Arhiv za Marec, 2006

Dve uri in deset minut veselja

31.03.2006 ob 23:58

Začelo se ni ravno obetavno. Ravno ko smo prihajali v hotel, je David Gahan – v tesnih rjavih hlačah, črni srajci, s klobukom – vozniku dejal, da naj “ne skrbi”: “Nazaj bomo ob pol desetih.” Nazaj? V hotelu? Morda pa sem kaj preslišal. Res je sicer, da se je ob tem zarežal, vendar pa me je vseeno spreletelo: kaj pa če bodo Depeche Mode v MEN Areni, kjer so začeli britanski krak svoje turneje Touring the Angel, res igrali samo par minut? Kaj pa če bodo kot kakšne primadone in na odru ne bodo ob devetih, kot je to običajno za koncerte po Britaniji? Konec pa vendarle mora biti že ob enajstih. Kaj pa… kaj pa… kaj pa če? Michael, ki je organiziral ekskurzijo v Manchester, me je samo srepo pogledal. “Na koliko koncertih si že bil?” Nič. Strah je bil odveč. Koncert je bil fantastičen. Gahan je po odru divjal kot kakšen plesalec flamenka (vključno z nekoliko višjimi petami…), Martin Gore pa je itak najbolj camp heteroseksualec na svetu. Tik pred koncem uradnega dela so odigrali trojček World In My Eyes, Personal Jesus in Enjoy The Silence, potem ne eden ampak dva bisa – v prvem sta bila Just Can’t Get Enough in Everything Counts – čisto zadnja pesem pa je bila Goodnight Lovers. Vzdušje v dvorani je bilo hipnotično. Pred Depeche Mode sem v MEN Areni, pred dvema letoma, videl samo Morrisseyja, in to na njegovi rojstni dan. Občinstvo je norelo podobno kot takrat. In naša londonska četica, v svoji loži – odgovor na tisto Michaelovo vprašanje je: v svojih petnajstih letih v Britaniji sem bil na nekaj več kot 350 koncertih, kar je povprečno dveh na mesec (to, da za to vem, je sicer zelo analno), vendar v glavnem vedno s plebejci v parterjih – je navdušeno mahala z rokami, skakala po stolih in popolnoma izpraznila hladilnik z vsakršnimi pijačami. Dve uri in deset minut veselja je bilo. Lov za izgubljeno mladostjo, kot me je pred odhodom dražil Jak? Verjetno tudi, ja, ker sem res bolj poznal njihove “starejše” komade, vendar pa mi je popolnoma vseeno. V Ljubljani bodo 14. junija.

  • Share/Bookmark

Morrissey se daje dol!!!!

24.03.2006 ob 21:24

Ali so štirje klicaji dovolj? Tretjega aprila bo izšel Morrisseyjev album Ringleader of the Tormentors. V času pisanja je sicer še vedno na myspace, prva pesem na njem je njegova tipična opereta I Will See You in Far-Off Place, druga pa Dear God, Please Help Me. O drugih pesmih kdaj drugič, zdaj samo o slednji: v njej se je namreč izkazalo, da je rimski zrak Morrisseyju pomagal pri njegovem spolnem življenju. Oziroma drugače: Morrissey, ki je zadnjih dvajset let pridigal o celibatu in vzdržnosti, za svoja spolovila pa je ob neki priložnosti dejal, da so “posledica slabe šale”, je popolnoma spremenil takt. Med sprehodom po Rimu se mu namreč posveti, da je zelo utrujen od tega, da vedno naredi pravo stvar, potem (Ljubi Bog, prosim pomagaj mi) ugotovi, da ima med nogama eksplozivna sodčka (in še enkrat zaveže Ljubi Bog, prosim pomagaj mi), v nadaljevanju ga nekdo peca (Ali boš sledil in vedel, me spoznal bolje, kot me zdaj), zapelje (In potem me je spodbudil z dlanjo na mojem kolenu. Ljubi Bog, ali se je kaj takšnega zgodilo tudi tebi?) in potem – hosana! – se je le zgodilo: zdaj tvoje noge razmikam s svojimi. Ljubi Bog, če bi lahko, bi ti pomagal. In potem še bobni, klaviature, godala ter Srce je svobodno, srce je svobodno. Hura. O fantastični produkciji Tonyja Viscontija, ki je delal s T Rex, je vse povedal že Douglas Coupland v sicer precej prevzetnem intervjuju z Morrisseyjem v Observerju, meni pa je najbolj všeč, da so violine čisto prave – ne pa sintetizirane, s kakršnimi se je podlagal na You Are the Quarry – in da jih je orkestriral Ennio Morricone. Sicer pa je najboljši verz na plošči naslednji: Jaz sem Visconti, ti ne boš nikoli Magnanijeva (You Have Killed Me). (Explosive kegs between my legs… Na severu Anglije to get your kegs off sicer pomeni dajanje dol. Ja, Morrissey to ziher ve.)

  • Share/Bookmark

Ko sem že ravno hotel napisati,

15.03.2006 ob 01:18

da so na spletni strani RTV Slovenija začeli objavljati zanimive in zanesljive prispevke o filmu, se je 14. marca, pod naslovom Lucas napoveduje padec velikih, prikazalo tole: “George Lucas napoveduje smrt visokoproračunskih uspešnic – in to ne v kaki oddaljeni galaksiji, ampak prav kmalu. Časopis The New York Daily News je poročal, da so njihovi novinarji na oskarjevski zabavi, ki jo je priredil producent Harvey Weinstein, slišali režiserja sage Zvezdnih Stez, kako napoveduje smrt žanra, ki je iz njega napravil zelo bogatega moža.” Dvomim, da so v Daily News napisali “Zvezdne Steze”. Članek je sicer že arhiviran in se mi res ni dalo zapravljati 3,95 dolarja za nakup, vendar pa je že v brezplačni vabi govor o “Vojni zvezd”.

  • Share/Bookmark

Zbiranje dvojčkov

15.03.2006 ob 00:04

Naključje? Ne vem: nikoli nisem bil poseben zbiratelj… in tudi nalepke, ki sem jih zbiral, sem raje kar razdelil svojim prijateljčkom. In papirnate prtičke tudi. Neda sem spoznal pred štirimi leti. Njegovega brata, s katerim sva bolj na bežni živjo kot karkoli drugega, sem spoznal kmalu potem. Ned in njegov brat sta enojajčna dvojčka. Daniela, belgijsko-škotsko mešanico, ki največ dela v Amsterdamu in Berlinu, sem spoznal pred dvema letoma. Njegovega brata, enojajčnega dvojčka, poznam zelo bežno. Daniel – v krogih umetnostnih kritikov in kustosov znan kot Ken – pravi, da je njegov brat “kmetavz”, ker si je dal operirati nos… Chrisa sem spoznal pred natanko letom dni, njegovega brata, enojajčnega dvojčka, pa za njun rojstni dan, 11. novembra. Oba sta umetnika, vendar pa Chrisovega brata poznam, no, bolj bežno. To verjetno pomeni, da zbiram enojajčne dvojčke. Bratje so si podobni kot jajce jajcu (in to kljub operaciji, za katero se je odločil Danielov brat), vendar pa jih je vseeno lahko ločim: po očeh. Oziroma, natančneje, po izrazu v očeh. V nedeljo sem, po spletu naključij, imel vse tri “moje”. No, svoje. Nedu sem dopoldne, na kavi, pomembno razlagal, da preveč zelenega čaja lahko – če ste občutljivi – udari na želodec. S Chrisom sva šla v Tate Britain (na Gothic Nightmares – bolj takšen-takšen izgovor za veliko Fuselija in nekaj malega Blakea… oziroma Blakeov, saj je razstavljena tudi Agnes, ki jo je naslikala njegova žena Catherine) in Tate Modern (na Martina Kippenbergerja, ki je postavljen precej nekritično, in Albersa & Moholy-Nagya – ki naj bi imela “dialog”…). Potem sem šel v kino, gledat klanje The Proposition, za katerega je scenarij (in pol muzike) napisal Nick Cave. Zdi se, da Cave že zelo dolgo časa ni bil v kinu: film je namreč precej plitek, predvidljiv in prozoren. Zvečer pa me je Daniel povabil na koncert svoje prijateljice Angie Reed. Ker sem že nekaj let njen fen, sem seveda šel, pa čeprav mi gre Spitz, kjer je nastopala, zelo na živce. Angie je bila fantastična. V ponedeljek je Daniel za Angie, kolegico Fiono in mene skuhal večerjo. Najboljše od sicer enkratne hrane je bil gratiniran belgijski radič (torej vitlof) s prekajeno šunko in bešamel omako, poobedek, v hruškovcu dušene hruške in robide, pa je bil šokanten.

  • Share/Bookmark

Finsbury Park

11.03.2006 ob 12:45

je, v pankerski mitologiji, tisto vesoljsko iztrelišče, iz katerega je Johna Josepha Lydona izstrelilo na King’s Road in v Sex Pistols. Drugače rečeno: v Finsbury Parku je odraščal. Če odštejem park, v katerem se pozimi zbira “socialno dno” (zato, ker na postaji podzemne še vedno ni pregrad za potrjevanje vozovnic in je tako edini kos tega dela Londona, kamor lahko mestni žeparji, prostitutke in preprodajalci mamil pridejo brezplačno), poleti pa se v njem vrstijo koncerti in različni festivali, pa se ne dogaja ravno veliko. Ponoči, mislim. Razen enkrat na mesec, ko se v klub Orleans – precej vegasto kletno reč na Seven Sisters Road – naseli Mousetrap, večer posvečen muziki iz 60. let. Mousetrap se je v Orleans preselil pred štirimi meseci, sicer pa ta ultra-modovski paradiž, poln beatlovstva, frikovskega beata, zgodnje psihedelije in zgodnjega severnega soula, obstaja že 15 let. V današnjem Guardianu so Mousetrap razglasili za “klub tedna”. Hura.

  • Share/Bookmark

Pomlad je in dežuje

9.03.2006 ob 00:51

Osmi marec: toplo, zoprno in zelo deževno. Najprej malo prši, potem se ulije, potem pa zopet prši. Prejšnji teden je bilo suho in mrzlo. No, okoli ničle, vendar pa je to za Britanijo zelo mrzlo. Liga prvakov. Arsenal in Real Madrid sta se razšla z 0:0, kar pomeni, da je Arsenal uspel zadržati prednost enega gola s tekme v Madridu. David Beckham je bil edini Anglež na igrišču. Velike mednarodne tekme so fajn, pa četudi zato, ker je vzdušje na stadionu in njegovi okolici – stanujem dobrih pet minut od Highburyja, starega Arsenalovega stadiona, vsi navijači Arsenala pa v glavnem pijejo v pubih v Finsbury Parku – nekoliko bolj sproščeno, kot je na angleških ligaških in pokalnih tekmah. No, vsaj policijskih helikopterjev, intervencijskih vozil in policistov konjenikov na teh tekmah običajno ni. Enkrat na teden… Tudi po tem, ko se bo Arsenal čez dva meseca preselil na nov stadion, bo verjetno kar enako. Emirates Stadium, za par lučajev od Highburyja proti Hollowayju, je ogromen, vendar nenavadno hladen. Najem ene od 150 direktorskih lož stane 65.000 funtov na leto. Če najemnino poravnate vnaprej, vam ponujajo popust. Zato pa je iz nadaljevanja lige prvakov izpadel Liverpool, za katerega navijam dobrih 25 let, vse odkar me je hotel oče prepričati, da je Arsenal najboljši klub na svetu.

  • Share/Bookmark

In oskarja dobi…

6.03.2006 ob 23:15

Smokingi: zapenjanje na dva gumba je najboljše, ker je nobel in elegantno; na enega je petelinjenje, na tri pa lahko izgledate malo zanemarjeno. Vseh pet nominirancev za oskarja za najboljši film – zmagoviti Usodna nesreča (Crash), Gora Brokeback (Brokeback Mountain), Capote, Lahko noč in srečno (Good Night, and Good Luck) ter München (Munich) – je v severnoameriških kinoblagajnah skupaj pridelalo nekaj več kot 230 milijonov dolarjev, kar je skoraj običajni končni proračun za eno samo veliko produkcijo. V Hollywoodu običajno poznajo blagajniške izkupičke, ne pa vrednosti filmov. To, da so se letos odločili drugače, je podobno zanimivo kot to, ali bodo nominirani filmi v kina zdaj pritegnili več gledalcev. Če se to ne bo zgodilo, bodo v Hollywoodu v prihodnje verjetno raje stavili kar na blagajno. Največji poraženec je bil sicer Kevin O’Connell, ki je bil – še s tremi kolegi – nominiran za najboljšega mešalca zvoka za Gejšo (Memoirs of a Geisha): to je bila njegova 18. nominacija v tej kategoriji in zopet je odšel praznih rok. Ameriška akademija za filmsko umetnost in znanost do O’Connella ni pokazala nobenega usmiljenja, pa čeprav je bil dvakrat – 1997 in 1999 – nominiran s kar po dvema filmoma. Razlog za to je verjetno kar volilni sistem: nominacije so stvar kolegov, za oskarje pa vseeno volijo vsi člani akademije. Razen če se vsi tako zelo spoznajo na mešanje zvoka?

  • Share/Bookmark

Mutiranje

6.03.2006 ob 15:31

Na spletni strani RTV Slovenija so 27. februarja poročali o letošnjih olivierih, najuglednejših britanskih gledaliških nagradah (no – najuglednejših londonskih teatrskih nagradah, saj jih podeljuje Združenje londonskih gledališč). Nagrado za najboljšo glavno moško vlogo v muzikalu so – za Billyja Elliota – dobili James Lomas, George Maguire in Liam Mower, ki so v alternaciji odigrali nadobudnega plesalca. RTV Slovenija je poročala takole: “Trije igralci so se izmenjavali v naslovni vlogi, dokler niso kritični glasovi vloge vzeli starejšima dvema in tako je edini Billy Eliot (sic) ostal Mower.” To ni res. Starejšima fantoma – torej 15-letnemu Lomasu in 14-letnemu Maguireju – so se zgodile tri stvari: iztekla se jima je pogodba, kostumi so postajali vedno bolj tesni, poleg tega pa sta začela mutirati (zaradi česar je bil, morda, verjetno govor o tistih “kritičnih glasovih”). Tako je od prve, izvirne zasedbe Billyja Elliota ostal samo 13-letni Mower, vendar pa to ne pomeni, da je edini dobil nagrado (novi Billyji bodo začeli alternirati v prihodnjih mesecih). Nagrado so dobili vsi trije.

  • Share/Bookmark

Prvič

5.03.2006 ob 03:37

Mmmm – verjetno je res bil čas. Drugače pa mi gre zelo na živce to, da o Britaniji (da, kljub neki zelo zanimivi razpravi na Mojstru prevodov bom vztrajal kar pri Britaniji) in še posebej o Londonu, lahko v Sloveniji piše kdorkoli, ki ima pet minut časa. Ali pa je London obiskal ali obiskala za tistih obveznih deset minut. Moj najljubši, celo klasični primer, je sicer že itak neznosno pokroviteljski članek Juha iz špil, ki je 23. avgusta 2005 izšel v Delovi prilogi Ona. Tudi če odmislim vsa nemogoča posploševanja (v slogu “dokaj prestižna četrt Notting Hill” in “poševnooki turisti”), pa je vseeno najhujše to, da je za Dover Street Market rečeno, da “(se) razteza na šestih etažah v Gregorijanski hiši in vsako nadstropje je drugače opremljeno”. Hura, sem si mislil: avtorju se to ni “zapisalo”, kot se pravi, ampak v resnici ne ve, da so Georgian houses hiše, zgrajene v času štirih kraljev Jurijev (I. – IV.) oziroma Georgeov, ki so v Britaniji vladali od 1714 do 1830, ne pa “gregorijanske hiše”. Ja.

  • Share/Bookmark