Nekje drugje

Naključje? Ne vem: nikoli nisem bil poseben zbiratelj… in tudi nalepke, ki sem jih zbiral, sem raje kar razdelil svojim prijateljčkom. In papirnate prtičke tudi. Neda sem spoznal pred štirimi leti. Njegovega brata, s katerim sva bolj na bežni živjo kot karkoli drugega, sem spoznal kmalu potem. Ned in njegov brat sta enojajčna dvojčka. Daniela, belgijsko-škotsko mešanico, ki največ dela v Amsterdamu in Berlinu, sem spoznal pred dvema letoma. Njegovega brata, enojajčnega dvojčka, poznam zelo bežno. Daniel - v krogih umetnostnih kritikov in kustosov znan kot Ken - pravi, da je njegov brat “kmetavz”, ker si je dal operirati nos… Chrisa sem spoznal pred natanko letom dni, njegovega brata, enojajčnega dvojčka, pa za njun rojstni dan, 11. novembra. Oba sta umetnika, vendar pa Chrisovega brata poznam, no, bolj bežno. To verjetno pomeni, da zbiram enojajčne dvojčke. Bratje so si podobni kot jajce jajcu (in to kljub operaciji, za katero se je odločil Danielov brat), vendar pa jih je vseeno lahko ločim: po očeh. Oziroma, natančneje, po izrazu v očeh. V nedeljo sem, po spletu naključij, imel vse tri “moje”. No, svoje. Nedu sem dopoldne, na kavi, pomembno razlagal, da preveč zelenega čaja lahko - če ste občutljivi - udari na želodec. S Chrisom sva šla v Tate Britain (na Gothic Nightmares - bolj takšen-takšen izgovor za veliko Fuselija in nekaj malega Blakea… oziroma Blakeov, saj je razstavljena tudi Agnes, ki jo je naslikala njegova žena Catherine) in Tate Modern (na Martina Kippenbergerja, ki je postavljen precej nekritično, in Albersa & Moholy-Nagya - ki naj bi imela “dialog”…). Potem sem šel v kino, gledat klanje The Proposition, za katerega je scenarij (in pol muzike) napisal Nick Cave. Zdi se, da Cave že zelo dolgo časa ni bil v kinu: film je namreč precej plitek, predvidljiv in prozoren. Zvečer pa me je Daniel povabil na koncert svoje prijateljice Angie Reed. Ker sem že nekaj let njen fen, sem seveda šel, pa čeprav mi gre Spitz, kjer je nastopala, zelo na živce. Angie je bila fantastična. V ponedeljek je Daniel za Angie, kolegico Fiono in mene skuhal večerjo. Najboljše od sicer enkratne hrane je bil gratiniran belgijski radič (torej vitlof) s prekajeno šunko in bešamel omako, poobedek, v hruškovcu dušene hruške in robide, pa je bil šokanten.

 

Objavljeno v 15.03.2006 ob 00:04 in zapisano pod Življenje na splošno .