Nekje drugje

Začetek je bil bolj tako-tako; seveda je mogoče, da mi gre malo na živce, ko se na odru pojavijo glasbeniki z belimi maskami, ki jih obliva modra svetloba, vendar pa se je po par minutah atmosferskih cimbal vse skupaj zelo hitro spremenilo: Miike Snow, švedsko-ameriški trio, so se namreč spremenili v fantastično - in fantastično intenziven - industrijsko natančen techno/trance stroj, ki te je zagrabil za vrat, te dvignil v zrak in te potem, čez slabo uro, ponovno postavil na tla.

To je bilo tisto “presenečenje” iz naslova: njihov debitantski album, Miike Snow, ki je izšel lani, je poln zelo kompetentnega, igrivega, celo prodornega popa - kar ni nič nenavadnega: švedski dve tretjini Pontus Winnbergin Kristian Carlsson sta kot soavtorja in producenta Bloodshy & Avant pridelala Toxic, verjetno najboljšo pop pesem minulega desetletja, ameriška tretjina, pevec Andrew Wyatt, pa je z Markom Ronsonom sproduciral album Daniela Merriweatherja - vendar pa me je pustil malo hladnega (ne vem, so pač bili takšni časi, da kaj več melanholije nisem potreboval), v živo pa so bili nekaj popolnoma drugačni. (Po prvih dveh pesmih so sneli maske.)

Vse pesmi, z izjemo lirične Silvie, ki je ostala skoraj enaka kot na albumu, so dobile novo, zelo intenzivno sonično preobleko (no, pa sem uporabil še to frazo). Občinstvo je plesalo in divjalo in skakalo in rjovelo in se obnašalo kot da bi bilo na kakšnem glasbenem festivalu kje ob morju, ob sončnem zahodu in kar je še teh stereotipov; Miike Snow bodo, po mojem, letošnja povsod zelo dobrodošla poletna atrakcija. Vse je bilo v redu, Animal, Burial, Black & Blue, A Horse is Not a Home (uvodni verz: O moj Bog, mislim, da umiram…) in Song for No One (ja, pa čeprav so kerosene rimali z obscene…) pa so se hiptnotično zlivale z odra. Zelo v redu, tole. Ker se je z Miike Snow začela serija NME Awards koncertov, sta zanje ogrevala domačin Wolf Gang (ker je bil na odru precej zgodaj, sva s Philipom ujela samo njegovo The King and All His Men, inteligenten, nalezljivi pop in vse to, ne zelo daleč od Talking Heads in Briana Ena) in newyorški raper Theophilus London; ja, nekaj časa sem kar uspešno lovil tudi predskupine, v zadnjem času pa sem se polenil.

London je bil prima. Rap mi je sicer precej tuj, vendar pa mi je bilo všeč, kako brezšivno (no, pa sem uporabil še to besedo) je bilo njegovo mešanje vsakršnih postpunkovskih in novovalovskih prvin z rapanjem. (V prostem času s Samom Sparrom in Markom Ronsonom sestavlja skupino Chauffeur.) Poleg tega je tudi enkraten, zgovoren, kramljav showman. V ponedeljek: Plasticines.

Zgornja - glavna - dvorana v The Tabernacle ni posebej velika; prostora je za kakšnih 300 ljudi. Kljub temu, da je Tab ikonična zadeva že vsaj od 60. let naprej, še nisem bil nikoli tam; verjetno zato, ker v (ali na?) Notting Hillu vedno postanem malo živčen. Delphic so bili zelo v redu, čeprav so igrali samo slabo uro. Halcyon je, po mojem, še vedno njihova najboljša pesem, tudi v živo, posebej dobra pa je bila tudi desetminutna verzija This Momentary, ki se je na koncu zlila v prijetno evorijo Counterpointa; ja, lep zaključek. Skratka. Videl sem ga sicer že prej, ko je nekaj minut pred koncertom prišel v dvorano. Pri baru je naročil dva kozarca rdečega vina. Ker je pogledal v mojo smer, sem se nasmehnil in pokimal z glavo. Stari znanci, pač. No, ne ravno. Tudi sam se je nasmehnil in pokimal. “Verjetno sva najbolj vidni pop zvezdi, saj ves čas hodiva ven,” je dejal v nekem intervjuju. Ne vem, ampak to sem si zapomnil; verjetno zato, ker sem ga res videval na zelo različnih koncertih. Ko so Delphic prišli na oder, sem še enkrat pogledal proti skupini, v kateri je bil, vendar ga nisem več videl; ponovno sem ga videl šele po koncertu, ko smo se počasi drenjali proti izhodu. Na vrhu stopnic sva se naenkrat, po spletu naključij, znašla skupaj. “Dober večer,” sem izdavil. - “Dober večer,” je odgovoril med zavijanjem šala. “In kako se vam je zdelo?” - “Ja, super so bili, a ne? In kakšni so se vam zdeli vam?” Ali ga je res zanimalo? Mogoče ga pa je: “Zelo v redu, ja. Sploh pa je v redu, da je končno ves pop takšen kot New Order…” Po dramatični, strateški pavzi sem dodal: “In Electronic. In Pet Shop Boys.” - “Hahaha, no hvala.”- Ne vem zakaj, ampak potem se mi je zdelo, da se moram pohvaliti: “Včeraj sem bil na These New Puritans.” - “In kako je bilo?” se je pozanimal. “Novi album je čudovit, a ne? Pred dobrim letom dni smo jih tudi mi videli v živo.” - “Super je bilo. Otroci koruze, očitno, ampak neverjetno nadarjeni in res super.” Stopnic, se mi je zdelo, ni in ni bilo konec. In potem me je, ne vem zakaj, nekaj zagrabilo; upam, da nisem izpadel kot kakšen poblazneli zalezovalec. “Veste, nočem biti vsiljiv, ampak vaše delo spremljam že od leta 1984.” Da, natanko to sem rekel: vaše delo. “In vedno mi je veliko pomenilo in bilo zame zelo pomembno.” - “Oh. Najlepša hvala. In od kod ste doma? Iz Francije?” Ko sva na hitro razčistila, od kod sem, sem mrzlično, hlastno nadaljeval: “Veste, na kakšnih desetih vaših koncertih sem bil, verjetno je bil še kakšen več, ampak moji najljubši so bili tisti v Astorii…” - “Hahaha, tisti pozabljeni NME-jev, ob Release…” - “… potem tisti v Hammersmith Apollo pred par leti in pa vaš abonma v gledališču Savoy, seveda.” - “Oh. Najlepša hvala.” Stopnic je bilo konec. Njegova družba ga je že čakala. “Res me je veselilo,” mi je dejal in ponudil roko. Hitro sem mu jo stisnil. “Najlepša hvala.” - “Najlepša hvala vam. Lahko noč.” - “Lahko noč.”

“Pogumen” in “drugačen”, heh? Od teh dveh spolzkih pridevnikov, od katerih ponavadi dobim ošpice, je po mojem hujši samo še “obetaven”. In potem, vsake kvatre enkrat, izide album, za katerega kakšnih drugih pridevnikov sploh ne moreš uporabiti. No ja, “odličen” tudi, ampak tega po prvi pesmi še ne veš. Ena pesem še ne prinese albuma, ali kako se že reče. Oziroma se je reklo včasih. Skratka. These New Puritans so mi bili vedno všeč; njihov prvenec, Beat Pyramid, je bil poln nenavadne, agresivne, ekstravagantne elektronike in kriptičnih besedil in je bil super, vse skupaj pa je bilo še bolj fino, ker so iz Southend-on-Sea in smo potem lahko vsi govorili, kako da je tam vsekakor nekaj v vodi, čeprav verjetno ni. Malo so spominjali na The Fall, kar pa je bilo tudi imenitno. Tudi v živo - videl sem jih samo enkrat, v mini 93 Feet East - so bili krasno odtujeni. Le kaj nam pri tem ne more biti všeč? Njihov novi, drugi album, Hidden, ki je izšel pred tednom dni, pa je še boljši. Sinoči so ga preigrali v Bush Hall; celega, kot se za to fantastično sonično dogodivščino spodobi. Hidden, veste, je album, ki je v resnici pogumen in drugačen.

Začetek ni bil najbolj obetaven. Ko je kvintet trobil in pihal (rog, pozavna, tuba, fagot, klarinet) začel igrati Time Xone, prvo pesem na novem albumu, se je iz občinstva oglasil moški glas: “A je kdo umrl?” O občinstvu ob ponedeljkih imam zelo posebno mnenje, vendar pa je takoj potem nastal red. Takoj za Time Xone je bila namreč na vrsti We Want War, ki se začne kot laibachovsko zaklinjanje, potem pa se s pihali in trobili prelije v ekspanzivno, strastno elegijo, vse skupaj pa je sedem minut in pol dolga čudovitost, polna temnih, hipnotičnih, plemenskih ritmov; občinstvo je padlo v trans in v njem ostalo naslednjo uro. Zamaknjeno smo poslušali vse: luštni (malo dekonstruirani) pop jazz bonbon Hologram, Fire-Power (celo meni je bilo jasno, da jim je bila za to pesem zelo všeč M.I.A., še posebej njena Fire Fire), brittenovsko Orion, intenzivno Attack Music (ki je mogoče celo njihova najboljša pesem)… s prvega albuma pa so odigrali Elvis, Swords of Truth in, za dodatek, Infinity ytinifnI. (TNPS so sicer kvartet, vendar pa so sinoči, zaradi bolezni, igrali kot trio.)

Hidden je darilo, ki kar daje in daje. Lecker muziko, kot bi rekel prijatelj Alex. Pogumen in drugačen album je. A sem to že povedal? Pogumen in drugačen. Prav tako ni nobenega dvoma, da bo eden najboljših albumov letošnjega leta. TNPS so se, kot pravijo, zgledovali po Brittenu in njegovi operi Peter Grimes ter “plastičnih teksturah modernega ameriškega popa”. Pretenciozno? Da, ampak beseda pretencioznost je včasih pomenila “umetniško, strokovno zahtevnost”. “Najlepša hvala, res iskrena hvala,” se je ob koncu koncerta zahvalil pevec in avtor pesmi Jack Barnett. Ni za kaj, res ne. Moderni časi so zanimivi časi.

A ta, čisto pravi depresivni ponedeljek je bil? Kot da ne bi vedel! Otopelost pomešana z malodušjem; to sem sicer pripisal filmskemu maratonu čez vikend: Hanekejevih osem + par mašil (no, ne ravno mašil, ampak nekaj Nehanekejevih filmov). Tudi poštar res ni pomagal: prinesel je bančni izpisek ter položnice za plin, elektriko in vodo ter še eno pismo z davkarije, ki pa ga bom šele odprl. Na davkariji so bili sicer prijazni in so mi izračunali, koliko jim še dolgujem, komunala pa je drugačna zadeva: plin in elektriko obračunavajo na tri mesece, vodo pa na pol leta, kar pomeni, da je zimski - januarski! - šok še malo hujši. Pa trajnik za telefon je tudi danes. Hura. Pa tisti prehlad in zamašeno levo uho se vlečeta in vlečeta… “Depresivni ponedeljek”… še dobro, da letos nisem naredil nobenih novoletnih zaobljub; to pomaga, veste. Si bom pa tale 18. januar zapomnil za prihodnje leto; mogoče bi to lahko bila moja januarska zaobljuba? In kako bom torej de-deprimiral 18. januar 2011? (Leta 2007, za katerega je bila ta najhujša depresivnost prvič “izračunana”, je to sicer bil petek, 26. januarja.) I, le kako? Predlogi so očitno za vse druge… kot pa za mene. A moram narediti vse, kar je na tem seznamu? Ali lahko poljubno izberem eno stvar ali dve stvari ali tri stvari? Ali lahko kaj mešam? Recimo, da moram narediti vse. Recimo. Čokolada za zajtrk? Ne, niti za večerjo ne in za kosilo tudi ne in tudi vmes ne; za čokolado mi je v glavnem popolnoma vseeno (razen za tisto, s katero je prelit marcipan). Uživajte v svojem vrtu? Vrta nimam, imam pa patio, v katerem sem moral včeraj - aja, točno, še to je bilo! - očistiti odtok, ker je začela zastajati voda, poplavljen patio pa ni najboljša ideja, ne januarja ne kdaj drugič. Svojo pozornost/čuječnost/budnost povečajte z močno svetlobo? Ne, zjutraj mi bolj paše, če se od kuhinje do dnevne sobe premikam v poltemi; ne vem, zakaj bi to moral spremeniti na ta usodni ponedeljek? Odpovejte sestanek? Ne, nisem, ker sem očitno prepozno prebral ta navodila; v bistvu pa je še kar šlo in ni sploh ni bilo zapravljanje časa. S svinčnikom se prisilite k nasmehu? Probal in je malo zoprno in skoraj boli. Ne, ne bom več. Rezervirajte počitnice? Ha. Ravno zdaj ne morem, veste… Predstavljajte si konec? Razmišljanje o moji smrti me bo torej spravilo v dobro voljo? Ja, sem poskusil in - glej! - kar pojem in plešem, pri čemer mi je vseeno, da nimam posluha in da plešem bolj po svoje, saj bom itak mrtev. Kar pa je tudi nekaj. Jejte določeno sadje? Borovnice, lepo vas prosim, ne pomagajo, ker so v tem času iz Čila ali Južnoafriške reublike, zaradi ogljikovega odtisa, ki ga s tem puščajo, pa bi postal še bolj zlovoljen in siten. Poiščite borago? V obliki čaja ali pa v žlici boraginega medu? To me še čaka. In ne, res nisem vedel, da bi me lahko spravila v dobro voljo. Česa vse se ne naučiš. Jejte čili? Ups, ne, res ne. Sicer me je že Katja poskušala parkrat prepričati, da je čili res v redu za takšno stanje, vendar pa še v Wagamami, ki res ne slovi po pikantnosti, prosim za “brez čilija in koriandra”. Ja. Pojdite na večerjo z debelimi prijatelji? To je zelo napačno na zelo veliko različnih ravneh. Zamenjajte glasbo, ki jo poslušate v telovadnici? Ja, točno, moram malo nazaj. V telovadnico, mislim. To me bo res spravilo v dobro voljo. Ja. Pozitivno vplivajte na nekoga? Saj sem poskušal, pa so bili vsi tako sitni, da sem samo čakal, da mi bodo odgriznili glavo; no, ne ravno vsi, ampak skoraj vsi, s katerimi sem govoril. Pojdite prej v posteljo? Ne, ne gre, pa čeprav bom imel višji indeks telesne mase kot nekdo, ki redno spi več kot sedem ur in 42 minut. Kar ne morem verjeti, na kaj vse moram paziti. Ampak vseeno: moj Blue Monday bo pa zato prihodnje leto popolnoma drugačen. Sicer pa sem se še sam spomnil ene bergle: Underworld in njihova Two Months Off. To! Ali pa to že sodi v tisto rezerviranje počitnic?

In koliko bi me stalo, da bi izgledal ravno tako kot Caleb Followill? Zdaj, veste, bi si lahko - če se temu lahko tako reče - privoščil tudi to, da bi izgledal ravno tako on: Kings of Leon so namreč v sodelovanju s Parižani Surface to Air (ki so nič manj kot “multidisciplinarna družba, ki združuje modo, komunikacije in film”) v svet poslali modno kapsulo, ki se ji reče KOL x S2A (zelo možno je, da je enačba obrnjena) in bo v Londonu naprodaj izključno v eni sami trgovini. In zato je nekaj zelo ekskluzivnega. Če bi torej hotel izgledati kot ta srednji brat Followill, bi me to stalo vsaj 1352 funtov: 140 funtov za kavbojke, 112 funtov za karirasto srajco, 361 funtov za visoke gležnarje in, ker je mrzlo, 739 funtov za usnjeno jakno. Malenkost, ne, še posebej zato, ker bi se rdeči rutici za 65 funtov - 65 funtov! - lahko precej lahkega srca odpovedal. Hecno, ampak doslej sploh nisem vedel, da člane Kings of Leon moda sploh zanima; to je, očitno, samo še en dokaz za to, kako zelo malo vem. Skratka. Seveda niso edini, so pa prvi letos. Kako je že bilo lani? “Obleke in glasba so moja strast. Nikomur nočem nič ukrasti in tudi denar me ne zanima. To delam zato, ker reči, ki bi jih nosil… stvari, ki bi jih jaz hotel, v bistvu ne morem dobiti,” je povedal Liam Gallagher - “reinkarnacija Johna Lennona”, kot je pojasnil - pred štartom njegove modne znamke Pretty Green. Znamka je ime dobila po pesmi benda Jam; le zakaj bi bil mlajši od bratov Gallagher izviren pri modi, če že pri glasbi niso (bili). Pesem, sicer alegorija o denarju, gre takole: Tega me niso naučili v šoli / Tega sem se naučil sam / Da moč se meri s funtom ali s pestjo. Še prej, že pred poldrugim letom, je znamki Sumpremebeing iz Cambridgea sveotval Matt Helders, bobnar Arctic Monkeys. Oziroma: svetoval je pri treh majicah, ene jakni in enem jopiču s kapuco. “Pokazal sem mu tekstilije, kroje in vzorce, Matt pa je svetoval, kako bi stvari sestavljali,” mi je takrat za Modno razlagal Joseph Lipscomb iz Supremebeinga, ki je sicer hip hop glasbenik z umetniškim imenom Skuff in je zmiksal Red Light Indicates Doors Are Secured od Arctic Monkeys. “V bistvu je tudi Matt stvari nekako zmiksal. Recimo to, kako bi ‘ta vzorec’ natisnili na ‘tej majici’, kje bi bila potrebna podlaga, kakšne barve in potem smo vse skupaj sestavili na računalniku,” je dejal. In potem dodal: “Moda ga res zanima.” Vsa stvar je bila - jasno - precej ekskluzivna: vseh kosov oblačil, ki so imeli na rokavu natisnjen rdeč znak MATT H, je bilo samo 600. Ta prva kolekcija je bila tudi zadnja. Madonna je svoje modne vizije - M by Madonna - ponudila H&M, Lily Allen je za New Look skreirala kolekcijo Lily Loves (šest oblek, dva para čevlje in zelo pisani modni dodatki, ki so v trgovine prileteli maja 2007), lani je svoje prste v modno torto potisnila tudi Beth Ditto s svojo kolekcijo za modne trgovine Evans (njihov lastnik je Philip Green, sicer tudi lastnik Topshopa, za katerega, med drugimi, kreira Kate Moss; usnjene jakne v prvi kolekciji Kate Moss so bile trikrat cenejše kot tiste od Kings of Leon), v ZDA pa je seveda še bolj zanimivo, saj ni popolnoma jasno, kateri glasbenik ali glasbenica nima svoje modne znamke (Jay-Z in njegov “življenski slog” Rockawear, Beyoncé s House of Deréon, Travis Barker iz Blink 182 s svojo znamko in Nikki Six iz Mötley Crüe z znamko Royal Underground in tako naprej). Pa saj so že Jam peli: To so luštni zelenci - to je družba / Ničesar ne moreš narediti, če jih nimaš v žepu. Sicer pa ima Caleb Followill rojstni dan 14. januarja.

“Če jih ne poznaš, potem so pevci,” mi je razložila Tamara, ko sem z začudenjem gledal tekmovalce v Kmetiji slavnih in nisem nikogar poznal. Se zgodi, sem prikimaval. To je pač cena za nekaj let v tujini. Zdaj bi ji lahko prijazno vrnil uslugo; če tekmovalcev v letošnjem, menda zadnjem Celebrity Big Brotherju (a se mu potem reče Big Brother slavnih?) ne bi prepoznala, bi ji lahko razložil: “Če ji ne poznaš, potem so pevci. Ali pa tipi od Jordan. Ali pa kar oboje. Ali pa upokojena igalka. Ali pa bivši nogometaš, ki je zdaj igralec. Ali pa bivša punca od kakšnega Rolling Stonea. Ali pa bivša zvodnica. Ali pa bivšo dekle s tretje strani v Sunu. Ali pa bivši igralec, ki je našel boga in zdaj pridiga na neki ameriški krščanski radijski postaji.” Ne vem ravno, če bi si lahko s tem kaj pomagala, vendar pa se mi je zdelo zanimivo, da sem - vsaj po dejanjih, če že ne ravno po imenih - poznal vse, z izjemo tistega pridigarja, sicer ponovno rojenega kristjana, ki pa ga itak ne bi prepoznal že samo zaradi korpulentnosti; v filmih, s katerimi je postal “znan po vsem planetu”, kot se je hitro-hitro pohvalil, je bil namreč mlad. In vitek. Slava, huh, tako posvetna kot duhovna…”Hej, se pa že dolgo nisva videla,” ga je pozdravila tista bivša zvodnica in to je bilo edino, kar je bilo res smešno. Ne vem, mogoče pa bi jim pomagala šentjanževka; mogoče bi lahko z njo lažje prebrodili težave, ki jih imajo zaradi tega, ker jih nihče ne (pre)pozna, vseeno pa potrebujejo tisti honorar, ki ga bodo dobili za sodelovanje? Ali pa je to tista pregovorna slava, ki si jo lahko natlačijo v pipo in pokadijo? Podobno depresivne kot Celebrity Big Brother so sicer razprodaje; ne toliko zaradi “fantastičnih sezonskih znižanj” kot pa zaradi zoprnih kupcev, ki premetavajo vse, kar je na voljo, še posebej tiste svilene srajce, ki so jih prodajalci ravno ponovno zložili (-50%!!!!!). In zraven še nekaj bevskajo o tem, zakaj niso stvari še cenejše. Seveda je res, da so razprodaje edini čas, ko so kupci “kralji” tudi v najbolj nobel trgovinah in lahko z obrestmi vrnejo vse tistim nadutim prodajalcem, ki so jih vzvišeno poniževali vse leto; ti kupci se zdaj obnašajo ravno tako kot tekmovalci v Celebrity Big Brotherju: malo preveč obupano, da bi si lahko zaslužili kaj drugega kot pomilovanje, vendar pa so naša srca za to pretrda. Ahem. Ne vem no, mogoče pa tudi jaz potrebujem malo šentjanževke. Na BBC-jevem šestem radijskem programu medtem predstavljajo največje nove glasbene atrakcije v novem letu in ugibajo, katera bo največja. Vsi trije bendi, za katere sem navijal - The Drums, Hurts in Delphic (passim) - so se uvrstili na 5., 4. in 3. mesto, kar pomeni, da me prvi dve mesti zanimata malo manj, kot sta me lani (ko je zmagala Little Boots; lani sem imel prav, vendar pa je bil, resnici na ljubo, marsikdo uspešnejši od nje). Po mojem bo prva Ellie Goulding. Ampak kaj pa vem. Zunaj še vedno rahlo naletava sneg.

Male, v bistvu neškodljive, vendar hecne skrivnosti? Le kje naj začnem in končam! Tam, kjer je potrebno: moj prijatelj Alexander, ki sicer hodi na vse maše pri sv. Rihardu iz Dawkinsvilla in sv. Frančišku iz Wheena, redno bere vse horoskope, ki mu pridejo v roke. Zanima ga slog pisanja, pravi. SLOG PISANJA? Ko sem mu povedal, da jih v številnih časopisih pišejo kar novinarski vajenci - nekje med cenami jajc na tržnici in najnovejšimi “modnimi kriki” - je zamahnil z roko in dejal, da to seveda ve, da pa “kakšen Michael Lutin odtehta približno sto stilsko vprašljivih pisunov”. “In, v bistvu, šarlat…” je še nadaljeval… vendar stavka ni končal. Lutina sem tudi sam rad prebiral - to ni nikakršna skrivnost - saj je bil dolga leta pohištvo v Vanity Fairu; njegovi luštno cinični aforizmi, ki so se nanašali (ali pa tudi ne) na astrologijo, so zelo pasali, čeprav niso imele nobene zveze z “mojo realnostjo” - ali kako se že reče. Sicer pa je tole o slogu dobra finta, sem si mislil. Kaj pa če bi to lahko bil tudi moj razlog za branje horoskopov? Ne, sem se odločil: pomembnejša je natančnost! In potem sem poiskal, kaj je Neil Spencer v Observerju - ki je, kot se mi zdi, precej podoben Lutinu in ga tudi zelo pogosto preberem, mogoče zato, ker je eno stran pred “zaupnimi besedami”; ja, Observer je poln takšnih stvari, liberalne politike, dobrih kritik in kakovostne trivije - lani napovedoval za leto 2009. In kaj vse sem našel! Recimo: Gorska koza je vsekakor ambiciozno bitje, ki neustavljivo pleza na svoj vrh ter vztraja tudi ko vsi drugi popustijo. In čeprav boste na vrh šele prišli, boste leto 2009 začeli z nenavadno vrtoglave perspektive, je pisal. Super, tega nisem vedel. Januar naj bi sicer bil prehodna cona med lanskim letom ter letom 2009 in, v resnici, še daleč naprej. To je bilo kar res; januarja sem končal in oddal en prevod, s katerim sem zamujal eno leto. “Zamujal” mogoče ni pravi izraz. Mogoče “odlašal”? Ne, tudi ne. Počel sem druge stvari. Prihod strašnega Plutona v vaše znamenje, kjer bo ostal, ah, prihodnjih 15 let, bo bolj pomemben za mednarodni oder kot za osebne stvari - ta dogodek je sovpadel z razpadom bančnega sistema, vendar pa se bodo ljudje, rojeni med 22. in 25. decembrom, letos soočali z neverjetnimi spremembami. Pluton predstavlja moč (in torej tudi denar) ter je lahko nekaj dobrega ali pa slabega: odločitev je vaša. Kdo bi si mislil, da je lahko plutoid tako pomemben. Sicer pa to itak ne velja zame, ker nisem rojen med 22. in 25. decembrom. Gremo naprej. Jupiter, planet potovanj in ekspanzije, bo vaše nebo zapustil 6. januarja, ampak širjenje obzorij, tako v dobesednem kot prenesenem pomenu, je ponovno tema vašega horoskopa. Potem je nekaj govora o Saturnu, ki je “osebni planet” (terminologije ne obvladam najbolje) in ki bo odgovoren za “prekomorske stike”, ki bodo potencialno postali del vaših poslovnih načrtov ter vam odprli nove možnosti v izobraževanju, v vlogi učenca ali učitelja. Hura! Nahranite svoj um. Sicer pa bi moral biti pri profesionalnih stvareh najbolj okreten februarja in septembra, še pravi. Ne vem, no: ne februarja ne septembra mi tega ni bilo potrebno početi, ker se ni zgodilo nič posebnega; zanimiv je bil maj, torej glih na sredi, vendar pa takat stvari niso bile odvisne od mene, jaz sem moral reči samo “ja”, “hvala” in “prosim”. Prvih šest mesecev leta 2009 bo najbolj preprostih, pred samskimi kozami pa bo živahna izbira romantičnih opcij. Mmmm - ne, nič takšnega se ni zgodilo; kljub temu, da sem “samski kozel”, so bile vse te “opcije” podobno neživahne kot sicer. Pomlad, če smo že pri tem, zelo spominja na igrišče. Ne, tudi to ni bilo res. Ne, kje pa. Ob solsticiju na kresno noč se bo začelo bolj zapleteno obdobje, s parom eklips, ki bosta presekali vašo cono razmerij in napovedali prilagoditev prepričanj in načrtov. Če je vaš rojstni dan 19. januarja, potem lahko pričakujete tudi nenadne prihode in odhode. Ne, od tega tudi ni bilo nič. Očitno zato, ker moj rojstni dan ni 19. januarja. Prav tako nisem veliko potoval, vsekakor pa ni bilo nobenih nenadnih - ali nepričakovanih - prihodov in odhodov. Jesen sem vam bo v primerjavi s tem zdela izjemno divja. Saturn bo konec oktobra pripotoval na vrh vaše hiše, kjer bo ostal celo zimo - ter ponudil pri pogled na zahteven, vendar vznemirljiv teren leta 2010 in naprej. V prihajajočem letu gre torej za pametne priprave na vrhove, ki jih boste potem osvajali, ter, z Jupitrovim blagoslovom, služili denar. Aha. Samo delom ja: da, delo je prineslo svoje. Vsekakor sem se leta 2009 naučil, da nobeno prevajanje ni otok, tako kot pisanje včasih je. Torej? Lepo napisano, vsekakor, in polno lepih napovedi, vendar samo približno 10-odstotno natančno. Še najbolj me jezi, da sem v prvi polovici leta zamudil vse tiste romantične opcije. Pač še enkrat, v bistvu. Srečno novo leto.

1. Das weisse Band (Beli trak) Michaela Hanekeja je najboljši film desetletja, ki se bo izteklo čez teden dni. 2. Cornerstone ni samo najboljša pesem na Humbug, tretjem albumu Arctic Monkeys, ampak je verjetno kar njihova najboljša pesem sploh: glasba se lahko zdi preprosta, vendar ni, Alex Turner pa je v besedilu poskrbel za tako fantastičen dénouement, da sem potreboval malo dišeče soli; to se ne zgodi zelo pogosto (Domino). 3. Od kod so se vzeli, od kod so prišli? The xx so bili najprej kvartet - dve dekleti in dva fanta -, od novembra pa so trio, s samo enim dekletom; iz jugozahodnega Londona, nekdanji sošolci, stari po 20 let. Njihov album The xx je vsekakor najboljši, najbolj čudovit pop album leta, svež, vedno zanimiv, Crystalized in Islands pa popolni pesmi (Young Turks). V živo sem jih videl konec aprila, kot predskupino The Big Pink na koncertu v ICA; bili so odlični, vendar pa so bili vseeno predskupina, občinstvo pa je njihovo subtilnost povozilo. 4. Bombay Bicycle Club so vrstniki The xx iz severnega Londona, vendar ne bi mogli biti bolj drugačni: rock and roll na njihovem debitantskem albumu, I Had The Blues But I Shook Them Loose, je krepka, čvrsta mešanica Sonic Youth in Strokesov, vendar pa to ne moti, učiti se je pač potrebno od najboljših. V živo sem jih videl štirikrat, in vedno so bili zelo v redu, Dust On the Ground, Evening/Morning in Magnet pa so super; škoda je samo, da na albumu ni tudi Open House (Island). 5. Dva nastopa standup komika in televizijskega voditelja Simona Amstella. Na prvem, konec marca, je svoje rutine, anekdote in šale še testiral, poleti, v Regent’s Parku, pa so letele, letele, letele, mi pa smo se valjal, valjali, valjali. 6. Iain Sinclair: Hackney, That Rose-Red Empire (Hamish Hamilton, London 2009) je odlična psihogeografska študija “moje” londonske občine, ki si tako dobre knjige - resnici na ljubo - ne zasluži. 7. Låt den rätte komma in (Vampirska ljubezen) je sicer film iz leta 2008, vendar pa so ga v Britaniji predvajali šele letos; sublimna vampirska melodrama, skoraj tako dober kot Das weisse Band, ki vsekakor ni vampirska melodrama. Razen če… 8. Nadaljevanka Misfits na mladinski podružnici Channel 4, E4, verjetno ni bila najboljša letošnja britanska teve, vendar pa je bila super dobra: trije fantje in dve dekleti, ki morajo zaradi različnih prestopkov opravljati “družbenokoristno delo” med nenavadno nevihto dobijo nadnaravno moč, telepatijo, vrtenje časa nazaj, nevidnost in take reči. Natančneje: eden od fantov šele na koncu zadnje epizode ugotovi, katero nadnaravno moč je dobil.  Zelo londonsko, vse skupaj. 9. Animal Collective: Merriweather Post Pavillion (Domino); no, zdaj pa vsi vedo za njih. In The Flowers - od 2′30″ do 4′00″ na tem posnetku - je moja najljubša poldruga glasbena minuta leta 2009. 10. Ian Jack: The Country Formerly Known as Great Britain (Jonathan Cape, London 2009) je krasna zbirka esejev, kolumen, intervjujev in družinske memoaristike iz obdobja 1989-2009; Jack, nekdanji urednik revije Granta, je eleganten in odličen pisec. 11. The Horrors. Njihov drugi album, spektakularni Primary Colours, je vsekakor eden od najboljših albumov leta in zanimiv odklon od postpunka, po katerem so bili znani doslej. Album, poln temne, čiste elektronike in vsakršnih nemških vplivov, je nastajal v hiši v Stoke Newingtonu, za lučaj od Finsbury Parka, kar je tudi zanimivo. Tako kot to, da je najstarejši Horror star 21 let. Sea Within a Sea je prima, prima, prima (XL). 12. Peter Ackroyd: Venice (Chatto & Windus, London 2009) je prvi pravi izlet biografa Londona v tujino; ja, se je splačalo počakati. 13. Praizvedba Jerusalema, nove drame Jeza Butterwortha, je bila v Royal Courtu, zdaj pa se seli v West End; glavnega junaka Johnnya “Petelina” Byrona, večnega upornika, idealista in preprodajalca mamil, ki poganja to sago o Angliji, ki izginja, je več kot odlično odigral Mark Rylance. 14. Fever Ray - oziroma Karin Dreijer Andersson, polovica The Knife - je s svojim prvim solo albumom, Fever Ray, prijetno morbidna in psihotična. Zdaj pa je na vrsti še opera o Darwinu. Menda že januarja. 15. Ne, ne morem se upreti. 16. Seveda mora biti ena več: La Clique, subverzivna mešanica cirkusa, teatra in kabareta, z odličnimi, nevarnimi artisti - ne, v prvi vrsti ni dobro sedeti -, vključno z Mariom, žonglerjem, ki je obseden s Freddiejem Mercuryjem in Queeni, hipntotičnima “Williersovima na kotalkah”, švedskim iluzionistom, vedno zanesljivo Ursulo Martinez in ogromnim črnskim pevcem, ki mu je ime Le Gateau Chocolat. To je cirkus, zaradi katerega in s katerim bi pobrisal od doma. Vesel Božič.

Včasih je bitka zanimivejša od izida. In pot, pravijo, je vedno bolj zanimiva od cilja. Vendar ne vedno… Takoj ko je Simon Cowell razglasil, da je kampanja za to, da bi na vrhu letošnje božične top pop lestvice - mitični britanski Christmas Number 1, torej - pristali Rage Against the Machine s svojo Killing In the Name iz leta 1992, “idiotska” in “nasilniška”, sem jo iz iTunes presnel, po 99 penijev, še trikrat. Vsekakor nisem bil edini. Niti približno. Rage Against the Machine namreč SO letošnji britanski božični Number 1. Vključno - oziroma predvsem - z refrenom: Odjebi, ne bom naredil tega, kar mi praviš, da naj naredim. Včasih se res ne smemo ozirati na denar; to, da bi s Cowellovega obraza enkrat izginil tisti samozadvoljni, naduti, resnično “idiotski” in “nasilniški” nasmešek, bi bilo vsekakor neprecenljivo. Petdesetletni Cowell, vsemogočni glasbeni impresarij, šef založbe SyCo, stvaritelj dveh razvedrilnih behemotov, glasbenega The X Factor in pokaži kaj znaš Britain’s Got Talent (Britanija ima talent), obenem pa še sodnik na American Idolu, zaradi katerega je bil letos najbolje plačani televizijec v Združenih državah, in - da ne pozabim! - soavtor avizov za vse svoje oddaje, je sicer prepričan, da je božično prvo mesto njegova pravica, če že ne kar dolžnost: zadnja štiri leta so namreč na njem po vrsti pristajali zmagovalci X Factorja, letos pa naj bi tudi, v podobi 18-letnega Joea McElderryja iz South Shieldsa v severovzhodni Angliji, ki je morda res čisto v redu poba, ampak vseeno… njegova verzija Disneyjeve popevke The Climb, ki jo je doslej pela Mylie Cyrus, je precej prozaična; to ni nič nenavadnega: glasba, ki je všeč Cowellu, je sploh prozaična, turobno medla, neangažirana, tesnobno reakcionarna in nekaj tako sredinskega, da se hočeš po kakšnih 30 sekundah poslušanja kar ubiti. Z eno samo izjemo: rad ima tudi Cohenovo Hallelujah, vendar celo v tem primeru - kot je mogoče pričakovati od nekoga, ki živi od priredb in recikliranja - Buckleyjevo verzijo. Ah. “Zanima me služenje denarja za mene in za ljudi, za katere delam,” je sicer pojasnil. “To je absolutno edini kriterij, ki je pomemben. To je to.” Res je sicer, da zmaga na X Factorju ni nikakršna znanilka uspešne in dolge kariere – prvi zmagovalec, Steve Brookstein, je zdaj znan predvsem po tem, da se ga je SyCo, sicer del Sonyja (in ja, vem, da Rage Against the Machine snemanjo za Epic, ki je prav tako del Sonyja) otresla že nekaj mesecev po sicer uspešnem prvem albumu, leto dni po Leoni Lewis pa je zmagal Leon Jackson, ki je zelo hitro potonil v pozabo – vendar pa to verjetno predstavlja zgolj manjšo motnjo v procesu cowellizirane homogenizacije sveta. Jon Savage, avtor definitivne zgodovine britanskega punka England’s Dreaming, je prepričan, da X Factor pomeni “vračanje pog glasbe njeni razvedrilni funkciji”: “Če ga obravnavamo tako, torej kot panogo razvedrilne industrije, je fantastično uspešen. Če pa mislite, da je glasba nenavadna mešanica industrije in kreativnosti ter čudaškosti in norosti, potem pa to seveda ni. Z Beatli se je uveljavilo prepričanje, da lahko uspeš s svojim materialom ter si sam odgovoren za svojo usodo. X Factor poskuša popularno glasbo vrniti v čase pred Beatli.” The Smiths so v pesmi Panic peli: Zažgimo disko / obesimo blaženega didžeja / kajti glasba, ki jo vedno vrtijo, / mi ne pove ničesar o mojem življenju. To je, kot bi se lahko reklo, zelo zanimiva rešitev, samo da bi morali didžeja zdaj zamenjati z glasbenim impresarijem; vse ostalo je enako: obesimo impresarija, torej. Letošnji božič pa so, če nič drugega, vislice. Morda pa se bomo zdaj končno priplazili iz te kulturne puščave. Kampanjo za Killing In the Name je na Facebooku organiziral 35-letni Jon Morter, sicer logistik in občasni didžej, dobiček od prodaje pesmi bo šel v dobrodelne namene, za londonske brezdomce, Rage Against the Machine pa bodo, ker so na prvem mestu, organizirali še brezplačen koncert v Londonu.

Seveda nikoli ne moreš zadovoljiti vseh, vendar pa bi bilo lepo, če bi vsaj kdaj lahko zadovoljil vsaj koga. Vremenoslovci so napovedovali vse mogoče, vključno s strahovitimi snežnimi zameti, ki da bodo popolnoma ohromili London, snega pa naj bi padlo - “tudi v središču mesta”, se je trudil lokalni dnevnik - do 10 centrimetrov. Pa ga ni, čeprav to ne pomeni, da se to ne bo kdaj še zgodilo. Ni pa se minulo noč.

To pa je bil - očitno - tudi razlog za usajanje. Očitno.