Ups.

27.07.2015 ob 12:17

Ne vem, no, ampak prejšnji teden, pred tem sodnim vikendom, so se skoraj vsa občila lepo zanimirala z blogovskim zapisom na spletni strani uspešne lekarne, v katerem je zdravnik, ki je zaposlen v lekarni, pojasnil, koliko kalorij lahko porabimo, če med posameznimi postajami podzemne hodimo/kolesarimo in se ne peljemo s podzemno železnico. Seveda so kisle kumare in seveda si lahko mislimo, ah, super, zdaj bom pa hitro skuril tisti hamburger, samo peš moram od Covent Gardna – torej iz Meat Marketa – pa do Bromley-by-Bowa. To pešačenje bi od mene terjalo natanko 513 kalorij, kar je približno – ali pa se morda zavajam? – tisti njihov hamburger s sirom in slanino ter tremi ali štirimi ocvrtimi krompirjevimi paličicami (not chips!). Jaj. Kako dolgo bi moral hoditi, da bi skuril njihovega “razparača”, namreč vročo hrenovko s slanino, si sploh ne upam pomisliti. (Tole je Time Outova verzija zemljevida; izvirna, iz lekarne, se oblikovno drži predbeckovske diagramatike.)

Skratka, ah, kaj pa hočemo, malo zabave pa mora biti, sem si mislil, vendar pa stvari vseeno niso tako zelo preproste. Če v središču mesta, kjer je med metrojskimi postajami po par minut, o zanesljivosti tabel(e) skoraj ni mogoče dvomiti, pa se pri nesrediščnih delih pojavi kar nekaj vprašanj. Zame sta bili najbolj intrigantni dve: namreč ocena, da je od postaje Highbury & Islington do postaje Finsbury Park peš vsega šest minut (ter 10 minut s kolesom), s čemer je ta razdalja pristala na skupnem 9. mestu od vseh najkrajših etap; ter da je peš od North Greenwicha (in razvedrilno-industrijskega kompleksa O2) do Canning Towna 108 minut in je s tem najdaljša razdalja med dvema postajama londonskega Undergrounda. Skratka: med Highburyjem in Finsbury Parkom, kjer sem včasih živel, sem hodil približno neštetokrat – nasproti podzemne sta koncertna dvorana Garage in, še pol minute stran, bazen – pri čemer sem bil čisto zadovoljen, če sem domov priplesal v dobre četrt ure, slabih 20 minutah; s kolesom je bilo malo manj kot 10 minut, to drži. Pri tistem North Greenwichu – Canning Townu pa so šli, kot se verjetno ne reče, dvakrat okoli riti v sprednji žep, zaradi česar tudi 108 minut ni dovolj: očitno je, da so pri pešpot merili skozi predor za pešče v Greenwichu in da se na severni breg Temze niso odmajali z gondolo iz North Greenwicha do Royal Docks (kar je + – 10 minut) ter potem še dobrih 10 minut pešačili do Canning Towna. Lani sem se, sicer po naključju, biciklal od North Greenwicha, kjer sem “pristal” s tisto gondolo, nazaj proti Leamouthu, ki je par minut od Canning Towna, in to točno po turi, za katero se mi zdi, da so jo ubrali, in ta je trajala slabih 50 minut (namesto 37, kot mislijo). No ja, ko bo konec dežja, bom šel na ta sprehod in poročal; vem pa, da je samo pešačenje po dolžini Isle of Dogs dolgo slabe pol ure. Medtem pa sem se pri/v tisti lekarni pozanimal, ali je zdravnik-bloger sam prehodil vse te razdalje – ali pa se je zanašal na kakšno spletno orodje ali kakšno podobno sodobno pomagalo. Na odgovor še čaka; upam samo, da moje vprašanje ni pristalo v spamu.

  • Share/Bookmark

Japonska za začetnike

12.07.2015 ob 02:00

Kriva, kot se mi zdi, je kar Irena: zaradi njenega nalezljivega, osvobajajočega navdušenja je zdaj lažje tudi nekaterim drugim japonoljubcem, niponofilom ali kako se nam že reče. Hvala. Takole. Škoda je samo, da se moramo nekateri od tistih drugih zadovoljiti z robo iz druge roke, recimo sejmom Hyper Japan v tisti katedrali potrošniške banalnosti, O2. Hyper Japan je bil doslej v razstavišču Earl’s Court; zelo pogosto je bil imenitna mešanica čudovite lapidarnosti japonske popularne kulture, zahodnega fanovstva oziroma poskusov prilaščanja j-glasbe, zanimivega fetišiziranja ter hranogazmov, za nameček pa je bil že od začetka tudi zatočišče lokalnih ljubiteljev cosplayja. (Po novem je na voljo tudi božična izdaja sejma, v Tobacco Docku, ampak še nisem bil na nobeni od njih.) Seveda gre za komercialno zadevo in ne tečaj japonske kulture in umetnosti, vendar pa doslej to nekako ni motilo. Včeraj… včeraj pa me je že za začetek poparila neskončno dolga vrsta obiskovalcev (kljub vstopnici, kupljeni v predprodaji), zaradi katere so po skoraj poldrugi uri čakanja pred “londonskim domom razvedrila” začeli popuščati živci tudi sočakajočim Britancem in Japoncem. Vendar pa je bil to šele začetek: resda sem videl Yoshikija (Jošikija?), ki na prvi fotografiji igra klavir in ne bobnov, in Toshija (Tošija?) iz X Japan – X Japan! – ter LOST ASH, vse ostalo pa je bilo precej žalobno, razmajano in utrujeno: na voljo je bilo skoraj vse komercialno, konvencionalno, varno in razredečeno – in nič nenavadnega, drugačnega, drugega, nevarnega, radikalnega, nefiltriranega. Kar ima, jasno, tudi svoje mesto, seveda, vendar pa sem vseeno pričakoval malo več. Ersatz je sicer vedno slab nadomestek za realnost; edino, kar lahko štejem tokatnemu Hyper Japan v O2 v plus, je to, da se ni nikomur zdelo vredno niti pretvarjati, da gre za karkoli drugega.

Ampak vseeno. Lepo je bilo, da sem se naučil, da beseda taihaibi – 退廃美- pomeni kratkotrajna lepota uničenja; razložil jo je Daiki, pevec LOST ASH (drugi z leve na zadnji fotografiji). Mislim, le kako sem doslej sploh lahko živel brez nje?

  • Share/Bookmark

Nick Cave in jaz

22.06.2015 ob 23:43

“Dober večer. Pred natanko desetimi leti ste imel dva koncerta v Ljubljani.” – “Dober večer. Ja, v Krishaanke.” – “Točno. Ja. In čisto na koncu drugega večera, sredi dodatka…” – “… Nam je je crknilo ozvočenje…” – “Drži. Ja. Točno to sem hotel reči. No, pa to, da smo po tem koncertu šli na večerjo. Ne midva sama, očitno, ampak z vašim bendom in promotorjem in tehniki in lučkarji.” – “A ni bila to ena restavracija tam nekje pod gradom…” – “Špajza, ja. Se mi zdi.” – “In jedli smo ogromno mesa. Samo mesa se spominjam. V glavnem jagnjetine.” – “Jaz se spominjam govedine.” – “Pa niste vi, slučajno, skrbeli za našo varnost? Ne? Ne. Z nekom tako visokim smo potem z avtom divjali po mestu…” – “Ne, to res ni bil jaz. Samo z Igorjem Vidmarjem se nisva videla sto let – pa mi je rekel, da naj grem na večerjo z vami. In potem smo se ga popolnoma ulili.” – “Tega se pa ne spominjam. Haha. In kako vam je ime… aha… tako… Lepo, da ste se oglasili. In pozdravite Igorja, ko ga boste videli.” – “Bom. In najlepša hvala.” – “Ni za kaj, seveda.” – “In knjige se zelo veselim.” – “Upam, da vam bo všeč. Pa srečno.” – “Nasvidenje.” To je bila moja minuta z Nickom Caveom, ki je v Rough Trade East podpisoval izvode svoje najnovejše knjige The Sick Bag Song. Oziroma takole: ni samo podpisoval knjig, ampak se je pustil fotografirati levo in desno in gor in dol; vsakemu je naklonil tisto minuto – s fotografijami ali brez. Ter mu močno, iskreno, stisnil roko. Ter se poslovil z: “Pa srečno.” Bil je čudovit in nepozaben.

“In zakaj ga niste prosili, da bi se fotografiral z vami?” me je vprašala Henna, s katero sva se spoznala v vrsti. “Ah, preprosto: če bi Nicka Cava – NICKA CAVA! – prosil, da bi se slikal z mano, bi se za vse večne čase cvrl v peklu. Jaz, ne on. Tako se mi pač zdi.” Henna ni imela takšnih in podobnih pomislekov. In, kot sem opazil, jih ni imel niti Cave; še posebej Cave jih ni imel. Česa vse se ne naučimo.

  • Share/Bookmark

Tudi jaz bi bil v njenem bendu

19.06.2015 ob 08:46

GIRL IN A BAND

Kim Gordon

273 strani. Faber & Faber, London 2015

“Thurston je našega basista Marka Ibolda dvakrat udaril po ramenih in odskakal na oder, za njim pa sta prišla Lee Ranaldo, naš kitarist, in Steve Shelley, naš bobnar. Ta gesta se mi je zdela popolnoma zlagana, otročja, navadna fantazija. Thurston ima veliko znancev, vendar pa se s prijatelji nikoli ni pogovarjal o osebnih stvareh, poleg tega pa ni bil tip, ki bi koga tolkel po ramenih. To je bila gesta, ki je kričala: ‘Vrnil sem se. Svoboden sem. Solo sem.’

To je bilo 14. novembra 2011 v São Paulu, na zadnjem koncertu Sonic Youth, enega najvplivnejših ameriških bendov v zadnjih tridesetih letih. Kim Gordon – pevka, basistka, kitaristka, tekstopiska, skladateljica, vizualna umetnica in esejistka – z njim začne svojo elegantno, zbrano, meditativno avtobiografijo Girl in a Band (Dekle v bendu). Nekaj mesecev prej, oktobra, je njihova založba objavila sporočilo za javnost, v katerem je bilo – v štirih stavkih – rečeno, da se Gordonova in Thurston Moore, ki sta se poročila leta 1984, ločujeta; zadeve, je bilo še rečeno, “ne želita komentirati”.

“Zadnja pesem, ki smo jo igrali, je bila Teen Age Riot z našega albuma Daydream Nation. Pela, oziroma na pol pela, sem prvih nekaj verzov: Duh poželenje. Poglej me. Duh poželenje. Propadli bomo. Pogrešaj me. Ne zavračaj me. Nekdo je nekoč rekel, da je zakonska zveza dolg pogovor, in morda je to tudi življenje rock skupine. Nekaj minut kasneje je bilo obojega konec.”

Vse srečne zveze so srečne po svoje, vsak nesrečni konec pa si je podoben: “Par, za katerega so vsi verjeli, da je zlat in normalen in večno nedotaknjen, ki je mladim glasbenikom vlival upanja, da bodo lahko preživeli nori svet rock and rolla, se je zdaj spremenil v samo še en kliše o propadlem razmerju v srednjih letih: moška kriza srednjih let, druga ženska, dvojno življenje.” Banalnost krize srednjih let in to.

Vendar pa Girl in a Band nikakor ni samo 273 strani dolg obračun z bivšim soprogom in očetom njune hčerke Coco.

Kim Gordon se je rodila leta 1953 v Rochestru v zvezni državi New York, odraščala pa je – via Havaji in Hong Kong – v Los Angelesu, kjer je njen oče na univerzi predaval sociologijo in pedagogiko; mati je bila gospodinja.

Najvplivnejši človek v njenem življenju je njen starejši brat, Keller. “Bil je, in je še, briljanten, manipulativen, sadističen, aroganten, skoraj neznosno artikuliran. Je pa tudi duševno bolan, paranoidni shizofrenik je.”

Na srednji šoli je bila sošolka Lorne Luft, mlajše hčerke Judy Garland, ter hodila z Dannyjem Elfmanom; Keller je medtem odklonil več povabil, da bi obiskal Charlesa Mansona in njegovo “družino”. Ko se je vpisala na umetniški kolidž, je bil njen stanodajalec odrski delavec za Crosby, Stills, Nash & Young, prijateljevala pa je z Brucom Berryjem, ki je umrl zaradi prevelikega odmerka heroina, Neil Young pa je o tem napisal pesem Tonight’s the Night; to, pravi, je ugotovila šele kasneje, ko so bili Sonic Youth na turneji z Youngom.

Takole je: Gordonova pozna (v glavnem) vse zanimive, intrigantne, eksotične junake ameriške umetniške subkulture – poznala pa jih je že preden se je alternativa zlila v glavne tokove ter postala moderni umetniško-industrijski kompleks; megagalerista Larryja Gagosiana, recimo, pozna že iz časov, ko je v Westwood Villageu v Los Angelesu na ulici preprodajal umetniške knjige in “kičaste, velikoserijske grafike sodobnih umetnikov”.

Po Los Angelesu je študirala v Torontu, potem pa je bil na vrsti New York. “Konec leta 1979 in leta 1980 je New York propadal. Na Wall Streetu so sicer vrvele tajnice in razni poslovni tipi, ponoči pa se je spremenil v postapokaliptični pekel.”

In v tem New Yorku je začela svojo umetniško kariero (pri čemer ji je občutno pomagala odškodnina, ki jo je dobila za prometno nesrečo). Najprej je stanovala v stanovanju fotografine Cindy Sherman, potem pa, samo za začetek, spoznala slikarje Jean-Michela Basquiata, Brica Mardena in Jeffa Koonsa (“Jeffa ni nihče maral.”), fotografa in slikarja Richarda Princa, ter konceptualistko Barbaro Kruger, popolnoma pa se je zaljubila v “neprodano” No Wave glasbeno sceno. Saj.

V njenem rolodexu ima vsako ime svoje mesto. Recimo: “Ko smo bili Sonic Youth na turneji predskupina R.E.M., sva s Thurstonom v Lawrencu v Kansasu obiskala Williama Burroughsa. Z nama je šel tudi Michael Stipe. Burroughs je živel v majhni hiši z garažo, na kavni mizici pa so prekrižani ležali fantazijski noži in bodala – elegantna, z dragulji okrašena morilska orožja. Neverjetno se mi je zdelo, kako me je Burroughs spominjal na mojega očeta.”

Ali pa: Marc Jacobs je Gordonovi in Daisy Von Firth aprila 1994, med (spomladanskim) newyorškim tednom mode, dovolil, da sta takoj za njim, v istem razstavnem prostoru, pokazali svoje kreacije, ki so nastajale pod znamko X-Girl. Pri tem sicer gverilskem projektu – Gordonova je bila visoko noseča – sta jima pomagala tudi Sofia Coppola in njen fant, kasnejši soprog Spike Jonze.

In: vsega pet dni pred revijo v New Yorku je umrl Kurt Cobain, s katerim so se poznali že pet let, odkar sta bila z Moorom na koncertu Nirvane v Maxwell’s v Hobokenu v New Jerseyju; kasneje so bili skupaj tudi na dveh turnejah. Gordonova in Moore sta leta 1990 spoznala tudi Courtney Love, ki jo je prosila, če bi sproducirala prvi album njene skupine Hole. Najprej je rekla ne, potem pa si je premislila. In potem? “Enkrat med snemanjem mi je Courtney povedala, da misli, da je Kurt zelo vroč. Kar stisnilo me je in upala sem, da se ne bosta nikoli srečala. Vsi smo vedeli: ‘To bi bila katastrofa.’”

In še: Chuck D iz Public Enemy, ki je v »po stopnicah ropotal v prevelikih čevljih«, je na pesmi Kool Thing, za druge projekte Sonic Youth je rekrutirala Kathleen Hanna in Kim Deal, Chloë Sevigny je svojo igralsko kariero itak začela v videu za Sugar Kane, tretji singel z albuma Dirty, med snemanjem videa za 100%, prav tako z Dirty, pa ji je svoj ojačevalec za bas posodil Keanu Reeves, za katerega pravi: “Bil je neverjetno prijazen in popolnoma sem se zatrapala vanj.”

Razlog za konec zakonske zveze (in Sonic Youth) je bilo Moorovo razmerje z “drugo žensko’, za katerega je Gordonova izvedela, ko je po naključju odkrila njene smse na Moorovem telefonu; “druge ženske” sicer nikoli ne poimenuje, vendar jo je že nekaj let, sicer bežno, poznala tudi sama. (“Druga ženska” je Eva Prinz, z Moorom pa zdaj v glavnem živita v Londonu, kjer sta postala inventar na številnih koncertih in literarnih dogodkih.)

Girl in a Band je napisana zadržano, uglajeno in brez pridevniškega šavja. V bistvu je odraz siceršnjega videza Kim Gordon. “V osemdesetih sem bila vedno na pol prepričana in na pol negotova pri čisto vsaki stvari, ki sem jo nosila. Oblačila sem se po punkersko, vendar pa nisem nikoli čutila, da je to res moj slog. Kasneje se je ta videz razvil v bolj fantovskega, vendar z nekoliko seksi skuliranostjo v slogu Françoise Hardy – s prevelikimi indie rockerskimi majicam in škornji, ali pa z žametnimi kratkimi hlačami z majicami, kakršnimi je v sedemdesetih nosila Jane Birkin, z globokim okroglim izrezom, flokirane, z natisnjenimi črkami. Na moji naljubši je pisalo GRACIAS. Ampak vseeno, vedno sem verjela – in še vedno verjamem –, da je radikalno dosti bolj zanimivo, če na zunaj izgleda benigno in običajno.” Nekaterim nam bo to mnenje zelo blizu.

Vsakdo svoj najljubši koncert Sonic Youth. Ne? Jaz imam dva. Prvi je bil 26. junija 1987 v Festivalni dvorani, drugi pa 31. decembra 2010 v Hammersmith Apollu.

YouTube slika preogleda

Za slednjega se je izkazalo, da je bil vsega nekaj dni po tem, ko se je Moore kljub obljubam o nasprotnem ponovno dobil z “drugo žensko”, Gordonova pa je to izvedela. Saj.

Kakorkoli že, dolga leta sem bil zaljubljen tako v Kim Gordon kot v Thurstona Moora; po Girl in a Band je bilo ljubezni do enega od njiju konec.

Daljša verzija prispevka je objavljena v novi številki Modne.

  • Share/Bookmark

Tudi ti?

16.06.2015 ob 00:54

Cilj, vsaj običajno, posvečuje sredstva; to velja tako v “resničnem življenju” kot v fikciji. Res pa je, da je v fikciji  to pravilo še dosti bolj nezanesljivo, kot je v “resničnem življenju”. Najnovejši dokaz: Materina milost, 10. epizoda 5. sezone Igre prestolov.

Torej: resno? RESNO? Seveda je mogoče, da se niso vsi “skoki z grajskega obzidja”, “usmrtitve”, “brutalni uboji” ali “atentati” res končali s smrtjo, vendar vseeno: Jon Sneg je umrl, kajti ne samo, da tako piše v Plesu z zmaji, ampak tudi zato, ker “mrtev pomeni mrtev”. “Olly.” Olly! Seveda je bilo jasno, da se je Olly obrnil k temni strani, ker je v Jona že nekaj časa streljal z očmi, ampak to še ni nujno pomenilo, da bi se moral pridružiti zarotnikom; a vendar, tudi ti očetomorilci ne bodo živeli kaj dlje kot so tisti Cezarjevi. To je bolj slaba tolažba med čakanjem na Vetrove zime/6. sezono Igre prestolov, vendar pa je edino, kar nam je ostalo. (V romanu je povod za zaroto še dosti bolj zapleten, Olly pa je sicer eden boljših ne-Martinovih junakov.) Zima in to; zdaj ne vemo nič.

  • Share/Bookmark

Ah.

9.06.2015 ob 09:45

Pride pa ura in je že zdaj, ko se ti nekako zdi, da bi se lahko kakšna fikcija tudi kar končala: vse, kot se reče, se (vsaj) zdi dopolnjeno, pa čeprav so se konflikti začeli komaj prav stopnjevati (Shireen na grmadi in to), vrhunec je tudi še na vrsti, enako kot razrešitev (torej dénouement) in, če ga bomo deležni, zaključek. Same poti in stranpoti. Morda pa je res tudi, da sem na to, kar se je zgodilo čisto na koncu Plesa zmajev, 9. epizodi 5. sezone Igre prestolov, čakal od 72. poglavja – torej konca – prvega romana (Igro prestolov sem prebral pred ducatom let; ja, vem, pozno) oziroma od 10., zadnjega dela 1. sezone (to pa so štiri leta) televizijske nadaljevanke: Daenerys, za katero se je zdaj izkazalo, da je tudi varg, jezdi Drogona!!!! Jaj.

Seveda čakaš, pričakuješ… ampak vseeno. In zato sem v televizijo gledal tako, kot so se v nebo zazrli Jorah, Daario Naharis, Tyrion in Missandei. In to ne samo zato, ker Drogon vsekakor ni Falkor.

Zdaj sem bom še naprej živčno prepričeval, da tako pač je. Samo še ena epizoda v tej sezoni. Resno?

  • Share/Bookmark

To očitno še ne bo dovolj

2.06.2015 ob 10:10

Morda pa vseeno vliva vsaj malo upanja; upanje umre zadnje in to, pa čeprav med mesarskim klanjem v Ostrem. Torej: Jon Sneg je Belega hodca, ki je pridivjal v Ostro, pokončal z mečem iz valyrijskega jekla, ki ga je dobil od svojega predhodnika na mestu poveljnika Nočne straže, Jeora Mormonta. (Mormont bi lahko bil, očitno, skoraj generalni guverner Ilirskih provinc, samo o zamenjamo z a – pa je.) Kar pomeni, da lahko Bele hodca v kristale raztrešči tudi valyrijsko jeklo in ne samo zmajsko steklo. To je dobro; kot je ob neki priložnosti pojasnil Tyrion, je mečev (in bodal) iz valyrijskega jekla “po vsem svetu še več tisoč, od tega samo v Sedmih kraljestvih morda dvesto”.

Hudič je sicer v tem, da to nikakor ni bil konec 8. epizode 5. sezone Igre prestolov. Zanjo je sicer že marsikdo že napisal, da je verjetno, doslej, najboljša epizoda vseh petih sezon – če ne “celo najboljša epizoda česarkoli kadarkoli” (pace komentator pod Guardianovimi vedno zanimivi analizami posameznih epizod); takšna hiperbolika je vedno super zanimiva. Problem je v tem, da je bil tisti Jonov Beli hodec samo eden od jezdecev zombijevske žledokalipse, vendar očitno ne kralj. In tako si od konca še vedno nisem čisto opomogel. Mislim: Katrine!!!!!

  • Share/Bookmark

Ironija!

28.05.2015 ob 11:45

Britanci sicer niso izumili ironije – o njej so pisali že Aristotel, Schlegel in Hegel -, vendar pa so njeni zelo podjetni praktiki; tako prave ironije kot njenega neliterarnega sorodnika, sarkazma. Za kaj gre? Včeraj je imela kraljica Elizabeta II. “milostni nagovor njenega veličanstva obema domovoma parlamenta ob svečani otvoritvi zasedanja parlamenta”: to je, na kratko, program vlade v naslednjem letu dni (napisan je idiomatsko, pač v slogu predsednika vlade in njegovih), ki ga kraljica prebere, saj je, nenazadnje, to program dela “njene vlade”.  In potem je začela ventrilokvirati svoj (že) 62. “milostni nagovor”: “Moja vlada bo sprejemala zakone v interesu vseh ljudi v državi. Prizadevala si bo, da naroda ne bodo delile socialne pravice, pomagala bo delovnim ljudem, da bodo uspeli, podpirala bo njihove aspiracije, socialno najbolj ogroženim pomagala z novimi priložnostmi ter združevala vse dele naše domovine.”

Tudi če odmislimo prozaično novorečje (konservativci so lahko ali radikalni tržni neoliberalci ali pa paternalisti), je najbolj fascinantno, da je kraljica morala o delovnih ljudeh spregovoriti kar dvakrat. Ta zanimiva besedna zveza se je namreč pojavila še enkrat, po poldrugi minuti, ko je razglasila: “Predstavljeni bodo ukrepi, s katerimi bodo delovnim ljudem občutno izboljšali dostop do brezplačnega otroškega varstva.” Pri tem ne gre za kakšno posebno dobrodušnost ali celo altruizem; gre predvsem za izpolnjevanje prevolilnih obljub. Ampak vseeno: tole je bilo občinstvo njenega veličanstva.

Sami delovni ljudje, ki jim gre za aspiracije vseh ljudi v državi, izkoreninjenje socialnih krivic ter nove priložnosti in vse to. Ironija, pač? Ali pa ne.

  • Share/Bookmark

“Twitter je največja revolucija po izumu tiska.”

22.05.2015 ob 18:09

V Greenwich na kosilo in na njihov prvi literarni festival. Seveda, če pa ga je otvoril Jon Ronson, ki je govoril (predvsem) o So You’ve Been Publicly Shamed, pa tudi o Malcolmu Gladwellu (oziroma o njegovi vprašljivi, korozivni teoriji “razbitih oken”, za katero mu je Gladwell priznal, da ga je pritegnila predvsem zaradi “metaforične preprostosti”) in Franku Sidebottomu, za katerega je Ronson tri leta igral klaviature, potem pa so ga “nagnali zaradi davkov”. Po smrti Chrisa Sieveyja, ki je bil Frank, so na družbenih medijih, predvsem na twitterju, v hipu zbrali skoraj 22.000 funtov za njegov pogreb, da ga ne bi manchesterska občina pokopala v grobu za reveže; to je eden najlepših primerov za to, je prepričan, da je twitter v bistvu dober. “Twitter je največja revolucija po izumu tiska,” je dejal. “Prav z njim so dobili glas – in to zanimiv glas – vsi, ki ga v množičnih občilih doslej niso imeli.” Ronson govori tako, kot piše: živahno, z distanco, za katero se zdi, da ni prava distanca, neresignirano, včasih malo jedko, vendar ne cinično. In še: opisi situacij, ki so v knjigah skoraj popolnoma uravnoteženi z dialogi, sta na predvanju nadomestila gestikulacija ter mršenje las. Malo je bil šokiran, ker nihče od prisotnih ni “v živo” spremljal sramotitve Justine Sacco, ki je 20. decembra 2013 objavila razvpiti, zloglasni tvit: “Grem Afriko. Upam, da ne bom dobila aidsa. Zezam se. Saj sem vendar belka!” “To je prvič, da nihče ni dvignil roke,” se je začudil Ronson. “Tisti realni čas je bil nekaj izjemnega.”

Kljub revolucionarnosti twitterja mu je všeč, da lahko “zgodbe pripoveduje na dolgo, tako kot so jih včasih, tako kot bi jih sploh morali pripovedovati”. “Tudi za razliko od tega, kako hitro in na kratko so se stvari dogajale včeraj,” je še dodal. Izkazalo se je namreč, da je bil gost na Have I Got News For You. Potem, na koncu, sem ga nažical, da se mi je podpisal v mojo spominsko knjigo. “Ah, v tistem jeziku, ki ga ne razumem, je.” Brez skrbi, besede so vse vaše, sem mu zatrdil.

Intervjuja za BBC-jevo slovensko sekcijo + Europe Today ter Finance se sicer ni spomnil, datum pa mu je bil všeč; se zgodi, jasno. Povedal je tudi, kaj pripravlja za naprej, vendar pa mora to ostati skrivnost: “Kar se zgodi v Greenwichu, ostane v Greenwichu.”

  • Share/Bookmark

Stavek leta

20.05.2015 ob 14:24

Če ne kar zadnje petletke (ali kako se že šteje čas). Namreč: “The dwarf lives until we find a cock merchant.” Oziroma: “Pritlikavec bo ostal živ, dokler ne najdemo trgovca s kurci.” To je v 6. delu 5. sezone Igre prestolov razglasil Malko, šef preprodajalcev sužnjev. Malka igra – tuš! – Adewale Akinnuoye-Agbaje, ki je vedno čudovit in zanimiv. (O drugih podrobnostih raje ne bi, da ne bo morda komu pokvaril kakšnega užitka.)

YouTube slika preogleda

Naslov epizode: Neupognjeni, neuklonjeni, nezlomljeni.

  • Share/Bookmark