“Twitter je največja revolucija po izumu tiska.”

22.05.2015 ob 18:09

V Greenwich na kosilo in na njihov prvi literarni festival. Seveda, če pa ga je otvoril Jon Ronson, ki je govoril (predvsem) o So You’ve Been Publicly Shamed, pa tudi o Malcolmu Gladwellu (oziroma o njegovi vprašljivi, korozivni teoriji “razbitih oken”, za katero mu je Gladwell priznal, da ga je pritegnila predvsem zaradi “metaforične preprostosti”) in Franku Sidebottomu, za katerega je Ronson tri leta igral klaviature, potem pa so ga “nagnali zaradi davkov”. Po smrti Chrisa Sieveyja, ki je bil Frank, so na družbenih medijih, predvsem na twitterju, v hipu zbrali skoraj 22.000 funtov za njegov pogreb, da ga ne bi manchesterska občina pokopala v grobu za reveže; to je eden najlepših primerov za to, je prepričan, da je twitter v bistvu dober. “Twitter je največja revolucija po izumu tiska,” je dejal. “Prav z njim so dobili glas – in to zanimiv glas – vsi, ki ga v množičnih občilih doslej niso imeli.” Ronson govori tako, kot piše: živahno, z distanco, za katero se zdi, da ni prava distanca, neresignirano, včasih malo jedko, vendar ne cinično. In še: opisi situacij, ki so v knjigah skoraj popolnoma uravnoteženi z dialogi, sta na predvanju nadomestila gestikulacija ter mršenje las. Malo je bil šokiran, ker nihče od prisotnih ni “v živo” spremljal sramotitve Justine Sacco, ki je 20. decembra 2013 objavila razvpiti, zloglasni tvit: “Grem Afriko. Upam, da ne bom dobila aidsa. Zezam se. Saj sem vendar belka!” “To je prvič, da nihče ni dvignil roke,” se je začudil Ronson. “Tisti realni čas je bil nekaj izjemnega.”

Kljub revolucionarnosti twitterja mu je všeč, da lahko “zgodbe pripoveduje na dolgo, tako kot so jih včasih, tako kot bi jih sploh morali pripovedovati”. “Tudi za razliko od tega, kako hitro in na kratko so se stvari dogajale včeraj,” je še dodal. Izkazalo se je namreč, da je bil gost na Have I Got News For You. Potem, na koncu, sem ga nažical, da se mi je podpisal v mojo spominsko knjigo. “Ah, v tistem jeziku, ki ga ne razumem, je.” Brez skrbi, besede so vse vaše, sem mu zatrdil.

Intervjuja za BBC-jevo slovensko sekcijo + Europe Today ter Finance se sicer ni spomnil, datum pa mu je bil všeč; se zgodi, jasno. Povedal je tudi, kaj pripravlja za naprej, vendar pa mora to ostati skrivnost: “Kar se zgodi v Greenwichu, ostane v Greenwichu.”

  • Share/Bookmark

Stavek leta

20.05.2015 ob 14:24

Če ne kar zadnje petletke (ali kako se že šteje čas). Namreč: “The dwarf lives until we find a cock merchant.” Oziroma: “Pritlikavec bo ostal živ, dokler ne najdemo trgovca s kurci.” To je v 6. delu 5. sezone Igre prestolov razglasil Malko, šef preprodajalcev sužnjev. Malka igra – tuš! – Adewale Akinnuoye-Agbaje, ki je vedno čudovit in zanimiv. (O drugih podrobnostih raje ne bi, da ne bo morda komu pokvaril kakšnega užitka.)

YouTube slika preogleda

Naslov epizode: Neupognjeni, neuklonjeni, nezlomljeni.

  • Share/Bookmark

Toffee, prvič

11.05.2015 ob 15:12

Obseden. Oziroma, kolikor se pač spodobi biti obseden z devet tednov staro kokeršpanjelko, ki ni moja, ampak od Neda in Richarda.

Ime ji je Toffee. Po nosu in okoli smrčka ima posute najbolj imenitne pege vse od Pike Nogavičke naprej. Ne bo Gizmo II., ampak bo čisto svoja, prava Toffee. (In kako naj prijateljema, s katerima se sicer vidimo enkrat na teden, dopovem, da ju moram po novem videti vsak dan, ampak da ne bo čisto očitno, da je zdaj glavna atrakcija njuna psička?)

  • Share/Bookmark

Dve stvari o volitvah

7.05.2015 ob 10:11

O britanskih parlamentarnih volitvah, ki so danes, moramo vedeti samo dve stvari: prva je, da gre za boj med laburisti in medijsko-industrijskim komleksom v lasti milijarderjev, ki v Britaniji nimajo stalnega prebivališča (to so non-doms, recimo lastnik Daily Maila in Mail on Sunday vikont Jonathan Rothermere, ki naj bi živel v Franciji, ter lastnika Telegrapha in Sunday Telegrapha, David in Frederick Barclay, ki uradno živita v Monaku ter na kanalskem otočku Brecqhou), so tuji državljani (Rupert Murdoch, lastnik Suna, Sun on Sunday, Timesa, Sunday Timesa ter 39 odstotkov satelitske televizije Sky, je ameriški državljan), so obogateli z erotičnimi revijami in porno televizijskimi kanali (Richard Desmond je, med drugim, lastnik Daily Expressa, Sunday Expressa, Daily Stara in tednika OK!), ali pa nočejo govoriti o svojem statusu, so pa sinovi ruskih oligarhov (to je Evgenij Lebedev, ki je skupaj z očetom Aleksandrom Lebedovom lastnik 75 odstotkov londonskega Evening Standarda – lastnik preostanka je Daily Mail – ter Independenta in Indepedent on Sunday). Pri tem gre, takole čez palec, za 75 odstotkov vseh nacionalnih časopisov (tudi Standard si rad predstavlja, da ni samo brezplačni lokalni večernik, ampak nekaj več). Laburisti so, med drugim, namreč napovedali izkoreninjenje nedomicilcev, strožji nadzor nad tiskom ter omejitev lastniških deležev v medijih, pri čemer je popolnoma jasno, da gre za Murdocha.

In tako so Murdochovi v angleškem Sunu podprli konservativce (s pomočjo novega kraljevskega otroka), na Škotskem pa škotske nacionaliste (s pomočjo princese Leie, v katero so vfotošopirali obraz nacionalistične prvakinje Nicole Sturgeon), samo da bi laburistom preprečili zmago oziroma to, da bi postali največja stranka v parlamentu. Pri tem jim ni niti najmanj nerodno, ravno obratno: “razlog številka 2″ v angleškem Sunu, da bi morali voliti konservativce, je recimo prav dejstvo, da bi s tem “škotskim nacionalistom preprečili, da bi uničili državo”. Pri čemer je, kot trdi njihova škotska sestra, prav zdaj čas za to, da vsi glasujejo za škotske nacionalisti. Joj, kaj pa če bo na Škotskem kdo videl angleško izdajo Suna in zdaj ne ve, za koga naj sploh voli? Cilj pogosto – vendar ne vedno – posvečuje sredstva, in pri tem je cilj zelo preprost: laburiste poslati v visoko travo, da ja ne bi vladali s taktično pomočjo škotskih nacionalistov (pravo koalicijo so laburisti v volilni kampanji goreče zavračali). Skoraj truizem je namreč, da bodo za laburiste volitve na Škotskem katastrofa: po referendumu o neodvisnosti, pri katerem so bili laburisti v unionistični uniji s konservativci in liberalnimi demokrati, so škotski nacionalisti postali največja – in najvplivnejša – stranka. Obenem veljajo tudi za socialistični svetilnik – o katerem ima Murdoch očitno svoje mnenje -, s tem pa so pritegnili številne laburiste, ki so razočarani zaradi sredinskosti stranke. Ampak vseeno: uredniška svoboda, heh? Oziroma: lastniška svoboda, heh! Oziroma: glas njihovega gospodarja, heh! Od vseh naslovnic je bila sicer najbolj histerična tale, v Mail on Sunday pred desetimi dnevi. Ja. (May = notranja ministrica Theresa May.)

In druga stvar, ki jo moramo vedeti: v Britaniji, do pred petimi leti, ni bilo koalicij, saj jih enokrožni večinski volilni sistem vsaj načeloma onemogoča. (Po drugi svetovni vojni ni bilo pravih koalicij, bilo pa je nekaj paktov oziroma sporazumov med strankami.) Prav zato se tako veliko govori o domnevni “neligitimnosti” vlade, ki bi jo vodili laburisti (ob podpori nekaterih drugih strank), če ne bi bili največja stranka v parlamentu – in če konservativcem, ki bi po tem scenariju dobil največ glasov, ne bi uspelo sestaviti koalicije. (Res je sicer, da so raziskave javnega mnenja lahko tudi napačne: le kdo pa bo komurkoli priznal, koga bo res volil?) Vsekakor pa se naj vendarle malo ozrejo po svetu in jim bo takoj jasno, kako načelne – in nenačelne – vladne koalicije se da sestaviti. Ah, učna leta mlade britanske demokracije.

Zdaj pa na volišče.

  • Share/Bookmark

Rezerva, heh.

24.04.2015 ob 20:01

Saj. Najprej je bil samo en, 60-letni moški, ki je tam že od 1. aprila (in je deležen precejšnje medijske pozornosti), zdaj pa jih je že več, vključno z žensko, ki zase pravi, da je “najbolj lojalna rojalistka”; i, le koga ne zanimajo posamezniki, zaviti v zastave in v nogavicah z veksikološko težnostjo, ki se zbirajo pred bolnišnico v zahodnem Londonu? Vendar me vseeno skrbi, kajti za nedeljo napovedujejo, da bo deževalo. In ne, bralec, za to se nisem pozanimal iz/zaradi škodoželjnosti, ampak zato, ker je maraton in na maraton pogosto dežuje; le kaj bo, če bo dež zmočil vse to zastavje? (Fotografija je postavljena na glavo zato, da se lahko lažje posvetimo oblačilom, ki jih nosita ženska in moški, ter modnim dodatkom.)

Angleščina je neskončno praktičen jezik. Med še posebej praktičnimi frazami je producing an heir and a spare, ki pomeni roditi prestolonaslednika in rezervo. To je, kot kaže, namreč glavna služba soprog britanskih monarhov: okrepitev moštva, katerega člani bi resnično lahko sedli na prestol (valižanski princ, njegovi otroci in vnuki in tako naprej); monarhija pač sovraži vakuum. Kakšna – resnično kraljevska – popotnica, heh, da se že rodiš kot rezerva, ne! Prav zato je, ne glede na to, kdaj se bo zgodilo tisto, na kar se menda tako nestrpno čaka, tudi čas za naslovnico 1345. številke štirinajstdnevnika Private Eye, ki je izšla 26. julija 2013; nekaj dni prej, 22. julija, se je rodil (še en, ko bo prišel na vrsto, torej zaenkrat še uradno neuradni) prestolonaslednik.

Če bodo potem, ko bo “ženska rodila še enega otroka”, to ponovno objavili na naslovnici, jim tega ne more nihče zameriti. Znano znano in to.

  • Share/Bookmark

Od zajtrka do revije o knjigah

17.04.2015 ob 20:46

Vse je odvisno od dobrega zajtrka. Tako se vsaj zdi. Eden vztrajnejših skupinskih blogov, ki jih poznam že od njihovega začetka (v tem primeru leta 2005), je The London Review of Breakfasts: duhovit, resen, super blog o zajtrkih v Londonu in drugod po svetu je (jé) pravi zajtrkovalniški svetilnik; seveda je bila njegova posledica tudi knjiga, namreč The Breakfast Bible (2013). Urednik bloga je Malcolm Eggs, kar je umetniško ime Seba Emine, vendar pa stvari postanejo malo konfuzne, kajti knjigo sta napisala Malcolm Eggs in Seb Emina. Kakorkoli že, to o zajtrkih je samo začetek, po katerem se – očitno – pozna dan. Seb Emina je lani jeseni, v navezi z uredniško-oblikovalsko-založniškim duom Jop van Bennekom in Gert Jonkers, postal odgovoren za The Happy Reader, novo, četrtletno revijo o knjigah, ki  nastaja v sodelovanju založbe Penguin ter modnega in kulturnega čudeža Fantastic Man. Uredniški koncept je preprost, tako preprost, da si lahko marsikdo primaže zaušnico, da se tega ni (sam) spomnil. Prva polovica revije je namenjena daljšemu, pogobljenemu intervjuju z znanim bralcem – v prvi številki je bil to igralec Dan Stevens, v drugi glasbena ikona Kim Gordon -, druga pa obdelavi “sezonske” knjige, torej knjige, ki je – ali pa ne nujno – usklajena z letnimi časi; štirje letni časi, ne, pa to.

Če ste brali intervjuje Nele Malečkar ali pa berete intervjuje Patricije Maličev in Vesne Milek, potem The Happy Reader v tehniki intervjuvanja ne prinaša nič posebej novega; novo je to, da se pogovori v glavnem vrtijo samo okoli knjig – oziroma da knjige postanejo dober izgovor za to, da izvemo še kaj posebej zanimivega o intervjuvancih oziroma od njih. Pri Stevensu je bilo to, da se knjige pri njemu doma “kar plodijo” in da je bil njegov tutor v Cambridgeu Robert Macfarlane – katerega The Old Ways je bila prva knjiga, ki jo je prebral po žiriranju za bookerja leta 2012 (takrat je zmagala Hilary Mantel z Bring Up the Bodies, kar je bil njen drugi booker) – pri Gordonovi pa: “Seveda gledam Good Wife (Dobro ženo). Včeraj me je intervjuval nekdo, ki je takoj za menoj intervjuval tudi Julianno Margulies, ki igra glavno vlogo. Tako blizu sem se ji počutila.” Po vsej reviji so zelo poljubno posajene opombe, ki so nekako spieglovske: saj ne, da bi bila določena opomba nujno potrebna¹, vendar pa je njena poljubnost, naključnost, slučajnost vsaj intrigantna, če že ne ravno popolnoma relevantna. Podobno “holističnega” pristopa je potem deležen tudi blok o knjigi sezone; prva je bila Ženska v belem Wilkieja Collinsa (v bloku sta bila tudi članek o tem, kaj se je še kaj drugega dogajalo leta 1860, ko je izšla, ter recept za bon-bons de chocolat à la vanille), druga pa Okakurova Knjiga o čaju (pri kateri je bil tudi govor o naravi angleškega “zidarskega čaja” ter kroki o pariškem cvetličarju Majidu Mohammadu). Preprosto, da, vendar inventivno in zapakirano v čudovito elegantnih 64 strani (formata A5). In še: če se na revijo naročite, je brezplačna (v kolportaži je 3 funte oziroma 5 ameriških dolarjev), samo poštnino in dostavne stroške morate poravnati. Tako.

____________________

¹ “8. Christine Baranski – Vanity Fair je Diane Lockhart, vplivno odvetnico, ki jo [v Good Wife] igra Christine Baranski, razglasil za eno od desetih najboljše oblečenih junakinj na televiziji. Njene brezhibne obleke prihajajo, med drugimi, iz modnih hiš Salvatore Ferragamo, Escada in Givenchy.”

  • Share/Bookmark

Resno?

11.04.2015 ob 12:36

Burgerji na levo, burgerji na desno, burgerji (še vedno) vsepovsod. In potem se, podobno kot sladoled, nujno pojavi tudi “najdražji burger na svetu”. Čeprav je to čisto protislovje, kar ne morejo nehati, najsibo iz znanstvenih – burger iz matičnih celic? – najsibo iz čisto komercialnih nagibov, recimo proslavljanja uspeha spletne strani, ki ponuja kvantitativne diskonte. In za slednjo so najdražji burger na svetu naredili v ameriški restavraciji Honky Tonk v Claphamu (za katero v Evening Standardu, kjer bi to lahko vedeli, sicer trdijo, da je v Chelseaju, vendar ni več, saj so izpostavo na “rivi” na Hollywood Roadu zaprli, ne glede na to, kaj piše na računu). Burgerju se reče glamburger, ker očitno kar sije/se blešči/žari/zapeljuje z vsem razkošjem, ki ga ponuja: kobe govedino, iranskim žafranom, na hikorijevem lesu dimljenim račjim jajcem, beluga kaviarjem, kanadskim jastogom in briejem s tartufi, vse skupaj pa je vloženo v zlato bombeto oziroma žemljo, prelepljeno z jedilnimi zlatimi lističi. Cena: malenkost. Torej: 1100 funtov. Brez postrežnine. Kaj pa se zamudimo! Če uporabljate vavčerje tistega podjetja, vas lahko, morda, izžrebajo za ta burger. (Fotografija je postavljena na glavo, ker se to spodobi.)

Ampak resno: kaj je z jugozahodnim Londonom in pozlato? Chelsea škornji, claphamski burgerji, Ryan Gosling? A res ne vejo, da mora biti tega konec? Kakorkoli že, trenutno se motovilim s paličnim mešalnikom in se lotevam fižoburgerja, ki ga Napo sicer priporoča za malico, vendar bo vseeno za kosilo; to je prava pot za burgerje, ne pa zlato v takšni ali drugačni obliki. Samo količino pimentona bom malo uskladil s svojim bolj bež okusom.

  • Share/Bookmark

Um ima svoje vreme

8.04.2015 ob 20:28

REASONS TO STAY ALIVE

Matt Haig

264 strani. Canongate, Edinburg 2015

Na ovitku Reasons to Stay Alive (Razlogi za to, da ostanemo živi) znani Britanci – pisatelji, igralci, radijski in televizijski voditelji ter nekdanji pop zvezdnik, ki je zdaj duhovnik, in še kdo – kar tekmujejo, kdo bo prijaznejši. “Polna modrosti in topline je,” pravi Nathan Filer. “Majhna mojstrovina, s katero bi morda lahko celo rešili življenja,” je prepričana Joanna Lumley. “Sijajna in blagodejna… dostopna bi morala biti na recept,” razlaga Richard Coles na zadnji strani ovitka. “Matt Haig je izjemen,” na vrhu naslovnice razglaša Stephen Fry.

Takole je: nekatere knjige so mojstrovine in njihovi avtorji izjemni tudi če tako pravita Joanna Lumley in Stephen Fry.

Matt Haig je duhovit in pronicljiv pisatelj. Njegova prva uspešnica je bil že njegov prvi roman, The Last Family in England (Zadnja družina v Angliji, 2005), ki jo pripoveduje Princ, labradorec pri družini Hunter. Princ je Hal iz prvega dela Shakespearovega Henrika IV. in mora, v bistvu, rešiti Hunterje pred samimi seboj, čeprav jim to, seveda, ni jasno, seveda ne. Shakespearu, tokrat Hamletu, se je vrnil tudi v naslednjem romanu, Dead Fathers Club (Klub mrtvih očetov, 2007), v katerem se enajstletnemu Philipu prikaže duh umorjenega očeta, ki mu razloži, da je za njegovo smrt odgovoren njegov stric Alan, ki se hoče polastiti njegove mame in družinskega puba.

Potem je sledilo par romanov za otroke in potem precej neodložljiva The Humans (Človeška bitja, 2013), v katerem gre za skrivnostni primer profesorja matematike v Cambridgeu Andrewa Martina, ki se je na tisti deževni petkov večer znašel gol na avtocesti. Stvari so seveda bolj zapletene: v bistvu ne gre več za profestorja Martina, ampak za nezemljana s planeta Vonnadoria, ki se je v profesorjevo telo naselil zato, da bi človeštvu prikril, da je Martin rešil najpomembnejši matematični problem vseh časov, kajti na njegove posledice naj še ni bi bili pripravljeni. Seveda ugotovi, da človeška bitja – s pomočjo svoje oziroma Martinove žene in njunega sina Gulliverja – vseeno niso čisto napačna in potem je vse skupaj nesentimentalna, pogosto zelo duhovita meditacija o tem, kaj pomeni biti človek. Seveda izvemo, da so “številke lepe, praštevila pa čudovita”, od vseh praštevil pa da je najbolj čudovito, jasno, 97. (Knjiga je precej neodložljiva kljub temu, da začetek spominja na Tretji kamen od sonca, Planete pa naj bi, kot piše prvič, potem pa ne več, zložil “Holtz”.)

Na koncu romana, v pripisu (in zahvalah), je Haig razkril, da je imel dolga leta depresijo in panične napade. Reasons to Stay Alive je v bistvu nadaljevanje tega pripisa. “Odkritost je bila zelo toplo sprejeta in postalo mi je jasno, da me je skrbelo za prazen nič. Namesto da bi se počutil čudak, mi je zaradi odprtosti postalo jasno, kako veliko ljudi ima podobne izkušnje. Tako kot nihče od nas ni stoodstotno fizično zdrav, tudi ni nihče stoodstotno duševno zdrav. Vsi smo nekje na tej lestvici.”

Razlog za knjigo je bil, kot pravi, preprost: “Napisal sem jo zato, ker tisti najstarejši klišeji tudi najbolj držijo. Čas zdravi. Iz doline nikoli ni najboljši razgled. Na koncu predora je luč, pa čeprav je ne vidimo… besede, sicer samo včasih, te res lahko osvobodijo.”

Haig je bil star 24 let, ko je postal depresiven. Bilo je septembra 1999. Z dekletom Andreo sta živela na Ibizi; čez štirinajst dni naj bi se, po študentskih letih in poletnih službah, vrnila “v London in resničnost”. Vendar pa se to ni zgodilo. “Spominjam se dne, ko je umrl moj stari jaz. Začelo se je z mislijo. Nekaj je bilo narobe. To je bil začetek. Preden  mi je postalo jasno, za kaj sploh gre. In potem, sekundo ali dve kasneje, sem v glavi začutil nekaj nenavadnega. Nekakšno biološko dejavnost, na dnu zatilja, malo nad vratom. Mali možgani. Utripanje ali intenzivno migotanje, kot da bi bil notri ujet metulj, vse pa je preveval občutek ščemenja. Takrat še nisem poznal nenavadnih fizičnih stranskih učinkov, ki jih povzročata depresija in anksioznost. Zdelo se mi je samo, da bom umrl.” Tablete, v njegovem primeru diazepam (torej apaurin), so že v Španiji samo poglabljale paniko.

Z Andreo sta se preselila domov, k Haigovim staršem v Newark-on-Trent v Yorkshiru, in potem se je začelo počasno odkrivanje in razumevanje depresije. Po njegovem je sicer beseda napačna. “Beseda depresija me spominja na prazno gumo, na nekaj preluknjanega in nepremakljivega. Morda se takšna zdi depresija brez anksioznosti, vendar pa depresija, prepojena s strahom, ni nekaj praznega ali mirnega.” Razlog za to, da jo je težko razumeti,  je v tem, da je nevidna, pravi. “Skrivnostna se zdi celo ljudem, ki za njo trpijo.”

Haigov slog je lapidaren, topel, eleganten, skoraj čisto brez samoizpovedniške melodramatike (če odštejem pogovore med “starim” in “novim” seboj). Rad citira in potem iz citatov izpelje svoje aksiome. Recimo: “Ljubezen. Anaïs Nin je za tesnobo napisala, da je ‘največji ubijalec ljubezni’. Na srečo pa je res tudi obratno. Največji ubijalec tesnobe je ljubezen. Ljubezen je izhodna sila. Je naša pot iz naše lastne groze, kajti tesnoba je bolezen, ki nas zavije v naše lastne nočne more. Pri tem ne gre za sebičnost, čeprav se to komu lahko zdi. Če vam gori noga, potem ni sebično, če se skoncentrirate na bolečino ali strah pred plameni. Tako je tudi s tesnobo. Ljudje s psihičnimi boleznimi niso pogreznjeni vase zato, ker bi bili kaj bolj sebični od drugih. Seveda ne. Samo določene stvari čutijo, ki jih ni mogoče ignorirati. Stvari, ki puščice usmerjajo navznoter.”

Rad sestavlja tudi sezname, recimo (krajši) abecedni seznam znanih depresivcev (od Buzza Aldrina do Catherine Zeta-Jones) in seznama knjig, ki jih je požiral, ko sta se z Andreo, deset mesecev po začetku depresije, preselila v središče Leedsa. “Je razlika med tem, da imaš knjige rad in da jih potrebuješ. Jaz sem knjige potreboval.” Na tem seznamu je vse mogoče, od Calvinovih Nevidnih mest (Le città invisibili) in Amisovega Money (Denar) pa do The Concise Collins Dictionary of Quotations, kajti “citatov ni težko brati”. Popolnoma priročniška pa sta seznama desetih “razlogov za to, da ostanemo živi” ter desetih nasvetov za “pomoč nekomu z depresijo ali anksioznostjo”.

Haig ne pridiga in ne vsiljuje svojega mnenja. Razlog številka 5 za to, da ostanemo živi, je: “Občutek, da se bo vse samo še poslabšalo, je samo simptom.” Številka 6 pa: “Um ima svoje vreme. Zdaj vas je zajel orkan. Ampak tudi orkanom nekoč zmanjka energije. Počakajte.”

Med nasveti za “pomoč nekomu z depresijo ali anksioznostjo” so pomembni vsi, še posebej pa številka 2: “Poslušajte.” Morda bo zvenelo neprijetno vsiljivo, vendar pa jim lahko dodamo še enajstega: podarite jim to neskončno dobro in koristno knjigo.

  • Share/Bookmark

Čigavi so to?

5.04.2015 ob 11:55

Ne, res nočem Ireni hoditi v njen lepo negovani vrt, niti približno ne, ampak temu se nisem mogel upreti: ta par zlatih čelsijevk je ena od tistih stvari, zaradi katerih se tudi bolj krepostnim in vzdržnim, kot sem jaz, (lahko) malo zvrti v glavi.

Mislim! Resno! Zlati. Chelsea. Škornji. Torej, bralec, le čigavi bi lahko bili?

(Postavljanje fotografij na glavo sem sunil pri Charlieju Porterju. Saj je vse skupaj ena vrsta modne piste, ne?)

  • Share/Bookmark

Maribor-on-Sea

30.03.2015 ob 15:57

Razdalje so zelo subjektivna stvar; podobno kot imena. Moj prijatelj Robbie pravi, da v Londonu vedno potrebuješ “povprečno 47 minut”, da z mestnim prometom – torej podzemno, avtobusi, tramvajem, mestno železnico, lahko železnico ali ladjami – prideš kamorkoli, + -, jasno, nekaj minut. Kljub temu pa me včasih še vedno kaj preseneti, recimo to, da se letališču v letovišču Southend-on-Sea v Essexu reče London Southend Airport. Letališče je od Londona oddaljeno 58 kilometrov in čeprav je London pogolten – zdaj se Greater London razteza na 1572 kvadratnih kilometrih – se, tam na vzhodu, vseeno ustavi v občini Havering, kar je še vedno 35 kilometrov od Southenda. To je zanimivo zato, ker bo letos, sezonsko sicer, od junija do oktobra, iz Maribora na London Southend letela Adria Airways. V bistvu gre za to, da je Southend-on-Sea od Londona oddaljen toliko, kot je od Ljubljane oddaljena Bohinjska Bela, in verjetno ni veliko Bohinjskobeljanov, ki bi trdili, da v bistvu vseeno živijo v Ljubljani. (Mojstri za takšen geografski relativizem so sicer pri Ryanairu: Ryanair s Stansteda leti na dve letališči, namreč Västerås in Skavsta, ki imata v imenih tudi Stockholm, čeprav sta od švedske prestolnice oddaljeni 100 kilometrov; vsaj pri prvem je na spremembo imena vplival prav Ryanair.) Seveda mi je jasno, da je “London” kot blagovna, ornamentalna znamka verjetno zanimivejši kot zgolj Southend, in to kljub temu, da imajo v slednjem najdaljši zabaviščni pomol na svetu (za dobra dva kilometra ga je). Res pa je, da je bil v šestdesetih letih minulega stoletja, ko je bil “tretje najprometnejše londonsko letališče”, vseeno samo Southend, ne pa London Southend. Podobno je tudi z Lutonom, ki je bil do leta 1990 Luton Airport, potem pa se preimenoval v London Luton, od Londona pa je oddaljen 56 kilometrov. Do najbližjega od treh drugih londonskih letališč, Heathrowa, je po M4 in A4 vsega 22 kilometrov, torej toliko kot je od Ljubljane do Brnikov, do Gatwicka in Stansteda pa je približno 48 kilometrov. Kakorkoli že, tako pri Adrii kot pri London Southend Airportu so navdušeni nad sodelovanjem – “Maribor nudi bogato ponudbo potnikom iz Essexa, Londona in drugod, ki se odločajo tako za vikend ali daljše počitnice v kateremkoli letnem času.” -, še posebej pa poudarjajo, da bodo potniki, ki bodo na London Southend pripotovali junija in julija, dobili brezplačne železniške vozovnice za London. In pri tem se razkrije zanimiva eliptičnost oglaševanja: če je Southend-on-Sea itak London, zakaj bi potem nekdo potreboval železniško vozovnico – za London? Ampak vseeno: najcenejša vozovnica z letališča London Southend do postaje Liverpool Street je 15,80 funtov; če vam jo poravna letališče, je to potem zelo neeliptičen prihranek.

  • Share/Bookmark