Nekje drugje

Richard Barnbrook je, kot je avgusta 2004 pisalo v časopisu The Voice of Freedom, organu British National Party torej Britanske nacionalne stranke, “vizionarski umetnik, kipar, učitelj, nacionalist”. Slabega pol leta kasneje je na parlamentarnih volitvah - kandidiral je v okraju Barking na vzhodu prestolnice - dobil 16,9 odstotka glasov, pred tednom dni pa je bil, s še štirimi strankarskimi tovarišicami in šestimi strankarskimi tovariši, izvoljen za svetnika v občini Barking in Dagenham. Izvoljen je bil v krajevni skupnosti Goresbrook. Barnbrook, ki je tudi strankin organizator v Londonu, je “vizionarski umetnik” zato, ker je predlagal, da naj bi v Britaniji novo tisočletje obeležili tudi s pogozdovanjem… tako, da bi na hribih posadili drevesa v obliki živali na grofijskih grbih. Recimo v obliki vola - kar je ox - ob avtocesti M4 pri Oxfordu. Kljub temu, da se je stvar zdela zanimiva tudi Stingu in gospe, ki pri kraljici Elizabeti II. skrbi za korespondenco, iz vsega skupaj ni bilo nič, ker se je v obeleževanje milenija “močno vpletel Peter Mandelson”, takratni minister brez listnice (oziroma “minister za Millennium Dome”) v vladi Tonyja Blaira in sedanji evropski komisar za trgovino. “Dejstvo, da ni bilo nobenih podkupnin ali brezplačnih prostituirancev je po mojem odvrnilo številne novolaburistične velike živine,” je Barnbrook razložil za časopis.
Ob Mandelsona in prostituirance se je verjetno obregnil zato, ker je Mandelson gej, Britanska nacionalna stranka pa - med vsem drugim - verjame v družinske vrednote ter nasprotuje “promociji” homoseksualnosti. In Barnbrook je tudi pri tem njihov zastavonoša. Ali pač? Takrat še “konceptualni umetnik” Barnbrook je leta 1989 namreč posnel nič manj kot marksistični gej film HMS Discovery: A Love Story (Vojna ladja Discovery: ljubezenska zgodba), v katerem je tudi igral ter zanj prispeval del scenarija. V filmu, dolgem 58 minut, se moški slačijo, božajo ter goli igrajo v reki. Eden od njih - tako vsaj kaže - tudi spolno občuje z drugim. Barnbrook zdaj pravi, da HMS Discovery “ni film o homoseksualnosti, ampak o seksualnosti”. Ker pa to očitno ni dovolj, je dodal: “Ne želim komentirati svoje nekdanje politike ali svojega nekdanjega dela.” Seveda ne. In kdaj falirani umetniki - kaj pa vem, slikarji ali baletniki - pravzaprav ugotovijo, da so skrajni desničarji?

 

Objavljeno v 11.05.2006 ob 23:51 in zapisano pod Bicikliranje .