Nekje drugje

Čas je blizu. Tako kot zelo veliko kratkoročnih rešitev – no, v bistvu vse -, je tudi ta trajala dlje, kot sem pričakoval: pol leta, morda leto dni, nikakor pa ne dve leti; na začetku aprila bi bilo natanko dve leti, odkar sem postal podnajemnik v Chelseaju.  Ampak, kot rečeno: čas je blizu. Tik pred koncem marca bi se morala trajektorija mojih londonskih bivališč – Bayswater, Dalston, Oval, Soho, Leyton, Finsbury Park, Chelsea – nadaljevati v Bowu na vzhodu mesta; ah, kako tipično, bralec, kar takole, iz najbogatejše občine v Britaniji v najrevnejšo občino v Londonu se bom preselil, kaj pa drugega, kot na kakšen frjuks ali kaj. Prednost vsega skupaj bo, da ne bom podnajemnik; saj je to prednost, ne? In kot se pri odhodih spodobi, je potrebno pod vsem skupaj potegniti črto in narediti bilanco. Ali pa ne. “Ahhhh, Chelsea…” je zagrulil marsikdo, ko sem povedal, kje živim. Tega sicer nisem naredil pogosto, ker me je pri tem vedno obšla slabost: to je bila pač ena izmed tistih kozmičnih šal, češ, saj veste, tam se pa res ne spodobi živeti, ne? Ali pač. Zato sem raje rekel, da živim “off Fulham Road” ali pa v “West Brompton”, ki je sicer bolj proti zahodu, vendar pa je po poštni številki prav to, West Brompton, pa čeprav je na skoraj vseh zemljevidih Londona C iz Chelseaja v glavnem natisnjen točno na ulici, kjer sem živel. Chelsea je – brez dvoma – imeniten kos mesta. Oziroma: je bil imeniten kos mesta – umetniški, boemski, neizmerno zanimiv, eksotičen, čudaški – od sredine devetnajstega stoletja do konca sedemdsetih let dvajsetega; potem je zmagal denar, z njim pa posebna vrsta nadutih, hohštaplerskih Čelsijancev določene generacije oziroma določenih generacij. Čisto vsak kliše o rezidentih Chelseaja drži: prazni in prazni so, kleni višji srednji razred, malo pošprican z aristokracijo, z zadavljeno dikcijo in okusom, ki je zgolj posledica neomejenih financ kot česarkoli bolj izbranega. In to je nalezljivo, podobno kot je – saj vem, saj vem! – nalezljiv invertirani snobizem: tudi par beračic na King’s Roadu ima plastične vrečke iz veleblagovnic Peter Jones in Harvey Nichols, ne pa morda Londisa. Lepo vas prosim. Ampak: čas je blizu. Ampak vseeno: tole so tri stvari – v bistvu edine tri stvari – v Chelseaju, ki jih bom pogrešal. Vse ostalo, kot se reče, je incidentalno.

1. John Sandoe Books na 10 Blacklands Terrace.

2. World’s End na 430 King’s Road.

3. The Chelsea Kitchen na 451 Fulham Road.

Ampak, če sem že pri tem: moje novo in staro bivališče povezuje District Line. Samo do Chelsea Kitchen bo malo dlje, vendar vseeno.  Saj sem jih vprašal, če bi se morda tudi sami relocirali in postali The Bow Kitchen, pa o tem še vedno razmišljajo; po mojem se za selitev na vzhod ne bodo odločili. Zdaj pa še malo pakirat. Čas je blizu.

Pride pa ura in je že zdaj, ko so za koncert potrebni čepki za ušesa. Kaj pa vem, doslej sem nekako verjel, da je užitek na koncertu odvisen od čistega, grobega, surovega, golega zvoka, ne glede na amplifikacijo.

Po sinočnjem soničnem desantu, ki se mu pravi My Bloody Valentine, pa nisem ravno prepričan v to; včasih je potrebno vso to čistost, grobost, surovost in golost res pridušiti s čepki. Glej, bralec: čepki za ušesa! Ki so bili res – in to brezplačni – na voljo povsod; ker so bili brezplačni, verjetno ne bi smel opaziti, da so dišali po skladiščenju, torej malo postano, vendar sem, se opravičujem. (Druga dlan, tista na levi strani… no, zgoraj, je Alexova. Alex čepkov sicer ni uporabil. “Za spomin jih bom vzel, kot se spodobi,” je rekel.)

Soničnost je sicer beseda, ki je ne uporabljam zelo pogosto; to je beseda, ki jo pogosto uporabljajo glasbeni kritiki. In tudi distorzije, iz podobnih, čeprav ne istih razlogov, ne uporabljam zelo pogosto. Pri My Bloody Valentine pa se jima ne moreš izogniti. Ja. Svoje karte so sicer pokazali že na začetku; druga pesem na sporedu je bila While You Sleep, ki ostaja shoegazerska mojstrovina.

While You Sleep bom vedno imel rad. Vedno. Že pri naslednji pesmi, New You, z novega albuma, reče se mu m b v – ki je izšel precej nepričakovano in skoraj nenapovedano, dvaindvajset let po resnično klasičnem Loveless (s katerega je tudi While You Sleep), pa sem vrgel puško v koruzo in se zatekel k čepkom; preostanek koncerta je bil tako pridušen, vendar, zanimivo, ne zelo moteče, morda tudi zato, ker so več čas stopnjevali pritisk ter glasnost. Distorzirane decibele je – ne popolnoma nepričakovano – čisto odpeljalo med You Made Me Realise z njihovega prvega mini albuma (izšel je leta 1988). Tole je samo zadnja poltretja minuta.

Po You Made Me Realise je bila na vrsti samo še nova Wonder 2. Potem smo šli domov. Bili so časi, ko mi tinitus ni šel na živce; verjetno zato, ker je po kakšnem dnevi ali dveh izginil. V zadnjem letu ali dveh pa je zvonenje v ušesih postalo (skoraj) kronično, sitno, zoprno. Očitno pa čepki delujejo: danes mi v ušesih ne zvoni. Neverjetno. (In da, seveda vem, da je pri mojem odnosu do čepkov šlo zgolj za nečimrnost, češ, s čim takšnim pa me že ne bo nihče videl na koncertu.)

Pred dvema letoma si mi je zdelo precej zanimivo, celo imenitno, da mi ni bilo potrebno vedeti kdo ali kaj je Justin Bieber; ker precej očitno kaže, da vsi čakajo samo na to, kdaj bo začel svojo turnejo po klinikah za zdravljenje od odvisnosti, to dandanes ni več mogoče: čisto vsak njegov korak je zabeležen za večnost in v večnosti, morda tudi zato, da bi lahko potem vsi po vrsti samo zmajevali z glavami in to, ne. In potem, za nameček, je zamudil še na svoj koncert; ni hujše je furije, bralec, kot sta razkurjena najstnica in njena mama. Ali pa plišasti medved. Tako me tudi ni presenetilo, da sem moral (iz)vedeti, da je njegov rojstni dan – letos devetnajsti – 1. marca. Samo dan prej, 28. februarja, je imel svoj rojstni dan, prav tako devetnajsti, Jake Bugg, kantavtor iz Nottinghama. Na predvečer njegovega rojstnega dneva, v sredo, ko je bil star še osemnajst let, sem bil na njegovem koncertu v Shepherd’s Bush Empire; če je zdaj dvakrat zapored razprodal Empire, je za jesensko turnejo že dvakrat razprodal enkrat večji Brixton Academy. Bugg je na oder sicer prišel šele ob 21.45, ker je bil pred tem na podelitvi NME-jevih nagrad v Troxyju. Glavni del koncerta je končal z Lighting Bolt; občinstvo, v glavnem staro od sredine dvajsetih do sredine tridesetih, je bilo do takrat precej okajeno, zelo plešoče in pojoče.

Po koncu sem se – skoraj avtomatično, iz navade – obrnil proti toncu in v zraku narisal list papirja: včasih nas je to delalo po par ducatov, tokrat pa sem bil edini, ki se je pozanimal, če bi lahko dobil setlisto; časi so se res spremenili in obiskovalci koncertov tudi.

In ne, Bugg se med koncertom ni nasmehnil niti enkrat. Le zakaj bi se, če je pa najstnik. Njegov prvenec je bil v nedeljo na sedmem mestu na lestvici najbolje prodajanih albumov; na njej je pred dvajsetimi tedni, 27. oktobra lani, debitiral na prvem mestu.

Podobno kot avtobusne pa tudi najstniške devetnajstke očitno prihajajo v trojicah. V četrtek sem šel na otvoritev novega umetnostnega sejma, pravi se mu Art13, v Olympiji. Na otvoritvi je bilo zelo veliko superanuiranih Čelsijancev, tistih v elegantnih čevljih in zavitih v dva litra kolonjske, bila pa sta tudi dva televizijska kuharja in Nicholas Serota. Ter, kar je bilo očitno najpomembnejše, Harry Styles! Iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii. Ki sem ga videl na lastne oči! Iiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiiii. To je ena izmed tistih stvari: pogledaš enkrat, pogledaš dvakrat in pogledaš tretjič, in da, to je tisto čisto sveži “negativec leta”, kot so se dan prej odločili v NME, ki v spremstvu treh žensk nedoločljive starosti hiti mimo vas. Takole, pol metra stran. Mimo. Vas. London je pa res mesto, ki daje in daje. Neverjetno. Trojice… ja… točno… Tudi Harry Styles, sicer član pop kombija, ki je z enim samim mahom uničil dve čudoviti pesmi (in ne, dobrodelnost ne more biti razlog ali izgovor za takšne stvari), je bil namreč pred kratkim, 1. februarja, star devetnajst let; to vem zato, ker je bilo marsikje mogoče prebrati, kaj so “Harry in njegovih 39 najtesnejših prijateljev” spili med njegovim rojstnodnevnim žuranjem po “modnem vzhodnem Londonu”, torej Dalstonu (no, pa je šla soseka res rakom žvižgat), ki so ga začeli v tisti nirvani hipsterske kulinarike, ki se ji pravi Rita’s. In zakaj – kurc, pa taka veselica, kot je vedno rekel Andreas – bi me sploh moralo zanimati, kaj počnejo trije devetnajstletniki, minljivi ali ne, kaj pa vem? Dva od njih mi ne povesta ničesar o mojem življenju, tretji pa nekaj malega, čeprav je njegova glasba dosti starejša od njega; in mene. Bugg in Bieber sta skladatelja in pevca lastnih skladb (včasih s pomočjo drugih avtorjev, včasih ne), Styles pa še ni ravno pokazal, da bo novi Gary Barlow (čeprav so tudi Take That, če sem že pri tem, svoj pohod na britansko top pop lestvico začeli s priredbami, ne pa Barlowovim katalogom, ki je prišel, še uspešnejše, na vrsto kasneje); Bugg za člane One Direction sicer ne ve, “kako jih lahko kdorkoli ima za skupino”, ker “ne pišejo svojih pesmi” in so na odru zato, ker izgledajo lepo, za Stylesa pa je pripomnil, da si je “zelo zaslužil nagrado za negativca leta”. Pri vsem skupaj se mi zdita zanimivi samo dve stvari. Prva je ta, da gre pri vsem skupaj za vihar v kozarcu vode: tako pri One Direction kot Buggu bi se lahko pogovarjali tako o “izvirnosti” (One Direction) in “normirani proizvodnji” (One Direction) kot “derivativnosti” (Bugg), “tesnobi vpliva” (Bugg), “avtentičnosti” (One Direction) in, če je že bil govor o tem, “pisanju svojih pesmi” (One Direction, deloma Bugg); tako One Direction kot Bugg so samo zobniki v dobro naoljeni glasbeni industriji, prvi pri Sonyju, drugi pri Universalu, kar pomeni tudi zloščeno, hipertrofirano medijsko in piarovsko podporo. (In ne, o tem, da Bugg menda hodi s Stylesovim bivšim dekletom Caro “letošnja nova Kate Moss” Delevingne, res ne vem veliko, razen tega, da je Delevingnejeva tisto bivše Stylesovo dekle, ki ni Taylor Swift.) Druga pa je ta, da me – kljub temu, da me morda ne bi smelo – še kar zanima, kaj se bo s tema devetnajstletnikoma zgodilo čez dve leti,  razen to, da bosta stara enaindvajset let: kaj pa če se bo izkazalo, da je Jake Bugg v resnici John Denver, Harry Styles pa Antikrist? (In ne, Bieber me ne zanima v nobeni pojavni obliki.) Še dobro, da sem v petek potem šel v O2, na koncert “najpomembnejše britanske skupine v zadnjih desetih letih”, kot jim pravi moj prijatelj Lee. Lee je umetnik. (Se opravičujem za kakovost posnetka: ko poskakuješ, je zelo težko držati kamero pri miru.) S kognitivno disonanco je pa res hudič.

Z Leejem se sicer še vedno ne strinjam, je pa melanholija izpuhtela.

V časih, v katerih vladajo razočaranje, obup, melanholija in ravnodušnost, se spodobi, da pričakuješ najhujše. In ko v nabiralnik prileti obvestilo, da ti je nekdo – v tem primeru skupina, ki je bila v NME ravno izbrana za najboljši novi band – poslal elektronsko pismo na tvoj YouTube kanal (ta sestavljanka, “tvoj YouTube kanal”, je eden izmed čudežev začetka 21. stoletja), v bistvu ne moreš vedeti, kaj bi sploh lahko bilo najhujše. Morda to, da bi zahtevali umik posnetka, ki sem ga naredil pred dobrim tednom, na koncertu NME Awards Tour koncertu v Brixton Academy? Kar bi naredil takoj, saj se z avtorskimi pravicami nisem nikoli igral; tako pač je. Palma Violets sem videl že parkrat in so me vedno spravili v dobro voljo. V pismu, ki so mi ga poslali, pa niso zahtevali umika posnetka. Ravno obratno: zanimalo jih je, če bi ga lahko uporabili za novi video za pesem Best of Friends.

Moj odgovor? Seveda, kaj pa drugega. Absolutno. In čestitke za nagrado. “Hvala, kolega,” je bil odgovor. Seveda si ne predstavljam, da bodo uporabili kaj več kot odlomek ali dva, vendar vseeno. Tole je ta posnetek. Ja.

Zdaj pa se sekiram, ker sem razkril del zasebne korespondence in vse skupaj zveni kot lastna hvala; oziroma: vse skupaj je lastna hvala. Mogoče zato, ker so takšni časi. Na lestvici najbolj prodajanih albumov je njihov prvenec, 180, ki je izšel pred tednom dni, pristal na enajstem mestu.

Časopisi? In, posledično, mediji? Heh! Super, prima, čudovito. Četra veja oblasti. Svoboda izražanja. Korektiv. Vse to. Seveda. Ali pa zgolj golida naparfumirane scalnice, polne iztrganih, senzacionalističnih citatov, brez kakršnegakoli konteksta? Ter igranje galeriji in iskanje najnižjega skupnega imenovalca. Oziroma: ne toliko iskanje, bolj določanje najnižjega skupnega imenovalca. Bralec, v kakšnih časih živimo? Naročniki London Review of Books smo najnovejšo številko dobili v petek ali soboto; uradni datum izida je sicer 21. februar. Vsebina je običajna mešanica intelektualno rigorozne esejistike, ki je običajno sicer samo izgovor za knjižne recenzije (ali pa tudi ne), glos, filmske in likovne kritike, poezije in neortodoksnih dnevnikov; London Review je resnično ena najboljših revij v angleščini na svetu. Prvi esej v tej številki je Royal Bodies (Kraljevska telesa), ki ga je prispevala dvakratna bookerjevka Hilary Mantel; oziroma: ne gre izključno za esej, saj gre za transkripcijo predavanja, ki ga je Mantelova, v organizaciji London Review, imela v British Musemu. V njem je elegantno, pronicljivo in z značilno razgledanostjo poskušala ugotoviti, kako se je – in če se je – v zadnjih stoletjih spremenila vloga ženskega kraljevskega telesa. Proti koncu piše takole: “Potem namreč pridemo do srži zadeve: gre za to, da je kraljevska gospa v bistvu kraljevska vagina. Tako kot kraljevsko osebo spremljata čaščenje in strahospoštovanje, bi po splošnem prepričanju moralo biti telo monarha javna last. Vendar pa smo v vsakem trenutku pripravljeni raztrgati tančico spoštovanja ter s kraljevsko osebo ravnati popolnoma nečloveško; s tem jih potem ne spremenimo v nekaj bolj človeškega od nas, ampak v nekaj manj človeškega, pravzaprav nečloveškega.” Kar pomeni: ne, razumevanje kraljevskega telesa se ni kaj prida spremenilo. Sam sem teh 5.600 besed dolg esej – no, predavanje – prebral na dušek, pri zajtrku v soboto; občudoval sem besedne zveze, čudovite miselne preskoke ter prepričljivost teksta. V njem se mi ni zdelo nič škandaloznega, morda tudi zato, ker sem opazil vse narekovaje in pogojnike. V torek zjutraj pa je eksplodiralo, predvsem v tisti trdnjavi angleškega (vedno) škandaliziranega malomeščanstva, ki se mu reče Daily Mail: Mantelovo so obtožili tretjega najhujšega bogoskrunstva, ki ga lahko kdo zagreši (vsaj v Angliji), namreč kritiziranja noseče vojvodinje kambriške; huje od tega je samo napad na kraljico ter (namerno, zavedno) uživanje konjskega mesa. V eni izmed verzij jare kače v spletni verziji dnevnika, ki se je – če sodimo po permalinku – začela samo malo drugače, naj bi Mantelova vojvodinjo razglasila za “plastično princeso, oblikovano za ploditev”. Poleg tega naj bi trdila, da ima vojvodinja “mrtve oči”. Čeprav je tudi zaradi tega ne bi bilo potrebno linčati, pa je dejstvo popolnoma drugačno. Vse te trditve in besedne zveze so res v eseju, v tretjem odstavku, vendar pa so popolnoma iztrgane iz konteksta. Mantelova namreč piše takole: “Za Kate Middleton, kar je bila nekoč, se je zdelo, da jo je oblikoval odbor, naredili pa so jo rokodelci, s popolnim plastičnim nasmeškom, vretena njenih okončin pa so bila ročno obdelana in lakirana. Ko se je izvedelo, da Diana postala članica kraljevske družine, naj bi vojvoda edinburški na poroko pristal zato, ker naj bi “zaplodila malo telesne višine”. Morda je bila Kate oblikovana zato, da bi zaplodila malo olike. Zdi se, da je lepo vzgojena mlada dama: v njenem besednjaku sta tudi besedi ‘prosim’ in ‘hvala’. Vendar pa so na prvem uradnem portretu, ki je bil razstavljen januarja, njene oči mrtve, njen prisiljeni nasmešek pa dokazuje, da si ženska želi samo tega, da bi se slikar že enkrat pobral.” Torej? Ali je Mantelova res trdila, da je vojvodinja kambriška “plasična princesa, oblikovana za ploditev” ter da naj bi imela “mrtve oči”? Ne. Ne. In še enkrat ne. Ampak to, da so bili citati tako ponarejeni in iztrgani iz konteksta, jasno, ni motilo tistih tisočih “komentatorjev” pod člankom, vseh mogočih oportunističnih twitterašev (zakaj, Lauren Laverne, zakaj?) ter samega premiera, ki – podobno kot še kakšen njegov kolega – itak nikoli ne ve, kdaj bi se spodobilo molčati. Vsa ta montirana histerija bi bila vsaj zabavna, če ne bi bila tudi zelo resna, škodljiva in zelo korozivna. O hipokriziji pa sploh nima smisla govoriti.

Film, vsaj načelno, v kino naj ne bi prišel stihijsko, po naključju; oziroma: program v lokalnem kinu nikoli ne bi smel biti odvisen samo od ponudbe ali povpraševanja, filmski program bi moral zavezovati fanatizmu (ali kako se že reče). To se v glavnem ne dogaja, razen če ne gre za repertorarna kina ali kinoteke. In ko se v kakšnem komercialnem kinu na kakšen poseben dan pojavi takšen dvojček – no, double bill, če že hočete -, kot se bo v Curzon Soho za valentinovo, je res prima.

Najprej, zgodaj zvečer, je na vrsti najboljši film o ljubezni sploh, Hanekejeva mojstrovina Amour oziroma Ljubezen, potem pa bo na sporedu še Hawksova klasika The Big Sleep oziroma Veliki sen (1946). “In kako bi brandy, gospod?” je vprašal Sternwood, torej Charles Waldron. “V kozarcu,” je odgovoril Marlowe, torej Humprey Bogart. Marlowe, Philip Marlowe. “Jaz zbiram blondinke. Pa steklenice tudi.” Med temi blondinkami, sicer nekoliko temnejšimi, rumenorjavimi, je bila vsekakor tudi Vivian Sternwood Rutledge, torej Lauren Bacall. Marlowe mogoče res ni bil največji romantik, ne glede na to, kako “najbolj lušten” je bil, ampak na ljubezen se je pa vseeno spoznal. Tako kot se je nanjo spoznal Georges, torej Jean-Louis Trintignant, ki je v Ljubezni trpko pripomnil: “Kar gre in gre, potem pa je vsega konec.” Emanuelle Riva si za vlogo Anne zasluži čisto vse nagrade, ki jih je in ki jih še bo dobila, in tudi Amour bi moral dobiti vse oskarje, za katere je bil nominiran. Valentinovo v kinu, vsaj v tem Curzonu, je zanimiva opcija. To, ali pa ignoriranje vsega skupaj.

Za Modno – takrat je bila Modna Jana – sem začel pisati leta 2003; po nekaj krajših člankih sta me izvršni urednik Emil Rebek in redaktor Jak Vrečar vprašala, če  bi me zanimala kolumna in ja, seveda me je. V glavnem je bilo ves čas zelo redu, precej nepozabno, tudi zato, ker vseeno ni bila samo kolumna, ampak je bilo v Modni prostora tudi za reportaže (ki so bile, resnici na ljubo, v glavnem samo zelo daljše kolumne). Kolumna, reklo se ji je Brez stila, je teh deset let ostajala, čeprav so se (večkrat) zamenjali tako uredniki kot lastniki. Skratka: tole je moja zadnja kolumna za Modno; zdi se mi, da “prva slovenska modna revija” kljub prizadevanju in trudu Nine Jagodic ne bo več izhajala. Vse skupaj se je spremenilo v “prenehanje družbe in začetek redne likvidacije” podjetja, ki je zadnjih nekaj mesecev izdajalo Modno; oziroma je ni izdajalo. Škoda. Razlog za prekvalifikacijo kolumne v blogovski zapis je – poleg tega, da ni bila objavljena – sicer dejstvo, da imajo tudi kolumne, kljub efemernosti, rok uporabe.

Plehko, prazno, puhlo

Pippa Middleton, mlajša sestra vojvodinje kambriške, se je tisti četrtek, ko je predstavila svoj prvenec, knjigo gospodinjskih nasvetov Celebrate (Praznovanje), preoblekla štirikrat: nosila je, po vrsti, Stello McCartney, Roksando Ilinčić, Markusa Lupferja in PAPER London ter bila, kot je dejala pred knjigarno Daunt Books na Fulham Roadu, “zelo živčna”. Le zakaj?

Prvi stavek v knjigi, “polni receptov, ročnih spretnosti in navdihujočih idej”, kot so se pridušali v založbi, vsekakor ni slab: “Precej osupljivo je, da lahko še pred tridesetim letom starosti postaneš svetovno znan (če je to pravi izraz) zaradi svoje sestre, svaka in zadnjice.” Rahle, nežne ironije pa je konec takoj po tem stavku in vse skupaj gre samo še navzdol, z izjemo tistih nekaj strani na koncu knjige, ko Middletonova piše o ozvezdjih, ki jih lahko z Britanskega otočja vidimo med kampiranjem. “Glavni vzorci na nočnem nebu so, ko jih poznate, lahko prepoznavni,” razloži 29-letna avtorica. “Naučite se imena nekaj najsvetlejših zvezd in kmalu bodo postale vaše zveste prijateljice.” Preprosto, ne? Severnica, recimo, je “zelo koristna za navigacijo”. Kdo bi si mislil?

Mlajša Middletonova sicer trdi, da je po “naravi optimistka”, zaradi česar potem več pozornosti posveča “prednostim” tega, da je svetovno znana. “Ena od najbolj atraktivnih priložnosti, ki so se mu ponudile, je bila ta, da napišem Celebrate.” Le kakšne so bile potem tiste druge, manj atraktivne ponudbe? Očitno takšne, da se nam lahko od njih res zvrti v glavi. Ampak kakšna je, če smo že pri tem, potem cena tega, da je svetovno znana? V njenem primeru je ta cena osupljivih 400.000 funtov, kolikor je znašal njen honorar za knjigo; pri Penguinu, katerega del je založba Michael Joseph, imajo vsekakor globoke žepe.

Eden od še posebej neprijaznih kritikov je prepričan, da je Celebrate avtoričina avtobiografija. Na določen način je to verjetno res: Middletonova se namreč pojavi na vsaj 55 fotografijah v knjigi (njena zadnjica pa na vsaj dveh); fotograf je bil David Loftus, sicer zvesti sodelavec Jamieja Oliverja.

Avtobiografija je ena razlaga; druga – moja – je, da gre za preprosto fikcijo, razredčeno s sesirjeno banalnostjo, pevdojamiejevskimi recepti in prisiljeno, za lase privlečeno koristnostjo.

Recimo: veliko pozornosti, kar 38 strani, je posvečeno zabavam za otroke in to v glavnem na prostem, v idilično sončnem vremenu. Med igricami, ki jih Middletonova priporoča za otroke, je nekaj, čemur se reče “tek v vrečah”. I, in le kako gre ta reč? “Sodelujoči porinejo obe nogi v vrečo ali prevleko za blazino. Višje ko bo segla vreča, težja bo tekma. Za začetnike je boljše, če jim sega so pasu, za bolj izkušene pa lahko priskrbite tudi takšne, ki jim bodo segale vse do vratu in bodo imeli v njih skrite tudi roke. Razvrstijo se na štartni črti in ko zakličemo ‘Zdaj!’, začnejo tekmovalci v svojih vrečah skakati proti cilju. Najbolj navdušeni med njimi se bodo skoraj zagotovo zapletli v vreče in padli. Za gledalce je še posebej zabavno, ko se v svojih majhnih vrečah poskušajo ponovno postaviti na noge.” Hej, ampak kdo potem zmaga? “Zmagovalec je tisti, ki prvi prečka ciljno črto.” Kdo bi si mislil. Ampak otroci seveda ne morejo biti edine žrtve takšnega praktičnega sadizma – “za gledalce je še posebej zabavno…” -, nekaj mora ostati tudi za odrasle. I, le kaj? Zabava s pečenjem na žaru. “Nič ni bolj poletnega kot zabava s pečenjem na žaru,” nam pojasni. “Kljub oblačnemu vremenu smo čisto po britansko veseli, če vreme zdrži ter – in to je najpomembnejše – ne dežuje.” Kdo bi si mislil? “Večina gostov bo brez dvoma še vedno uživala v tem, da so na prostem, pa čeprav bodo zaviti v deke in oblečeni v plašče.” Seveda.

In kaj še, zelo na hitro, potem izvemo od Middletonove? “Skoraj vsak zajtrk postane nekaj posebnega, če nam ga prinesejo v posteljo.” Ja. “Rojstni dan imamo samo enkrat na leto.” Ja. “Čaj je druga nabolj priljubljena pijača na svetu, takoj za vodo.” Ja. “Na pravi čajanki damo čajne vrečke v čajnik, ne pa v skodelice.” Ja. Kaj pa čaj v lističih? “Otroci se začnejo hitro dolgočasiti.” Ja. “Poletne pijače morajo biti osvežilne in postrežene z veliko ledu.” Ja. “Piknik imate lahko praktično kjerkoli.” Ja. “Nahrbtnik je praktičen za daljše ekspedicije.” Res? In tako naprej in nazaj. Plehko, prazno, puhlo. In zoprno pokroviteljsko.

In vendar, in vendar: če bi bila Celebrate prodajna uspešnica, potem bi si lahko Middletonova mislila svoje. Vendar pa ni bila. Številke so bile, kot so poročali v tedniku Bookseller, osupljivo skromne: prvi teden, pri vsej publiciteti, jo je bilo prodanih 2189 izvodov in je bila “185. najbolje prodajana knjiga v Britaniji”. Podobno je bilo tudi na lestvici britanske podružnice spletne veleblagovnice Amazon, na kateri je bila na začetku 66., potem se je ustalila na 98. mestu, za knjigo notranjepolitičnega urednika BBC-ja Nicka Robinsona Live from Downing Street (V živo z Downing Streeta) ter slikanico The Dinosaur that Pooped Christmas (Dinozaver, ki se je pokakal na božič), na koncu pa je pristala na 123. mestu. Več kot sočen honorar bo verjetno odtehtal tudi to, podobno kot novica, da naj bi (vsaj) en izvod knjige kupila Lady Gaga, ki naj bi bila, kot je za neki britanski tabloid dejal “vir”, “obsedena z britansko kraljevsko družino in še posebej s Pippo”; to je precej nenavadno, saj Pippa Middleton ni članica britanske kraljevske družine. Manj ji bo, očitno, v uteho račun @Pippatips na Twitterju, s ciničnimi, zabavnimi parodijami na njene nasvete, čeprav je seveda res, da je nekatere stvari zelo težko parodirati.

Kaj pa vem. Mogoče pa mi gre res na živce samo to, da se je v knjige – tudi v moj izvod – podpisovala kar kot kakšen pravi mononimičen ornament, torej kar kot “Pippa”. Kako zelo déclassé, ali kako se že reče. Aja: deklasirano. Kdo bi si mislil.

Drobna, običajno postrižena na enko ali obrita na balin, s pokegljanimi zobmi, vedno oblečena v vsaj eno jakno preveč, z odsotnim, vendar vseeno mrzličnim pogledom za debelimi očali, nevsiljiva; no, vsaj ne preveč vsiljiva. V bistvu ni nikoli prosila za “donacije”, kot jim je rekla, samo peščico je porinila proti vam, potem pa so jo že hitro spodili iz lokala. Običajno je začela na Greek Streetu, pri Shaftesbury Avenue, gor in dol je šla, po vseh poldnevnikih v Sohu, vse slaščičarne, kava bare in pube je obiskala, poleti je ostala zunaj, drugače se je prismukala tudi notri, in beračila. Da ji je bilo ime Pamela, sem v Maison Bertaux izvedel prvič, ko sem jo videl; Tania jo je namreč prijazno, vendar odločno odlovila z: “Saj si danes že bila pri nas, Pam.” Da se je pisala Jennings, mi je povedala, ko sem snemal oddajo o življenju v Sohu; to je bilo edino, kar mi je povedala, vendar pa ni bilo dovolj, potreboval bi kaj več. Običajno so ji rekli kar Soho Pam, ker Soha skoraj nikoli ni zapustila, razen ko je šla v zavetišče za brezdomce v Pimlicu (prenočišče stane sedem funtov in za to je zbirala “donacije”) ali v Maida Vale. Pa v Coach and Horses, pubu čisto zraven Maison Bertaux, se je mogoče počutila še najbolj doma. Da, seveda smo vsi vedno kaj “donirali”. Seveda smo. Umrla je za okvaro jeter; ne, ni bila alkoholik, alkohola se ni niti dotaknila, ampak ne moreš biti brezdomec – brezdomka je bila več kot trideset let – ne da bi se ti to poznalo.

Soho, kot se pritožujemo vsi po vrsti, ni več takšen, kot je bil; seveda je vprašanje, če je takšen – elizejski in vse to – sploh kdaj bil. Spomin, če že kaj, je goljfiva kača. Pamela Jennings vsekakor ni bila Muriel Belcher ali Henrietta Moraes, ki sta na Soho in londonsko boemo vplivali močneje, kot bi lahko pričakovali; ker pa je življenje kalejdoskop, je zanj, za vsak pisani lik, ki se pokaže, pomemben tudi najmanjši stekleni drobec. Tako pač je.

Od vseh nepotrebnih, odvečnih podatkov o londonski podzemni železnici sem si najprej zapomnil naslednjo: samo dve postaji imata v imenu vseh pet samoglasnikov. Ah! Le kateri? Mansion House in South Ealing. Skratka. Devetega januarja 1863 je zapeljal prvi vlak podzemne s Paddingtona proti Farringdonu, na takratni, dosti krajši, vendar primerno imenovani Metropolitan Railway; danes in letos bo to odlična priložnost za prodajo vseh mogočih spominkov, torej suveniristike, z najstarejšega podzemnega transportnega sistema na svetu. Danes in letos je podzemna sicer dolga dobrih 400 kilometrov, od česar je prave podzemne sicer samo za 45 odstotkov, ostalo je nadzemno; običajni, povprečni Londončan za vozaštvo porabi 11,5 dneva na leto, od tega pa 5,2 dneva prebije v predorih podzemne. Kdo bi si mislil. Ne samo mimogrede: ena mojih najljubših rubrik v Time Outu je bila dolga leta Tube Gossip, ki je v takrat še plačljivem tedniku začela gostovati 2002, kmalu po tem, ko se je The Man Who Fell Asleep pojavil na internetu; od leta 2007 sicer piše, da se bo “kmalu” vrnil, vendar pa je pomen tega prislova očitno zelo prožen (ali elastičen). Pred Možem, ki je zaspal, je bil leta 1999 omnibus – ha! – Tube Tales (Zgodbe s podzemne), ki naj bi scenaristično pognal iz resničnih zgodb iz Time Outa, v resnici pa je bil dve leti mlajši bratranec ameriškega filma SUBWAYStories. A vseeno: londonska, zelo zvezdniška, slikanica je bila, po mojem, boljša, najboljši od devetih segmentov pa je bil Mouth (Usta).

Zrežiral ga je Armando Iannucci, elegantno oblečeno žensko, ki je pobruhala tako številna pričakovanja, pa je igrala Daniela Nardini, takrat vsekakor ena najbolj priljubljenih britanskih igralk. Časi se spreminjajo, vendar vseeno ne tako zelo, kot bi pričakovali. Ali pa si morda želeli. Oh, še nekaj: edina postaja, v katere imenu ni nobene črke iz besede mackerel, je St John’s Wood; in če sem, bralec, že pri tem, tudi črke š iz skuše ni nikjer na podzemni.

Oh. Kakšno leto? Takšno leto! Takšno. In tole je mojih dvanajst stvari iz leta 2012.

12. In kaj si zasluži (še vedno) najbolj vroča in modna londonska četrt? I, le kaj: svojo kolo, Dalston Colo. In to s pravim kola oreščkom. Tistim čisto tapravim. Precej sladka je, vendar v redu.

11. Pure Love, Handsome Devils Club, 29. maja v Scali. Novi Frank Carter.

10. Savages, Husbands. XOYO, 11. april. Prihodnost in vse te stvari, vsaj po številu ogledov tega mojega posnetka.

9. Cecil Beaton, Theatre of War, Imperial War Museum. Ministrstvo za informiranje je Beatona vpoklicalo leta 1940; na ministrstvu niso potrebovali fotografa, ki bi fotografiral »kri, garanje, solze in pot«, o katerih je govoril Winston Churchill, ko je maja 1940 postal predsednik britanske vlade, potrebovali so fotografa, ki bi lahko vojno »prodal« ne samo Britancem ampak tudi tujini, predvsem Združenim državam Amerike. Čudovita razstava. Fotoaparat, ki ga je Beaton vzel v roke, je bilo njegovo orožje. Dobesedno. In tudi fotografije, ki jih je posnel, so bile orožje: ker so bile sublimacija navadnega, vsakdanjega, nezloščenega in običajnega v izrednih, hudih razmerah, so zato, čeprav pogosto retuširane, še toliko bolj prepričljive, presunljive in izjemne.

8. Resda je Heston Blumenthal svojo (prvo) londonsko restavracijo, Dinner v hotelu Mandarin Oriental Hyde Park, odprl januarja lani, vendar pa je moja izkušanja iz nje zelo letošnja. Mislim, resno, njegova Tipsy Cake – ki je v bistvu okajeni brioš – je tako dobra, da se mi je o njej še nekajkrat sanjalo.

7. The xx v La Rivieri v Madridu, 14. novembra; Fiction je najboljša pesem na njihovem novem, drugem albumu, in ena njihovih najboljših pesmi sploh.

6. Punk. Jon Savage je leta 1991 objavil England’s Dreaming, temeljno delo o zgodovini punka; enaindvajset let kasneje je izšel še “ilustrirani drugi del”, ki ga je Savage pripravil z Johanom Kugelbergom (na fotografiji s predstavitve v Rough Trade East na levi strani, Savage na desni). Bogato, pisano, informativno. Kdo bi si mislil, da bo Rizzoli izdajal takšne knjige?

5. Alex Turner in Miles Kane, Standing Next to Me, L’Olympia v Parizu, 3. februar. Prima.

4. David Shrigley je imel v Londonu dve razstavi: v galeriji Hayward na South Banku, ki je bila prva prava retrospektiva njegovega dela, in pri svojem galeristu Stephenu Friedmanu, kjer so bile na ogled nove risbe (plus še nekaj objektov). Hayward je bil super in svež, Friedman intriganten in presenetljiv. Za Shrigleyja, ki je letos izdal še dve knjigi, je očitno izgubljena vsaka minuta, ko ne dela. Tako se vsaj zdi, čeprav občutki pogosto varajo.

3. Otvoritev poletnih olimpijskih iger. Super.

2. Robert Macfarlane, The Old Ways. Po mojem najboljša knjiga leta, čudovita, elegantna meditacija o starih poteh in zarezah v času; ne, nič ni izgubljeno, se naučimo. (Macfarlana sem ujel v Rough Trade East, na predstavitvi knjige Holloway, pri kateri je sodeloval s Stanleyjem Donwoodom in Danom Richardsom.)

1. Michael Haneke, Amour.

Ne samo najboljši film leta, ampak še dosti več. Tako bo. Vesel Božič in srečno novo leto.