Nekje drugje

Ja. Zadnjič sem po Shaftesbury Avenue divjal proti tistemu zoprnemu križišču, v katerem se zlijejo New Oxford Street, Bloomsbury Street in Bloomsbury Way. Ravno ko sem mislil, da bom lahko zapeljal skozi zeleno, me je s kolesa skoraj zbil precej zmahan hrošč. Običajno preklinjam v angleščini. Če se moram že afnati, potem preklinjam v nemščini. Ko je pa res hudo, potem pa svoje povem po slovensko. In ta avto me je skoraj povozil. Umoril. Zato sem na glas zakričal: “P**@* £%$**%@!” Voznik je pogledal skozi okno ter zmajal z glavo. Potem je, nekoliko obotavljivo, vendar v skoraj popolnoma pravilni slovenščini, dejal: “No, tako hudo pa vendarle ni bilo. Se pa opravičujem. A ste v redu?” Bil sem tako šokiran, da sem samo prikimal. Avto je imel britansko registracijo. Potem je odpeljal. In pohupal. In pomahal z roko. Jaz pa sem pomahal nazaj - namesto da bi si zapisal njegovo registrsko številko, ga prijavil in se z odškodnino preselil na morje.

Brixton Academy je še vedno moja najljubša koncertna dvorana v Londonu. In to kljub temu, da me - podobno kot na vedno več koncertih - spreletava neprijeten občutek, da sem morda prestar za rokenrol. Všeč mi je, da Brixton Academy sprejme skoraj 5.000 ljudi, vendar ostaja nevarno intimen prostor. Skoraj popolnoma deseksualiziran, seveda, kot se za rock koncerte spodobi (ja, projekcije očitno letijo v smeri odra, ne pa po dvorani), razen če nimaš kakšnega manj običajnega fetiša.

Sinočnji Arctic Monkeys - ta komaj polnoletni čudež iz Sheffielda sem, po spletu naključij, sicer tokrat videl tretjič - so bili najbolj prešvican koncert v zadnjih par mesecih. Tale fotografija je bila posneta med njihovo Mardy Bum. Potem nisem imel časa za slikanje, ker sem raje nekoliko histerično poskakoval do konca. Občinstvo je bilo popolnoma zaljubljeno v četverico na odru. Njihova nonšalanca je bila - no, tako smo si vsaj mislili - vseeno malo prisiljena. Saj nas tudi oni ljubijo, ne? V dvorani ni bilo niti trohice cinizm. Verjetno je še prezgodaj…

Z Michaelom, ki se je nekako dokopal do vstopnic (hvala) sva bila obkrožena z: očetom, ki je na koncert pripeljal hčer in sina (to varstvo je bilo, po mojem, sicer samo izgovor, da je lahko prišel), dvojčkoma, ki sta skoraj cel koncert posnela na mobilca ter ves čas zelo gibčno plesala in pritegnila čisto vsaki pesmi, najstnico, ki se je ves čas cmerila (in prav tako pritegnila čisto vsaki pesmi), ter zelo visokim moškim, ki se je - kot zakleto - postavil točno pred mene in mi svoje cigarete skoraj ves čas porival v nos. To se mi dogaja vedno pogosteje. Ne, ne to s cigaretami: kljub temu, da sem visok skoraj dva metra (no, 194 cm), je na vsakem koncertu kdo, ki je višji. In se postavi pred mene. Običajno so to moški, lani na Nine Inch Nails pa je to bila ženska. Michael je prepričan, da so Arctic Monkeys že “doživeli svoj vrhunec”. Upam, da se moti. Res pa je, da je rekel, do bo “itak še samo skeptičen”.

Tole bo čisto pravi projekt. Hura. Petdeset - no, približno - stvari, krajev in ljudi v Londonu, ki so moj “doma”. Omejitve: ena fotografija, par stavkov.

Prvi je tako na vrsti Maison Bertaux, najstarejša francoska slaščičarna v Londonu. Ker so prvi, dobijo tri fotografije. Pravila, huh? Leta 1871 so jo ustanovili komunardski pribežniki, ki so se v Britanijo zatekli po padcu pariške komune. Ko sem živel v Sohu, sem se v Maison Bertaux oglasil po dvakrat na dan: na poti v službo in na poti iz nje. Dom, dom, služba, dom, dom. Maison Bertaux je moj mini mundus. In prav dovolj sveta, pravzaprav.

Lastnica Michelle Wade, njena sestra Tania, Michellin nekdanji poslovni partner, Štajerec Johann Steinecker iz okolice Gradca, Maltežanka Madame, slaščičarji in strežno osebje… francoski rogljiči s šunko in sirom so izredni (so tisti kup na sredi druge police), z mandeljni še nekoliko boljši, dijonska rezina super, limonine rezine glih prav ostre, penena čokoladna torta zelo fina (moj prijatelj Pedro je - tudi - z njeno pomočjo naredil izpite na magistrskem študiju prava), lincerji veliki in z dobro marmelado, bela kava pa bleda in šibka. Res, ne preveč dobra. Čaj je boljši.

Beseda, ki jo uporabljam prepogosto: superfantastično. Še posebej zato, ker nisem dovolj vitek (da, včasih grem v Maison Bertaux samo na kavo). Na tej, tretji fotografiji, je Tania.

Na vogalu Greek Street in Old Compton Street je maroško-libanonska restavracija Maison Touaregue. Res je sicer, da je Soho v zadnjih desetih letih postal (tudi) gej vasica, vendar pa je ponudba v tem gostišču vseeno malo… kako bi rekel… neortodoksna?

Če bo kraljica Elizabeta II. šla v penzijo čez sedem let - kar se menda itak ne bo zgodilo -, potem bo princ Charles postal najstarejši prestolonaslednik, ki bo sedel na britanski prestol. Sedanji rekorder je Viljem IV., ki je bil leta 1830, ko je nasledil svojega očeta, Jurija IV., star skoraj 65 let. Če si bo princ zaradi tega od navdušenja začel puliti lase, je seveda vprašljivo. Je pa vsekakor v redu: Britanci, starejši od 60 let, imajo v Londonu brezplačen prevoz na mestnem potniškem prometu, na železnici pa svoje popuste. Pa se bo kej prišparal. Charles naj bi sicer vladal kot “Jurij VII.”, v čast svojega deda, in ne kot “Karl III.”. Prva dva Karla sta bila precej nesrečna: Karl I. je bil edini angleški monarh, ki so ga usmrtili, njegov sin Karl II. pa je bil znan kot “veseli kralj”, saj je imel par ducatov ljubic. V nedeljo, 23. aprila, je bil sicer najbolj zabaven spored kar na BBC-jevem prvem programu. Posnetku zahvalne maše za kraljico v kapeli sv. Jurija na gradu Windsor sta namreč sledili topli komediji o upokojencih As Times Goes By in Last of the Summer Wine, potem je bilo na vrsti ocenjevanje starin v Antique Roadshow, po poročilih in po prvi policijski drami pa je bila na vrsti še druga, vendar z dosti boljšim naslovom: Waking the Dead. Republikansko ali kaj?

Liverpool so v polfinalu angleškega nogometnega pokala z 2:1 nabrisali Chelsea. Tekma? Fantastična. Liverpool pač zmagujejo v pokalih, ne pa ligi… Dopoldne sem s kolesom divjal po mestu, se verjetno prehladil, čeprav je bil prvi pravi pomladni dan, se ustavil v Maison Bertaux in pri prijatelju Eustaceu, domov pa prišel ravno v času, ko se navijači Arsenala po vseh lokalnih krčmah tolažili zaradi tega, ker so se s Spursi razšli z 1:1. Ja, Jak, tako pač je. Tudi tokrat je bilo na našem koncu skoraj več policistov kot navijačev: v stranskih ulicah okoli Highburyja sem na hitro sem naštel 34 policijskih avtomobilov polnih policistov v protiizgredniški opremi, 17 pripadnikov konjeniškega oddelka in nič manj kot štiri helikopterje (ki sicer niso bili v stranskih ulicah, ampak so frčeli po zraku).

Ravno ko sem se pripravljal, da bom z nogometa mirno preklopil na večerno znanstveno fantastiko, se je na Blackstock Road pojavilo kar nekaj policijskih avtomobilov. Najprej sem mislil, da so se navijači obeh klubov pač počili - tako kot vedno - vendar pa je šlo bolj za običajno racijo proti preprodajalcem ukradenih mobilnih telefonov ter, kot so mi povedali policisti, “ilegalcem”. Po desetih minutah je bilo vsega konec. Kako vznemirljivo.

STA je prispevala naslednjo vest: “London, 21. aprila (STA) - Britanska kraljica Elizabeta II. danes praznuje 80. rojstni dan. Kljub številnim prelomnicam, ki jim je bila priča v 54 letih vladavine, od druge svetovne vojne do padca Berlinskega zidu, in javnosti znanih osebnih težav svojih otrok, Elizabeta II., monarhinja z najdaljšim stažem v Evropi, še naprej vztraja in nič ne kaže, da namerava kaj kmalu prepustiti prestol.” In kdaj se je končala druga svetovna vojna?

Promocija domovine, huh? Slovenski zunanji minister, ki meni, da je “kvalificiran dati takšno mnenje”, se je obregnil ob cvetlice na spotu za Slovenijo, ki ga bodo predvajali na CNN. Oziroma ga zdaj ne bodo predvajali, ampak bodo predvajali nekaj popravljenega. Skratka. Na britanskem Broadcast Advertising Clearance Centre so prejšnji mesec malo zastrigli z ušesi, ko jim je Tourism Australia poslal oglase z zelo privlačnim sloganom “So Where the Bloody Hell Are You?” (”In kje, prekleto, ste?”). Zaradi neprimernosti slogana so jih v Britaniji prepovedali, avstralska ministrica za turizem Fran Bailey pa je Britance hitro obtožila, da so očitno “izgubili svoj smisel za humor, in to v državi, ki nam je prinesla Bennyja Hilla, Two Ronnies in Little Britain”. Že v redu, si lahko mislimo, vendar pa so v Tourism Australia prav tako izgubili smisel za humor, ko je 24-letni Daniel Ilic naredil spletno parodijo na njihov oglas ter opomnil na rasistične izgrede na plaži Cronulla ter zapiranje azilantov, “prekleto” v sloganu pa spremenil v “za en kurac” - zahtevali so namreč, da oglas umaknejo s spletne strani njegove produkcijske hiše Downwind. Izgovor je bil preprost: domnevno kršenje avtorskih pravic za glasbo (kar pa, kot je Ilic sam pojasnil, sploh ni res). V Downwind so parodijo umaknili, vendar pa so jo takoj nadomestili s štirimi novimi spoti. Tista ministrica je še zafnano rekla, da so ugotovili, da naj bi bil “Britancem še posebej všeč naš predrzni humor”. Ki pa očitno ni všeč samim Avstralcem? Ja, ministri in ministrice so pač kvalificirani…

V glavnem se mi zasirijo vse stvari, ki jih kje napišem z roko. Najhuje je s telefonskimi številkami: zelo kmalu potem, ko jih napišem v svoj stari, zvesti črni filofax, jih namreč neham uporabljati. Se že kaj zgodi. Zanimivo pa je, da nimam problemov, če stvari kam vtipkam. To velja tudi za številke, ki jih imam sprogramirane v spominu svojega mobilca. In domačega telefona. Meni se to zdi še kar zanimivo. Mojemu prijatelju Michaelu, ki je itak prepričan, da imam “že kakšno obliko obsesivno-kompulzivne motnje”, se to ni zdelo nič nenavadnega. Res pa je, da mu nisem povedal, da njegovih telefonskih številk - za vsak primer - nimam v filofaxu.

Ha? Ali mi lahko kdo pove, kaj Charlotte Rampling počne v Prvinskem nagonu 2? Razen to, da po nemarnem omenja Lacana, služi penzijo in, kot je bilo - tako kot zmeri duhovito - ugotovljeno v Centrifugi, posluša iPod? To, kar mi je šlo še posebej na živce, je bilo sicer to, da se je film dogajal v Londonu. Londonu? Prestolnica filmu ne prispeva nič - in tudi film Londonu ne prispeva nič. Ali se kdo še spominja tiste pošastne srhljivke Ubij me strastno, v kateri je bil London podobno seksi kot poscane spodnje gate? Tudi če odmislimo, da si je Stan Collymore verjetno kar zaslužil, da ga je Sharon Stone fentala, ker je v času, ko je bil še nogometaš, pretepel Ulriko Jonsson (plavolaske in plavolasci vseh dežel, združite se), je bilo še vsaj nekaj bolj boleče: to, da David Morrissey, kot psihiater, dela v Kumari, nebotičniku Swiss Re v Cityju. Ja, ziher. Kumara je v zadnjih par letih sicer postala tako ikonična za London, kot so bili včasih avtobusi routemaster, vendar pa to ne pomeni, da je Kumara zdaj sežeta esenca Londona. Razen če to ne pomeni, da bo imel v Prvinskem nagonu 3 svojo pisarno kar v London Eye.