Nekje drugje

“Kako čudovito, da so s svojim minimalizmom uspešni tudi na velikih odrih,” se je veselil Alex. “In tudi sicer so čudoviti.” Čudovit je vsekakor eden najpogostejših pridevnikov, ki so jih deležni The xx, precej magični – aha, magičen, še en koristen pridevnik – londonski trio  (ko sem jih videl prvič, so bili še kvartet), ki so s svojim debitantskim albumom lani očarali vse po vrsti; vse po vrsti – z izjemo nekega znanca, ki je, nepotrebno kruto, dejal, da so “Sandi Thom leta 2009″. Velik oder, o katerem je bil govor, sicer ni bil velikanski oder na katerem od letošnjih festivalov, ampak veliko dvorišče Somerset Housea, kjer imajo zadnja tri leta julija koncerte, avgusta pa kino pod zvezdami; saj ne, da bi imel karkoli proti občinstvu, ampak ko je neki gospod naglas razlagal, da je prišel na koncert The xx zato, ker “obožuje Somerset House”, se mi je nekako zdelo, da je prišel iz napačnega razloga. Ampak vseeno. Na koncertu so odigrali svoj album (začeli so s Crystalized, ki ji je takoj sledila Islands, VCR je bila na sredini, dodatek je bila Stars), in eno priredbo, Do You Mind od Kyle. Hecno, ampak zelo hitro se da pozabiti, da so Oliver Sims, pojoči basist, Romy Madley Croft, pojoča kitaristka, in klaviaturist/bobnar Jamie Smith stari 20 let; indie elektro pop, še posebej minimalistične vrste, je redko tako zrel in zanimiv.

Bilo je zelo v redu. (In ja, Sims izgleda tako, kot je v njegovih letih izgledal Andrej Ilc.) Včeraj so bili The xx sicer nominirani za nagrado mercury za najboljši britanski ali irski album minulega leta. Marsikdo je histerično kričal, kako da je letošnji izbor – po mojem varen in predvidljiv – dokaz, kako da je britanska muzika zdrava in srečna, vendar pa ožji izbor, v katerem ni These New Puritans in njihovega Hidden, ni ravno popolnoma relevanten; The xx bodo verjetno zmagali, od drugih pa so mi najbolj všeč Wild Beasts.

Koliko časa torej traja, da se film, ki ga snemajo na vaši ulici – takole, nasproti vašega stanovanja, resno – potem končno pojavi v vašem lokalnem kinu? V primeru London River, komorne drame o posledicah bombnih napadov 7. julija 2005, dobri dve leti, čeprav je seveda res, da so film  predvajali na vrsti festivalov, tudi na berlinskem, na katerem je glavni igralec Sotigui Kouyaté dobil srebrnega medveda za najboljšo glavno moško vlogo, film pa je bil tudi sicer deležen velike pozornosti. (Kouyaté je preminil je letošnjega aprila.) Film je v londonska kina sicer prišel na peto obletnico napadov; kritike so bile zelo dobre do odlične, predvsem zaradi obeh glavnih igralcev, Kouyatéja in Brende Blethyn, ki igrata starša fanta in dekleta, ki sta po napadih pogrešana.  Trpko, zelo trpko, tudi presunljivo, vendar polno človečnosti (moralno malo oziroma precej linearno, ampak vseeno). Gledati? Ja. Tisto o “lokalnem kinu” je bilo sicer rečeno nekoliko ironično. Včasih sta bila že za prvim vogalom dva kinematografa; manjšega, Gaumont, na Stroud Green Road, so zaprli leta 1958 (zdaj je pub s kegljiščem), drugi pa je bil veličastna, čudovita Astoria. Astoria je bila »sestra« Astorie v Brixtonu, ki se ji zdaj pravi Brixton Academy in je moja najljubša koncertna dvorana v Londonu. Našo Astorio so kot kino zaprli 1971, potem pa je postala Rainbow Theatre, kjer je nastopal tudi David Bowie, ko je bil Ziggy Stardust. Leta 1996 ga je kupila brazilska evangeličanska Univerzalna cerkev božjega kraljestva in obnovila, saj je Rainbow Theatre spomeniško zaščiten. Vsak petek je na programu »duhovno čiščenje« (torej izganjanje hudiča), ob nedeljah pa se ukvarjajo s »čudeži«. Čisto pravega lokalnega kina tako nimamo več, v tistem, ki je najbližje, v Odeonovem multiju na Holloway Road, pa takšne filmske košte ne predvajajo, ker v dveh dvoranah vrtijo tretji Somrak, v ostalih pa še štiri podobne animacije; najbližja kinematografa, kjer predvajajo London River, sta tako Rio v Dalstonu in Curzon v Sohu. Sicer pa je bilo mogoče izvedeti tudi to, zakaj se je režiser Rachid Bouchareb odločil za snemanje v Finsbury Parku: po njegovem je Finsbury Park namreč miniaturna verzija 18. arrondissementa v Parizu. Ne, še vedno nisem prepričan, da ima prav: le kje, bralec, je naša Sacré-Cœur, in le kje naš Moulin Rouge, pa tudi “Goutte d’Or” ravno nimamo.

Oziroma: Glasbena vzgoja, 16. Oziroma: morda nekaj za Centrifuzijo? Ali je kaj boljšega od indie skupine, preoblečene v “destilirani klasični rave”, kot je bilo rečeno nekje, ali elektro? Ne, po mojem ne. Sploh pa gre za to, da kdor išče, ta najde: iskal sem “zvok poletja” – nekaj za poslušat med kolesarjenjem na francoščino/bazen/kaj-podobno-poletnega – in potem, bralec, sem ga tudi našel. Kvartet Delorean iz Barcelone (via Baskija), vsaj zame, delajo takšno glasbo, ko da bi poletje ožel v kozarec in ga potem na dušek spil. In potem takoj hotel še enega. Seveda je mogoče, da se mi bodo že jeseni zdeli dosti manj zanimivi, vendar pa je dejstvo, da sem na njihovem koncertu v Garageu veselo poplesaval skoraj celo uro, to pa se ni zgodilo že zelo dolgo časa. Ampak kaj pa bi, če pa so začeli s Stay Close, ki je sicer tudi prva pesem na njihovem (novem, prvem, v glavnem zelo super, zelo nalezljivem) albumu Subiza. Seveda: le zakaj ne bi začel tako, kot hočeš nadaljevati. In seveda: tudi to, da zvenijo skoraj bolj brooklynsko kot polovica bendov iz Brooklyna, je samo v redu. Vsaj po mojem. Za nameček je njihov frontman Ekhi Lopetegi zelo karizmatičen, klaviaturist Unai Lazcano (na spodnjih dveh fotografijah desno) pa izgleda kot mladi Slavoj Žižek.

Tako. Muziko imam. Še posebej evforično Endless Sunset (ja, naslovi pesmi so verjetno res prišli iz generatorja generičnih naslovov; tako kot je besedilo za Warmer Places prišlo iz generatorja generičnih besedil, ampak to res ne moti, res ne). Zdaj pa mora priti samo še poletje.

Pred dobrim letom dni – v času Frankmusika in vsega tega – je bilo rečeno, da “bomo še kdaj ponovili”, namreč Chrisovo poročanje s kakšnega koncerta. In zdaj je prišel čas ravno za to: v torek je v Hyde Parku nastopila Patti Smith s svojim bendom. Hecno, ampak to je bilo prvič, da sva jo videla na pravem rock and rollu špilu, ne pa v kakšnem bolj posvečenem kulturnem hramu, recimo Royal Festival Hallu ali kakšni posebej ekskluzivni galeriji. Se zgodi.

Chris piše: Pri vstopu na ograjeni del Hyde Parka, kjer potekajo Serpentine Sessions, me je spreletel občutek, da gre za déjà vu – skoraj čisto vse me je spominjalo na zadnjih nekaj dni, ki sem jih prebil na festivalu v Glastonburyju; celo “uradna pijača”, ki je zalivala od sonca požgano travo, je bila enaka, torej pivo Tuborg. Vendar pa je vsekakor šlo za Hyde Park  in ne za velikansko njivo v Somersetu, to pa je pomenilo, da je življenje v metropoli oddaljeno samo nekaj korakov. Patti Smith je  na oder prišla v svoji običajni uniformi – v škornjih, kavbojkah in črnem skuknjiču – in v spremstvu svoje Patti Smith Group; poleg njenega njenega sina Jacksona, ki igra kitaro, in klaviaturista in basista Tonya Shanahana sta v njen še njena dolgoletna – v bistvu večna – sodelavca Lenny Kaye (kitara) in Jay Dee Daugherty (bobni). “Res smo veseli, da svojo turnejo začenjamo v Londonu,” je dejala, Redondo Beach, s katero so začeli, pa je posvetila “Morrisseyju, s katerim smo se za odrom tako lepo pogovarjali”. Izvedba je bila počasnejša kot običajno in morda se je plaža tudi zato zdela še bolj zlovešča. Smrt je bila tudi sicer glavna tema prve polovice koncerta; vrhunec je bila njena razlaga, da je smrt pesnika Jima Carrolla, ki je umrl 11. septembra lani, “ta dan očistila vseh drugih asociacij”, potem pa nas je, nekoliko nadrealistično, zapeljala v skandiranje: “Mi živimo zato, da smo priča tem, ki so umrli!” Kmalu potem so bile na vrsti Free Money, Because the Night ter dolga, elektrificirana verzija Beneath a Southern Cross. Potem: vedno boleča Pissing in a River je bila posvečena “iztekanju nafte v Mehiškem zalivu” (s Tadejem se nama je to zdelo zelo zanimivo). Scanje in scalnica sta bila sicer kar pogosti temi koncerta. “Marsikomu se zdi odvratno, da si z vodo samo osvežim usta, ostalo pa izpljunem,” je začela pojasnjevati. “Ampak če vode ne izpljunem in jo popijem, potem se med petjem poščijem. Voda očitno mora priti ven – ali s pljuvanjem ali scanjem.” Med navdušenim krohotanjem občinstva je potem pribila: “In to je bila misel dneva. Njena avtorica: minorna rock ikona.” Res, bila je čudovita. Koncert – torej njen glavni del – je končala z aktivistično People Have the Power in nas opomnila, da “imamo svojo zafukano svobodo”. Dodatek je bil zelo eksotičen: po zelo svoji, vendar neverjetno prepričljivi verziji Pefect Day – “Tole pesem posvečamo vsem vam.” – je bila na vrsti sežeta, intenzivna Horses, ki se je prelila v (prekratko) Glorio. Popoln večer, pa čeprav smo v parku namesto sangrie pili pivo.

Hvala, Chris. In ja, bomo še ponovili.

“To je moja prva evropska turneja. In to je moj prvi koncert v Londonu,” je dejala Charlotte Gainsbourg. “Najlepša hvala, da ste prišli.” Če je 38-letna pevka in igralka morda imela tremo (kar je bil uradni razlog za njene doslej zelo redke žive nastope), je v Shepherd’s Bush Empire ni bilo mogoče opaziti: njene lepe pop vinjete – pa če so nastale v sodelovanju z Beckom, Air ali pa Jarvisom Cockerjem – so se prijetno zlivale v polno, navdušeno dvorano (veliko je bilo francoskih ekspatov, ampak to je bilo mogoče pričakovati).

Glavnina pesmi je bila z njenega novega, tretjega albuma IRM (prostor je bil sicer tudi za iskreno priredbo Dylanove Just Like a Woman); njen prejšnji, 5:55, je bil velikanska, platinasta uspešnica v Franciji, drugod po svetu pa občutno manjša. Na IRM je sodelovala z Beckom (kar je vsekakor ena zanimivejših in vsekakor plodnejših kombinacij), od vseh njunih pesmi pa je, poleg naslovne, o slikanju z magnetno resonanco (po nesreči med smučanjem na vodi), seveda, najboljša Heaven Can Wait. Družina Gainsbourg-Birkin je vedno in zmeraj fascinantna; vsekakor pa se je Charlotte Gainsbourg očitno odločila prav: na izročilu staršev, predvsem očeta, nikakor ne parazitira, ampak ga premišljeno in koherentno vključuje v svojo glasbo, kot referenco, ne pa kot pa kakšno obsesivno, kompulzivno motnjo. V bistvu je res, kot je bilo rečeno v eni kritiki: njegovih pesmi “ne presega, vendar pa si vseeno dostojno prizadeva, da bi izpolnila pričakovanja”. Očetova fantastično progresivna Couleur café (iz leta 1965) je  bila zato čudovit, primeren zaključek koncerta.

Ta živčnost, ta živčnost; še dobro, da se tukaj tekma začne ob treh, do štirih vsekakor ne bi zdržal.

Tole tihožitje sem v The Colonies poslikal prejšnji petek; potico je prispeval kuharski mojster Aleksander, ki v Londonu živi zadnjih sedem let, Laško lokalni uvoznik, posodo za led – zelo primerno, ustrezno iz veliko različnih razlogov – pa pub (nenazadnje je bila v pubu tudi četica ameriških navijačev). Medtem smo sicer izvedeli vse o Sloveniji (kljub temu, da zraven še vedno radi prilimajo slovaško zastavo), vključno s tem, kako se bo življenje v Angliji med tekmo ustavilo, da so angleški klubi zmagali na treh tekmah, na katerih je sodil Wolfgang Stark (hobija: hokej na ledu in motorji), ter da so v čisto rdečih dresih, v katerih bodo igrali, doslej nastopili samo štirikrat, in v njih nikoli izgubili. Ha. Dva bela gola proti enemu zelenemu? A tudi to kaj pomeni? Allez les blancs (da bodo razumeli tudi na tistem letališču iz sicer najbolj luštnega vica s svetovnega prvenstva).

In kako dolgo traja, da postanete glavne zvezde in ne skrbite samo za (bolj ali manj, v glavnem bolj indiferentno) ogrevanje? V primeru kvarteta Everything Everything iz Manchestra dobro leto dni; lanskega maja so bili deležni prijaznega članka v enem izmed britanskih dnevnikov, v katerem se jim je zdela zanimiva in posrečena njihova mešanica “art-popa in prog rocka”, potem so bili druga violina na par turnejah  in se uvrstili med BBC-jeve glasbene obete za letošnje leto (širši izbor), temu je sledila še ena turneja, na kateri so bili v bistvu sozvezdniki, sinoči pa so bili prvič v Londonu – lej! – tudi glavne zvezde oziroma headlinerji. Koncert, eden od NME-jevih Radar Live večerov, je bil v Garageu. No, v Upstairs at the Garage, komornem podstrešju, ampak vseeno: nenazadnje so tam svojo londonsko – in orbitalno – kariero začeli tudi Arctic Monkeys (pri tem je podobnosti vsekakor konec). Torej: leto dni! Pa še njihov nov singel, Schoolin’, je ravno izšel (poleg radijske verzije je na MySpace najboljši Leo Zero Remix).

Skratka. Eden boljših koncertov v zadnjih mesecih? Vsekakor. Tako zaradi nalezljivega vzdušja med občinstvom kot tudi zaradi ekstravagantne, tekoče glasbe. V bistvu so me še najbolj spominjali na bolj zloščene, dodelane, odrasle Late of the Pier, vendar to res ni slabo; fantastično inovativnost Qwertyja, recimo, lepo dopolnjuje razkošna Photoshop Handsome, Schoolin’ je sploh super, MY KZ, YR BF (My Keys, Your Boyfriend) se je prelila v Final Form, za dodatek in slovo pa je bila lirična NASA Is On Your Side. “Čudovito smo se imeli, hvala. To je bil naš najljubši koncert doslej,” je dejal pevec in glavni kitarist Jonathan Everything. Hura. (Poleg tega sem skoraj zlezel na oder, česar nisem naredil že zelo dolgo časa.)

Everything Everything so imeli dve predskupini: prvo, Visions of Trees sem ujel čisto na koncu, zato pa so bili (indie, zelo mladi) Smith Westerns iz Chicaga precej v redu, zelo iskreni in malo razštelani glam fuzz, kar pa ni motilo. Ne, kje pa: The Boys R Fine, ja, njihov frontman Cullen Omori je nepretenciozno karizmatičen, Be My Girl pa je je bila deležna največ pozornosti občinstva (“Kot da bi The Velvet Underground v rudniškem jašku posneli priredbo Starmana,” je bilo rečeno v NME.) Njihova najboljša pesem? Imagine, Pt. 3.

Evidenca znanih osebnosti: ena, Howard Donald. Takšen koncert je bil to.

Incest in folklorni plesi, ja, to je tisto, česar ne bi smeli poskusiti (mišljeni so angleški folklorni plesi); skupinskega gledanja nogometa v The Colonies, provizoričnem “slovenskem pubu” za dobro diagonalno podajo od postaje Victoria – se opravičujem, ampak se nisem mogel upreti, nič ni bolj potentnega od poceni hiperbolike – pa ni nihče ne prepovedal ne odsvetoval. Heh. Pa smo šli. Bilo nas je kakšnih 60, natanko sedem v dresih slovenske reprezentance, zelo mešano, vendar zelo glasno. Poznal sem samo Katjo, Matjaža (hvala za fotko, seveda) in nekaj članov delegacije z veleposlaništva. Hecno, ne bom rekel, da je skupinsko gledanje nogometnih tekem ravno katarzično, vendar pa je dinamika vseeno podobna; to, ja, in pa dejstvo, da debatiranje, paberkovanje, šimfanje in kričanje (torej vse to skupaj) preglasi vuvuzele. In hecno, prav zaradi vsega tega sem bil – morda, za odtenek – manj živčen. Izbruh veselja v 79. minuti tekme je bil, kot se reče, res iskren. In ja, zelo hitro se je razlezel v “Kdor ne skače ni Sloven’c”.

In zdaj Američani? Petek v središču mesta je nekaj zelo pošastnega, vendar pa za Slovenijo igra Anglija; v najslabšem primeru lahko še to tekmo gledamo v The Colonies. Aja – in kljub temu, da je bila slovenska reprezentanca v angleških časopihi deležna sitnih, tipično zaničljivih in prevzetnih kritik (tudi od hiperventilirane ironije se lahko zvrti v glavi), pa jo je vseeno odnesla bolje kot sta jo Robert Green in njegova hand of plod (oziroma roka štora); izraz hand of plod se je vsaj dvema nedeljskima tabloidoma – iz konkurenčnih hiš, no less - zdel tako fantastično duhovit, da se je šopiril na zadnji strani (kjer so glavne športne novice) tako News of the World kot Sunday Mirrorja.  Ko začne še redaktorjem pri tabloidih zmanjkovati domišljije, je do konca sveta očitno res samo še nekaj brc…

Z Anthonyjem Bourdainom imava precejšnjo skupno kilometrino; oziroma drugače: bolj jaz z njim kot on z menoj, seveda, vendar pa to ne pomeni, da si ne bi smel predstavljati, da ga kar dobro razumem. Nič pri Bourdainu, se mi zdi, mi ni bilo tujega: ne lirični opisi prvih gastronomskih izkušenj v Franciji, ne zapletena klasična francoska kuharija, ne sočnost preklinjanja v newyorških kuhinjah, ne gargantovske pojedine v Tokiju in ne narkomanija; vse to se je lepo vložilo v mapo z napisom “izkušnje”, tudi prevajalske, pa je bilo. In vendar, in vendar… Saj ne, da bi bilo popolno presenečenje, čisto iz zraka, ali kako se že reče, in tudi slog je že dobro znan, vendar pa je Bourdainov napad na McDonald’s, njihove Happy Meale in vsakršno drugo hitro hrano, odličen iz zelo številnih razlogov. Recimo zato, ker si je Bourdain zaveznike poiskal celo med vegetarijanci (ki jih je doslej sicer histerično, vendar ne nujno histerično zabavno, napadal), ker je ugotovil, da je Jamie Oliver “heroj” (vsaj zaradi njegovih kampanj, ne toliko zaradi kuhanja), in ker je zelo natančno zadel, kje je največji problem. Torej: največji problem je v tem, da se otroci tudi pri hrani najbolj bojijo tega,da bi bili “outsiderji, da bi se vrstnikom zdeli smešni, da bi se iz njih norčevali ali jih dražili”. “Slehernega otroka je groza, da bi se mu zgodilo kaj takšnega. Naš prvinski nagon je, da hočemo pripadati,”  je prepričan. In ker McDonald’s to izjemno vešče izkorišča, se lahko, tako Bourdain, zatečemo h kakršnikoli “črni propagandi”, vključno s tem, da vsakič, ko se Ronald McDonald pojavi na televiziji, povemo, da “Ronald res zaudarja… nekako tako kot drek”. Glavni razlog za vse to je verjetno dejstvo, da je je postal oče, vendar pa to ni razlog za to, da ne bi verjeli njegovemu sporočilu: cilj, torej odvračanje od hitre hrane, v resnici posvečuje sredstva.

Ali je kaj boljšega kot špetir o tem, kako zelo derivativni – ali pač ne – so novi bendi? Ne, po mojem ne. Sinoči sem šel na The Drums, kvartet iz Brooklyna (via Palm Beach), ki je marsikoga tako zelo očaral, da so jih razglasili za “preprosto božanske” (torej: Time Out) ali pa vsaj za “najboljši britanski bend iz Združenih držav” (torej: NME), vsi po vrsti (torej: vsi po vrsti) pa radi povejo, da so The Drums “indie puristi”, ki se naslanjajo na klasično indie muziko iz časov tiste usodne NME-jeve kompilacije C86 (na njej je bila tudi Velocity Girl, ena mojih petih najljubših pesmi vseh časov). Na številnih napovedih in obetih za letošnje leto so bili The Drums nekje pri vrhu, če ne ravno na prvem mestu (torej: Pitchfork). Vse to in še več je bila posledica njihovega mini albuma Summertime!, ki je pri založbi Moshi Moshi izšel lanskega oktobra. Po drugi strani pa so se takoj začele vrstiti obtožbe o, da, derivativnosti, pastelnosti, cenenosti, praznosti in, kar je bilo verjetno najhuje, uporabi delnega playbacka na svojih koncertih. Kakorkoli že, v ponedeljek je izšel njihov prvi album – The Drums – in Heaven je bil nabito poln (tudi današnji koncert je razprodan). “V bistvu smo zelo ponosni na album,” je dejal frontman Jonathan Pierce, izjemno eneregetičen pevec in plesalec. Napovedal je sicer samo nekaj pesmi – “Zdaj je na vrsti Best Friend, o mojem najboljšem prijatelju. Ki je mrtev.” in “Tole bo pa pesem o različnih stvareh: I Felt Stupid.” – drugače pa se je album lepo, tekoče odkotalil z odra. In ja, veliko reverba pomaga.

Zelo rad pleše tudi prvi kitarist Jacob Graham (levo), najbolj intenzivno s tamburinom.

Dodatek sta bili Let’s Go Surfing, ena najbolj nalezljivih pesmih v zadnjem letu dni – Pierce se je med njo zelo izrazito izražal s telesom, vse skupaj pa je bilo, če naj skujem frazo, indie moonwalk - in Forever and Ever, Amen. Zunaj je lilo kot iz škafa. Karkoli se bo zgodilo, še vedno bova skupaj, gre njihova Down by the Water. Mogoče ja, mogoče ne – in le zakaj ne? Derivativno? Le kaj ni?