, da se me britjem vedno že kako urežem - ne glede na to, da se brijem že slabega četrt stoletja - je ena redkih stalnic v mojem življenju. No ja. Za koga sem volil? Ja. O tem se v spodobni družbi ne govori. Podobno kot se ne govori o plačah. Ampak vseeno. Volim nekoliko atavistično. Plemensko. Za stranko, za katero sem oddal prve preferenčne glasove, je dandanes sicer voliti tako kot je brisanje zadnjice: res se ti ne da, vendar pa te je strah, kaj se bo zgodilo, če tega ne narediš. Svoj glas - ali pač svoje glasove - ponavadi oddam zjutraj. Danes: ob 9.18.

Finsbury Park ni ne najlepši in ne največji park v Londonu. Je pa čisto v redu. Posebej proti severovzhodu, za tistimi nesrečnimi gredicami in bajarjem: tam se namreč razpre v lep in tih zelen travnik. Tudi Zviti, ko se mi zdi, je bolj všeč ta del parka, brez lokalnih narkomanov in amaterskih nogometašev, ki se zbirajo na zelenicah ob glavnem vhodu na Seven Sisters Road. Na priročnem zemljevidu Finsbury Parka, ki so ga izdali pred kratkim, je razloženo, da področje okoli “postaje predstavlja živahno, multikulturno družbo z vsakovrstnimi trgovinami, bifeji in drugimi storitvenimi dejavnostmi”. Hahahaha. Ja.

Kakorkoli že: leta 1896 je takratna londonska občina Finsbury - stara mestna hiša je na Rosebery Avenue na jugu Islingtona - kupila velik kos Hornsey Wooda ter ga namenila za “dobrobit” svojih prebivalcev. Kmalu potem so po novem parku preimenovali tudi lokalno železniško postajo, ime pa se je prijelo še četrti, ki se ji je do takrat sicer reklo Stroud Green. Na tej fotografiji so moja leva noga, Ned, Nedov Richard, Nedov kokeršpanjel Gizmo in moja desna noga.

Ned - dolgoletni prijatelj in sosed in eden od mojih dvojčkov, s katerimi sem občitno malo obseden - ter Gizmo se bosta preselila k Richardu v Pimlico. Proti temu sva s prijateljico Sheridan ostro protestirala, vendar pa je menda prepozno. Sicer pa se bo Sheridan preselila v Brighton. To je še dlje.

Na eni od potk v parku sem opazil tudi najbolj prepričljivo - in očitno - slovensko prisotnost v Britaniji: prazen zavojček papirnatih robčkov Paloma. Robčki so na voljo v zelo veliko trafikah. Ne, zelo veliko ljudi ne ve, da so iz Slovenije. Morda pa bi morali na njih natisniti slovensko zastavo. Zavojček sem pobral in ga vrgel v smeti.

“Britanski časopisi… naši fantastični časopisi…. so poročali, da sem zaljubljen,” je Morrissey dejal na sinočnjem koncertu v Alexandra Palace. “To je popolno sranje. Nisem zaljubljen. Ampak… če je med vami kdo, ki… no… in tako naprej.” Na koncertu je sicer zamenjal tri srajce: najprej je imel oblečeno vinsko rdečo, tej je sledila nebeško modra (ki si jo je slekel), končal - v podaljšku - pa je z rumeno. Občinsto je bilo skoraj brez izjeme (zgodnjih) srednjih let, razen par študentov, ki so začudeno opazovali, ko smo nekoliko starejši začeli divjati na How Soon is Now. Sam stojiš in sam odideš in sam se vrneš domov in jokaš in hočeš umreti. Pretežno buržujsko občinstvo je dobro razumelo, da ni nič boljšega od proletarske tesnobe (pa vesel praznik dela). Bend je bil fantastično dobro uigran. Njegovega običajnega kitarista Alaina Whytea je zamenjal Jesse Tobias, sicer soavtor You Have Killed Me. Ali te stvari sicer zanimajo še koga?

S in M pomenita sausages in mash, torej klobase in pire krompir, ne pa sadomazohizem. Sicer pa imajo - vsaj po mojem - v tem bifeju na začetku Essex Road najbolj prepričljive zajtrke in brunche v severnem Londonu. Ali se brunch lahko prevaja kot zasilo? Lahko bi se že.

Vse je relativno poceni, sveže in okusno - od klobas s pirejem pa do pit in poobedkov. Še malo, pa se mi bo zdelo, da me zanima samo še hrana. Ne: tudi notranja oprema je fajn. Mize z ultrapasom, nekaj kromiranih stvari, čisto dovolj udobni stoli. Na tleh je linolej. Zelo angleško, pravijo.

Po zelo dolgi noči sem v nedeljo imel zelo veliko kave, jajca na oko na manjšem hribu slanine ter še več kave. Kava ni pomagala. Na tej fotografiji so natakarica Sheila ter Chris (eden od dvojčkov) in Michael. Potem, ko sem posnel fotografijo, je Michael dejal, da bi bilo “morda bolje, če bi življenje živel, ne pa samo dokumentiral”. Pogledal sem ga zelo srepo.