Nič novega. Res.
30.05.2006 ob 23:12“Vseeno ji je, kaj ljudje govorijo o njej,” je o Tracey Emin za Art Newspaper dejala 21-letna študentka na Goldsmiths Collegeu Hannah Perry. “Popolnoma je spremenila moje ideje o tem, kaj je umetnost.” V Art Newspaper so namreč naredili raziskavo o “najbolj inspirativnih umetnikih” za študente britanskih likovnih akademij. Hura. Njihov največji navdih je, kot trdijo, francoski boter konceptualizma Marcel Duchamp, na drugem mestu je Picasso, na tretjem Bacon, na četrtem Matisse, na petem Lucian Freud, šesti je Guston, sedmi Schiele, osmo mesto si delita Eminova in Salvador Dali (kar je lepo: oba sta naredila vse, da ne bi bila preveč okusna), deveto Beuys in Bruce Nauman, deseti pa je Klimt. Prva deseterica je tako precej konvencionalna. In - vsaj v glavnem - kar tradicionalna. Z izjemo Eminove so jo “mladi britanski umetniki”, sicer medijski ljubljenci, med bodočo konkurenco odrezali bolj slabo: Damien Hirst si deli 19., lončar Grayson Perry 28., brata Chapman pa 31. mesto.
31.05.2006 ob 06:57
Google…
Google news and reviews…
31.05.2006 ob 10:31
biti postmodern, se hkrati otresati tradicije in se zmeraj biti tako konvencionalen, da si frajer.
Skratka, se en blef, se ena raziskava (katere ne vem, kaj tocno so hotl dognat), se en lapsus, kako malce pateticno se slisi akademski slikar ali pa diplomirani slikar, ipd….
Kdor ima obcutek, smisel in predvsem roko, ne rabi niti Duchampa, niti Matissa, itn…za neke blazne inspiracije.
Moja velka inspiracija je zenski pisoar v dunajski restavraciji “Einstein Caffe”. Da dodam se malce socioloske analize temu, kar drugi pravjo freudovska analiza.
31.05.2006 ob 13:35
ko mi je čl. kot darilce poslal schielejevo “pregnant woman and death”, sem ga avtomatično začela psihoanalizirati, sledil je upor, jasno, samo všeč mu je, ko sem se vanj bolj poglobila, malo pobrskljala po njegovem življenju, avtorjevem, mi je vzbudil zanimanje; mimogrede, njegov avtoportret as st. sebastian :) - vzporednica z jarmanom, je tudi kul
zdaj mi je všeč
temačno katastrofičen, aluzija na grenko, kislo, deformirano, ki pa je samo ena plat vidnega, če se v slike zazreš od spodaj, s sitim želodcem, lahko predstavljajo nekaj zelo razsvetljenega, kristalno čistega, dovršenega, to pa je po mojem tudi bistvo umetnosti, čim bolj odprta možnost interpretacije, črno in belo hkrati, skozi okno v ozadju mavrica
razbijajoče srce, utesnjeno med rebri, in gola žarnica, kot kača življenja v katranasti mrakobi