Nekje drugje

Oh. Buckinghamska palača je ob 80. rojstnem dnevu kraljice Elizabete II. - ta bo 21. aprila - objavila seznam 80 stvari, za katere si želijo, da bi jih vedeli o kraljici. (Spletna stran je šokantno roza, vendar pa nam med drugim prijazno pojasnijo, da je britanski monarh tudi lastnik vseh jesetrov, delfinov in kitov v ozemeljskih vodah Združenega kraljestva, saj so od leta 1324 “kraljevske ribe”.) Kot običajno je bolj zanimivo to, kar so pozabili omeniti. Recimo to, da je kraljica edine solze v javnosti potočila ob upokojitvi kraljevske jahte Britannia leta 1997. In da je služabnikom naročila, da naj v kraljevskih palačah ne hodijo po preprogah, da se ne bi obrabile. In da je bilo leta 1964 vsaj 30 odstotkov Britancev prepričanih, da je kraljico osebno izbral bog, leta 2000 pa jih je še samo 44 odstotkov verjelo, da bi šlo Britaniji slabše brez monarhije.

Natančneje: za 85 funtov in 50 penijev (oziroma 29.534 tolarjev ali 123,27 evrov). Toliko stane sendvič, ki je po novem naprej naprodaj v Selfridges na Oxford Streetu. Ker ga je dodelal njihov “izvršni glavni kuhar” Scott McDonald, se mu - precej upravičeno - reče kar McDonald. Sendvič je velik 13 X 22 centimetrov, sestavljajo pa ga: dva kosa belega kislega kruha, majoneza z gosjimi jetri foie gras in črnimi tartufi, hitro popečena rezina razvajene wagyu govedine, še več gosjih jeter, veliko brieja de meaux, rukola, pečena paprika in angleški češnjevi paradižniki.

Pri ceni mi je najbolj všeč tistih 50 penijev. Toliko je verjetno stal kruh, čeprav je kisli iz bele moke precej brezvezen. Črni tartufi so, vsaj po mojem, precej precenjeni, brie de meaux je najboljši evropski sir, wagyu pa itak velja za “kaviar govedine”. Selfridgesov McDonald ima sicer približno 2.500 kalorij.

potem je nova, peta serija Žen nogometašev, ki se počasi izteka na (britanski) komercialki, zadetek v črno. V par epizodah je “posebna gostja” Joan Collins - igrala je tabloidno založnico Evo de Wolffe (ja, z dvema f) - imela razmerje z mladim Brazilcem Paulom, ki ga je najprej rešila iz favele, potem predelala s kozmetičnimi operacijami, potem pa iz njega naredila nogometnega zvezdnika. Mladenič ji je parkrat rekel “mama, mama, mama”.

Huje pa je bilo, ko je svojo mamo/soprogo/gospodarico prevaral z zlohotno hotnico Tanyo Turner, ki ji je - sicer popolnoma šokirani - tudi rekel “mama, mama, mama”. Vse to je zelo zanimivo. Pred tem sta se kot hijeni v visoki modi stolkli za Paulom. Eva je zamijavkala, da je “njegova partnerica”. “Poslovna?” se je pozanimala prebledela Tanya. “Ne, ljubica. To je ljubezennnnnnnnnnn.” Malo kasneje je - takrat že zelo besna Eva - Tanyjo odpravila z naslednjim: “Verjetno je res, da vsak pes potrebuje ulično svetilko, ki jo lahko poščije.”

Začetek je bil sicer bolj počasen, ker je Amber potrebovala kar nekaj epizod za (doslej neuspešno) maščevanje za tragično smrt soproga Conrada. Na koncu četrte sezone ga je namreč fental njegov najboljši prijatelj, psihopat Bruno, ki bo zdaj menda postal trener kluba Earls Park, za katerega igrajo vsi nogometaši iz naslova nadaljevanke. Amber je trenutno v psihiatrični bolnišnici.

Prvi april, ne? Seveda bi mi lahko potegnilo, da gre za prvoaprilsko potegavščino, vendar pa mi ni. Vsaj ne že po prvem odstavku, čeprav je bila varovalka že ime avtorja. Olaf Priol? Olaf Priol? Guardian berem že petnajst let, vendar pa Olafa Priola res še nisem zasledil. Bolj res pa je, da sem bil takšne volje, da sem si lahko ves momljal “ja, saj sem vedel… kdo pa drug… je, seveda… glih za skupi sta…bedno…”: potem, ko sta se njuni ženi - “ja, pa ziher se je pol ure cmerila, tako kot na oskarjih” - spoznali na jogi, je Chris Martin iz Coldplay začel podpirati Davida Camerona, voditelja konservativne stranke. Na koncu drugega odstavka mi je seveda potegnilo tudi to, da Olaf Priol ni kakšen Guardianov norveški stažist ampak anagram April Fool - hvala - ampak vseeno. Še bolj zabavno je, da je v čast tega novega pakta nastala pesem Talk to David, za katero sta besedilo napisala Martin in Cameron. (Samo mimogrede: pesem je soliden pastiš Coldplay, besedilo pa emisija obsesij britanske visoke buržoazije, vključno s privatnimi šolami.) Vse skupaj je bilo zelo smešno. Da, tudi to, da sem se pustil potegniti za nos. Ali ni to smisel potegavščin?

Tista BBC-jeva štorija o izredno uspešni letini špagetov v Švici iz leta 1957 pa je še vedno prvoaprilska klasika - in to ne samo zato, ker so tako prepričani v sicer enkratnem Muzeju potegavščin. Vsega 2′17″ dolg prispevek objavljen v Panorami, že takrat informativni oddaji težke kategorije, in podloženi z glasom Richarda Dimblebyja, ki ni bil nič manj kot glas britanskega establišmenta, je tudi opozorilo in opomin vsem novinarjem. Komentatorjem. Kolumnistom. Kozeristom. Vsem, ki pišejo za vštekane (spletne) ali izštekane (konvencionalne) medije. Torej tudi blogerjem.

Na poti v Manchester je bil sicer govor predvsem o Cescu Fabregasu, 18-letnemu katalonskemu nogometnemu čudežu, ki igra za Arsenal. Arsenal so v torek, na prvem četrtfinalnem dvoboju lige prvakov, z 2:0 premagali Juventus, Fabregas pa je dal prvi gol ter za drugega podal Thierryju Henryju. Bil je hiter in energetičen. In dober. Igral je lep nogomet.

“Neverjeten je,” je po tekmi dejal Henry. “Tako dobrih mladih nogometašev ni veliko. Wayne Rooney je eden, mladi Patrick Vieira je bil eden in mladi Ronaldinho tudi. Vendar pa jih ni bilo veliko.” Na vprašanje nekega preveč zadihanega novinarja, ali to pomeni, da bo Fabregas - ki sicer še ni igral za špansko reprezentanco - postal tudi najboljši srednji napadalec na svetu, pa je Henry modro dejal: “Zdaj pa pretiravate. Pustite mu, da odraste. Zelo dobro mu gre in pustite mu, da gre naprej.” Fabregasova inteligenca je všeč tudi trenerju Arsenu Wengerju, ki ga je sicer pripeljal iz Barcelone (tako, da mu je obljubil pospešek v prvo enajsterico, česar mu v Barci niso mogli zagotoviti). “Igranje nogometa lahko izgleda zelo zapleteno,” je dejal. “Znak inteligence pa je, da nogomet igra, kot da je to zelo preprosto.” To, da se ti kaj takšnega posreči na tekmah angleškega pokala ali kot občasna zamenjava na prvoligaških tekmah, je ena stvar, to, da se ti posreči v ekonomloncu lige prvakov, pa je nekaj popolnoma drugega. (Edini Anglež na tekmi proti Juvetu je bil 17-letni Theo Walcott, ki pa je obsedel na klopi. Walcott, sicer angleški nogometni čudež, je za Arsenal podpisal tudi zaradi Henryja.)

Sedemnajst? Osemnajst? Trije člani Arctic Monkeys so stari devetnajst, eden pa dvajset let. V refrenu njihove pesmi I Bet You Look Good on a Dancefloor sta tudi verza prepričan sem, da dobro zgledaš na plesišču / in na elektro-pop plešeš kot robot iz 1984. Tistega leta, torej 1984, ni bil rojen še noben član skupine.

Mladosti je, običajno, škoda za mlade. Včasih pa tudi ne.