Nekje drugje

“Vseeno ji je, kaj ljudje govorijo o njej,” je o Tracey Emin za Art Newspaper dejala 21-letna študentka na Goldsmiths Collegeu Hannah Perry. “Popolnoma je spremenila moje ideje o tem, kaj je umetnost.” V Art Newspaper so namreč naredili raziskavo o “najbolj inspirativnih umetnikih” za študente britanskih likovnih akademij. Hura. Njihov največji navdih je, kot trdijo, francoski boter konceptualizma Marcel Duchamp, na drugem mestu je Picasso, na tretjem Bacon, na četrtem Matisse, na petem Lucian Freud, šesti je Guston, sedmi Schiele, osmo mesto si delita Eminova in Salvador Dali (kar je lepo: oba sta naredila vse, da ne bi bila preveč okusna), deveto Beuys in Bruce Nauman, deseti pa je Klimt. Prva deseterica je tako precej konvencionalna. In – vsaj v glavnem – kar tradicionalna. Z izjemo Eminove so jo “mladi britanski umetniki”, sicer medijski ljubljenci, med bodočo konkurenco odrezali bolj slabo: Damien Hirst si deli 19., lončar Grayson Perry 28., brata Chapman pa 31. mesto.

Gledalci informativne oddaje Newsnight na BBC-jevem drugem televizijskem programu so za najboljšo britansko časopisno naslovnico v zadnjih 100 letih izbrali Daily Telegraph iz 12. septembra 2001, ko so poročali o Vojni proti Ameriki. To naslovnico je predlagala dame Pauline Neville-Jones, ki je med razglasitvijo rezulatov pojasnila, da gre za “dogodke 12. julija”. “No, 12. septembra,” je še poskusila. “No, 11. septembra,” se ji je končno posrečilo. Glasovanje je potekalo ob razstavi Naslovnica, ki bo v British Library odprta do 8. oktobra. Po mojem bi sicer morala zmagati londonski večernik Evening Standard iz 21. julija 1969 in njihov Prvi korak (na Luni). Naslovnica je tako učinkovita, tako polna vsakršnega simbolizma in fetišiziranja dogodka, da je zelo mogoče spregledati podnapis pod fotografijo: “Prvi korak človeka na Luni – rekonstrukcija zgodovinskega trenutka.” Rekonstrukcija! Rekonstrukcija! Kar pomeni, da so lagali. No. Ali pač. Časopisna realnost je bila, pač še enkrat, očitno drugačna od tiste prave realnosti. Fikcija je bila, kot običajno, barvnejša in verjetno tudi lepša. In bolj zares. (Resnica? Barvne pole časopisa, vključno z naslovnico, so bile natisnjene še preden je bil Prvi korak sploh narejen.)

“Bil je izjemno vljuden in popolnoma predan svoji kraljici, vendar dosti manj priljuden do tistih, katerih družbeni položaj mu ni bil znan.” S temi fantastičnimi besedami se – skoraj – konča nekrolog siru Johnu Millerju v Daily Telegraphu. Polkovnik sir John, ki je v starosti 87 let umrl 17. maja, je hodil na Eton in Sandhurst, po uspešni vojaški karieri pa je bil dolgoletni glavni dvorni konjar. In potem zaslužni konjar. Princa Charlesa je navdušil za lov ter oblikoval njegovo lovsko uniformo, njegovega očeta, princa Filipa, pa za kasaške dirke. Aja – nekrolog se konča s stavkom: “Nikoli se ni poročil.” Če v Britaniji iščete sublimno, ga boste odkrili v nekrologih v Daily Telegraphu.

Štirje dnevi v Madridu. No, skoraj pet. Česa sem se naučil tokrat? Novi, četrti terminal na letališču Barajas je spektakularno lep. In ogromen. In malo šokanten: ker se satelit T4s zrcali v glavnem delu terminala sem rabil kar nekaj časa, da sem sploh vedel, kje sem. Bilo je zelo vroče: med 30 in 34 stopinjami. Dobil sem blažjo obliko Stendhalovega sindroma. Po Goyevih Črnih slikah v Pradu sem res hotel nekaj žganega, čeprav je bilo komaj poldne. V samostanu bosih nun je veliko slik ustanoviteljice Ivane Avstrijske. Tudi devic Marij se lahko nasitiš. Tako kot flamskih, nizozemskih in nemških buržujev v Thyssnu. Madridčani zelo veliko – in hitro – govorijo tudi v tem, čemur se pravi cuarto oscuro. Moj prijatelj Pedro je bil, kot vedno, fantastičen gostitelj. Na tej fotografiji sicer ni on, ampak vseeno.

Tudi sandali te lahko ožulijo, če so novi. El Escorial je še vedno prelep. Tapas v baru/pivnici/restavraciji Bocaito so res tisto, kar je za njih dejal Pedro Almodóvar: najboljši antidepresant. Mestne zelenice in parke so že nehali zalivati, ker zmanjkuje vode. In, ja, Arctic Monkeys so enkratni kjerkoli jih vidiš. Ne, nisem njihova mednarodna grupeta, saj je šlo bolj za splet naključij, vendar pa je bil njihov koncert v La Rivieri zelo v redu.

Sicer običajni 50-minutni špil je bil nekoliko drugačen. Tudi zato, ker so občinstvu – za vsak primer – pustili malo manj pobude in peli vse pesmi. Ter zato, ker sem bil v prvi vrsti. Ja, to se mi je zdelo tako žalobno kot tudi imenitno.

Včasih se na koncerte splača iti v tujino: ne samo zato, ker domači veliko bendi igrajo v dosti manjših dvoranah kot… doma… ampak predvsem zaradi občinstva. Madridčani – ki jim je pritegnilo nekaj ščepcev ekspatov – so bili fajn. Poleg tega pa je moški del itak izgledal kot zelo veliko Gaelov Garcij Bernalov. “Ja, krasno občinstvo ste,” je dejal Alex Turner. “Tukaj spredaj. Tam zadaj. Pa tudi v tistih drevesih tam na sredi,” je pomahal proti palmam, ki se košatijo nad šankom v parterju dvorane. Po mojem La Riviera sprejme 2500 ljudi. Bilo je nabito polno. In razprodano. Za tekmo Arsenal – Barcelona je bilo veliki večini obiskovalcev vseeno. Madridčanom zaradi svojih, drugim pa zaradi drugih vzrokov.

Navijanje za Liverpool je bilo očitno zelo uspešno, vendar pa je bilo finale 125. angleškega pokala tudi sicer precej fantastično: utrujeni West Ham so se usodi vdali šele med streljenjem enajstmetrovk, med katerim je Jose Reina dobil nazaj svoja angelska krila. (Kako je to za poceni poeziranje?) Steven Gerrard je dal dva gola, Jamie Carragher pa avtogol. Sicer pa so Liverpool tudi lani, v ligi prvakov, Milan premagali po enajstmetrovkah (Italijani so vodili s 3:0). V bistvu je nekoliko ironično, da so bili Arsenal lani prvi v zgodovini, ki so pokal osvojili po enajstmetrovkah (po sicer zagatnem 0:0 z Manchester United), letošnje finale pa je bilo, vsaj po mojem, najboljše, kar sem jih videl.

Vroč kraj, poletje v mestu (…) vsi ljudje izgledaj napol mrtvi, hodijo po pločnikih, bolj vročih od glavice vžigalice. Slednjega sicer nisem nikoli razumel: koliko časa pa vžigalica sploh gori? Dejstvo pa je, da je pesem Summer in the City, ki jo je leta 1966 za Lovin’ Spoonful pridelal John Sebastian, postala bližnjica za čisto vsak radijski program, ki se ukvarja s poletjem… v mestu… Takole je bilo ob med malico/kosilom, ob 13.27 na Bloomsbury Square, majhni zeleni zaplati v, ja, Bloomsburyju. Bilo je dobrih 23 stopinj C. Deset minut kasneje se je poblačilo, potem pa zopet zjasnilo. Pogovori o vremenu in podnebju so včasih zelo analni.

Richard Barnbrook je, kot je avgusta 2004 pisalo v časopisu The Voice of Freedom, organu British National Party torej Britanske nacionalne stranke, “vizionarski umetnik, kipar, učitelj, nacionalist”. Slabega pol leta kasneje je na parlamentarnih volitvah – kandidiral je v okraju Barking na vzhodu prestolnice – dobil 16,9 odstotka glasov, pred tednom dni pa je bil, s še štirimi strankarskimi tovarišicami in šestimi strankarskimi tovariši, izvoljen za svetnika v občini Barking in Dagenham. Izvoljen je bil v krajevni skupnosti Goresbrook. Barnbrook, ki je tudi strankin organizator v Londonu, je “vizionarski umetnik” zato, ker je predlagal, da naj bi v Britaniji novo tisočletje obeležili tudi s pogozdovanjem… tako, da bi na hribih posadili drevesa v obliki živali na grofijskih grbih. Recimo v obliki vola – kar je ox – ob avtocesti M4 pri Oxfordu. Kljub temu, da se je stvar zdela zanimiva tudi Stingu in gospe, ki pri kraljici Elizabeti II. skrbi za korespondenco, iz vsega skupaj ni bilo nič, ker se je v obeleževanje milenija “močno vpletel Peter Mandelson”, takratni minister brez listnice (oziroma “minister za Millennium Dome”) v vladi Tonyja Blaira in sedanji evropski komisar za trgovino. “Dejstvo, da ni bilo nobenih podkupnin ali brezplačnih prostituirancev je po mojem odvrnilo številne novolaburistične velike živine,” je Barnbrook razložil za časopis.
Ob Mandelsona in prostituirance se je verjetno obregnil zato, ker je Mandelson gej, Britanska nacionalna stranka pa – med vsem drugim – verjame v družinske vrednote ter nasprotuje “promociji” homoseksualnosti. In Barnbrook je tudi pri tem njihov zastavonoša. Ali pač? Takrat še “konceptualni umetnik” Barnbrook je leta 1989 namreč posnel nič manj kot marksistični gej film HMS Discovery: A Love Story (Vojna ladja Discovery: ljubezenska zgodba), v katerem je tudi igral ter zanj prispeval del scenarija. V filmu, dolgem 58 minut, se moški slačijo, božajo ter goli igrajo v reki. Eden od njih – tako vsaj kaže – tudi spolno občuje z drugim. Barnbrook zdaj pravi, da HMS Discovery “ni film o homoseksualnosti, ampak o seksualnosti”. Ker pa to očitno ni dovolj, je dodal: “Ne želim komentirati svoje nekdanje politike ali svojega nekdanjega dela.” Seveda ne. In kdaj falirani umetniki – kaj pa vem, slikarji ali baletniki – pravzaprav ugotovijo, da so skrajni desničarji?

Jak ni edini, ki je prepričan, da je Highbury katedrala, ne pa (zgolj) nogometni stadion, je pa med bolj prepričljivimi.

Tekma z Wiganom – zadnja tekma na 93 let starem stadionu – se je končala s 4:2, Arsenal pa so pristali na četrtem mestu lestvice (in se s tem uvrstili še v ligo prvakov). Sledila je ljudska veselica ob slovesu kluba in njegovih navijačev od Highburyja.

Sultanov slon, ki sicer potuje skozi čas, v Londonu pa je z raketo pristal v četrtek, je superfantastični francoski ulični teater, ki kroži okoli Trafalgar Squarea in ustavlja promet.

Hura. Sultan išče punco v deželi sanj, punca utripa s trepalnicami in parkrat opravi malo potrebo, trinadstropni mehanični slon pa z rilcem – včasih – šprica radovedneže. Njegovi strojevodje so tres cool.

Vse skupaj je srečno, bučno in veselo. Za takšne stvari v bistvu zelo rad plačujem davke. Če smo že pri tem. Ali pa gre za kombinirane praške? Ko gresta slon in punca na sprehod, se zelo splača podvizati in si vse skupaj ogledati od spredaj, pa čeprav to pomeni, da se boste ritensko znašli v prihodnosti. Vse skupaj se bo končalo danes popoldne, čeprav bi, po mojem, morali ostati še vsaj nekaj let.

V naši občini so bile volitve v resnici lokalne. Zato smo ponovno izvolili laburističnega župana in 44 laburističnih svetnikov. V krajevni skupnosti Clissold so izvolili tudi prvo Zeleno svetnico. Pa še enega konservativnega svetnika manj imamo. Ali je to res tako težko?