Nekje drugje

To je bil eden izmed tistih dni. Ko me je prijatelj Igor med svojo nedavno (med drugim gastronomsko) ekskurzijo v London vprašal, če bi imel v ponedeljek čas – “Malo zgodaj je, ob pol enih, ampak saj je to v redu za kosilo, ne?” -, sem hitro odgovoril, da bi ga seveda imel. Za rezervacije za restavracijo Dinner By Heston Blumenthal sicer ni potrebno ravno ubijati, vendar pa je vedno zelo polno, nenazadnje tudi zato, ker gre za prvo Blumenthalovo podružnico v Londonu. In sva šla. Restavracija je prostorna, zračna in nekoliko klinično hotelska, kar ni presenetljivo, ker je v hotelu, ampak vseeno. Svoje predjedi, reklo se ji je Salamugundy, nisem uspel fotografirati, ker sem še vedno očaran sedel za mizo, malo gledal naokoli, malo pa se na pamet učil jedilnik; posebej mi je bilo všeč, da so bile jedi, vse po vrsti tradicionalne britanske, vendar hestonizirane, opremljene tudi z letnico nastanka recepta (na zadnji strani jedilnika pa so bili navedeni še viri). Salamugundy – iz “okoli leta 1720″ – je sicer solata iz travniške kozje brade, narezane škofije, kostnega mozga in kremastega hrena; bila je super. Igor je naročil Meat Fruit (iz “okoli leta 1500″), skoraj preveč okusen parfe iz piščančjih jeter, ki je izgledal kot čisto prava mandarina. “Tipičen Heston,” je pripomnil. “To igranje videza in okusa.” S polnimi usti sem mu samo prikimal. Glavno jed sva imela enako, Hereford Ribeye, torej herefordski bržolni steak (recept je iz “okoli leta 1830″), s kečapom iz gob.

Priloga zrezku, ki je imel na vrhu še kolobar mozga, so bili triple cooked chips. To je bilo prvič, da sem ta čudovit pomfri jedel takšen, kot mora biti (čeprav mi je za pomfri običajno precej vseeno); to je doslej sicer edina Blumenthalova jed, ki sem se je lotil – ne preveč uspešno – tudi sam. Saj veste: na paličice narezan krompir naj najprej počasi vre (20 do 30 minut, odvisno od sorte), potem ga odcedimo in dobro osušimo, potem ga damo za eno uro v zmrzovalnik, potem ga 5 minut cvremo v fritezi (na 130 stopinjah), potem ga odcedimo, ohladimo in za še eno uro damo v zmrzovalnik, potem pa še enkrat zvrnemo v fritezo in cvremo, tokrat 7 minut in na 180 stopinjah. In potem odcedimo in posolimo. Moja friteza, se mi zdi, ni ravno dobro razumela teh temperatur. Ampak nekje je pač treba začeti; tudi sam pravi, da je to njegov prvi recept, za katerega lahko reče, da je čisto njegov (na jedilniku to sicer ne piše, je pa iz leta 1992). Čar pravilno pripravljenega triple cooked pomfrija je, vsaj po mojem, v tem, da se okus krompirja zgosti v fantastično hrustljavi in okusni skorji, notranjost posamezne paličice pa je čisto puhasta in skoraj, no, prazna. Neverjetno.

Sladica je bila še nekaj bolj neverjetnega: Tipsy Cake (iz “okoli leta 1810″) s pečenim ananasom. Ananas je pečen na zelo preciznem vrtljivem žaru in je od zunaj malo karameliziran, znotraj pa samo mehek in sočen; to je bilo prvič po sto letih, da mi je bil ananas zelo všeč.

Okajeni  brioš – to namreč ta cake tudi je – pa je, v bistvu, najboljše, kar sem jedel v zadnjem času.

Natakarica je pojasnila, da brioš med pečenjem zalivajo z omako iz brandyja in belega bordojca (sauternesa), čisto na dnu pa potem – le kako? – nastane malo jezero z okusom po maslenasti karameli. Resno: le kako? Tega ni razložila.

V bistvu je takole: po tem obisku sem moral čisto – no, skoraj čisto – spremeniti svoj jedilnik za svoj zadnji obrok (ne, ne pred usmrtitvijo, vsaj upam, da ne). Enkrat-kuhani-in-dvakrat-ocvrti-vmes-pa-dvakrat-zamrznjeni-pomfri bo sedaj obvezno priloga moji glavni jedi, sladica pa bo, prav tako obvezno, okajeni brioš. Dinner By Heston Blumenthal je bila dva tedna kasneje razglašena za deveto najboljšo restavracijo na svetu (ter najboljšo novinko), že prej pa je, po manj kot letu dni obratovanja, dobila tudi eno Michelinovo zvezdico. Vse skupaj ni poceni – predjedi so po okoli 15 funtov, glavne jedi po okoli 30, sladice po okoli 10, dnevni meni pa je 32 funtov za tri jedi – vendar sem na račun pozabil dosti hitreje kot na fantastično hrano; se bo že dalo kje drugje prihraniti. (Naslov tega zapisa bi sicer moral biti Pri Ashleyju, namreč Ashleyju Palmer-Wattsu, ki je šef kuhinje v Dinnerju, vendar vseeno: jedi so Hestonove.) Jej.

Mogoče pa gre res samo za leta. Ne, ne gre. Dve stvari. Prva: sinoči sem šel v zelo sodoben multipleks, da bi si v eni izmed njihovih Xtreme dvoran – z obveznim 3D, vendar tudi s “supervelikim zvokom in sliko (dodatek je vključen v ceno vstopnice)” – ogledal Avengers (torej Maščevalce). Film je krasen in duhovit in sploh v redu, res, in tudi napovednik za Dark Shadows (torej Temne sence) je zelo lušten, vendar pa sem sedel poleg ženske srednjih let, ki je med filmom pojedla: dve porciji načosov ali takosov ali česarkoli že, eno veliko porcijo pokovke in eno veliko vročo hrenovko (ker je prišla na vrsto po pokovki, je bila hladna; to vem, ker je na glas, kljub “supervelikemu zvoku”, zabrundala: “Hladna je.”), spila – da, spila, ker je bil stopljen – dve porciji sladoleda in dva srednje velika kozarca neke pijače (nočem ugibati). Prav zaradi “supervelikega zvoka” se ji je očitno zdelo čisto v redu, da je mlaskala in cmokala, kot da je njen zadnji obrok. Potem je dekletcu, s katerim je prišla v kino – tukaj ima film klasifikacijo 12A, kar pomeni, da mora vsakega otroka, mlajšega od 12 let spremljati odrasla oseba – vzela še škrnicelj z bonboni in zmazala še te. Zakaj se nisem presedel? Ker je bila dvorana razprodana, poleg tega pa se mi je vse skupaj zdelo nekoliko fascinantno. Aja, pa še enkrat – ravno ko je Hulk imel opravka z Lokijem – je morala prižgati svoj mobilec in pogledati, ali je kaj novega na njenem Facebooku (v 3D-ju!). Ker sem, kot običajno, počakal do konca odjavne špice, sem si lahko dobro ogledal svinjak, ki ga je pustila za seboj; in ne, ta ženska očitno ni bila edina, ki je mislila, da je kino dvorana v resnici njena menza (ali korito). Druga stvar: v ponedeljek zvečer je bilo, v bistvu, še hujše. Misterman je tesnobna,  klavstrofobična, srhljiva monodrama Ende Walsha o Thomasu Magillu, doma iz tistega fiktivnega Yeatsovega raja Innisfreeja, kjer “bom miru deležen”. Thomas je (vsaj) bipolaren, je pa tudi globok veren, če ne celo blazen, “živi” pa z magnetofonskimi posnetki glasov svoje matere, sosedov in sokrajanov; konec je tragičen. Če bi se dalo drami verjetno marsikaj očitati, pa je Cillian Murphy, ki igra Thomasa, fenomenalen, res fenomenalen. Walsh in Murphy sta sicer sodelovala že pri Disco Pigs, podobno tesnobni, klavstrofobični, srhljivi drami o obsesiji med glavnima junakoma, najstnikom in najstnico, in to se pozna. (Disco Pigs je bila leta 2002 bila na sporedu v Gleju; ko sem malo brskal po internetu sem opazil predvsem to, da Walshov priimek v Sloveniji v glavnem sklanjajo po ženski sklanjatvi.) Ampak vseeno: velika večina gledalcev je Mistermana očitno gledala kot farso ali celo lahkotno komedijo nravi, ne pa kot počasi pulzirajočo, neznosno ganljivo dramo o popolnem razkroju, in se je temu primerno prešerno zabavala, krohotala in režala, gledalka srednjih let, ki je sedela v vrsti za menoj, pa je od navdušenja kar rezgetala; priznam, nekaj Thomasovih pripomb je resnično smešnih, vendar tudi te niso ha-ha-ha smešne. Potem, nekaj minut pred koncem, se jim je, vsaj nekaterim, končno posvetilo, za kaj gre. In ne, tudi to, da sem bil prvi, ki je ob koncu predstave zaploskal – ali gledalci dandanes res ne razumejo potujitve? – ni pomagalo. Skratka. Takšnih stvari ne razumem.

Božič pri Wainwrightovih mora biti pa res izreden, se mi je zdelo, ko sem odhajal s prvega koncerta Rufusa Wainwrighta; bilo je pred slabimi osmimi leti, v Royal Festival Hallu, ko je nastopil z mamo, Kate McGarrigle, teto Anno, sestro Martho ter sestrično Lily Lanken, vendar brez očeta Loudona Wainwrighta III., ki pa je bil vseeno prisoten, kot nekakšen siten, zlovoljen duh. Wainwright je bil takrat star devetindvajset let, ekstravagantno nadarjen in ekstravagantno lep. Potem sem ga, bolj ali manj redno, v živo videl po enkrat na leto, pri čemer sem se poskušal izogibati njegovim najbolj ekstremnim podjetjem, vključno z opero in baletom; po samovšečnem in kljub neskončnosti nenavadno nenasitnem nastopu v Royal Albert Hallu novembra 2010 pa se mi je zdelo, da bo to – zaenkrat – kar dovolj. Ampak, bralec, ko je četrt do dvanajstih tistega ponedeljka prispel emajl, da bodo čez četrt ur začeli prodajati vstopnice za njegov “intimen koncert z bandom” v lokalu, v katerem še nisem nikoli bil, namreč Under the Bridge, se mi je zdelo, da bo pač treba iti. In ker bo v mestu takrat tudi moj stari prijatelj Andrej, mi je izgovorov za neobisk res zmanjkalo.

Koncert – oziroma “javna vaja”, kot je dejal vsaj trikrat – je bil precej izreden, tako kot je precej izreden tudi njegov novi album, Out of the Game, ki je izšel včeraj. Out of the Game bi naj bila njegova “najbolj pop” plošča doslej, vendar gre pri tem za zelo določeno vrsto popa, namreč kalifornijski “vibe” iz sedemdesetih let, ki je očitno všeč tako njemu kot tudi producentu Marku Ronsonu. Prva pesem je bila skoraj v celoti a capella Candles – Narediti poskušam vse, kar bi lahko, vendar pa je v cerkvi zmanjkalo sveč – , sicer zadnja na novem albumu, Welcome to the Ball je bila super, med Bitter Tears je igral na tamburico, Song of You je posvečena njegovemu zaročencu Jörnu Weisbrodtu, naslovna Out of the Game pa je izjemno nalezljiva.

(Ker je Under the Bridge zelo majhen, si nisem upal posneti nič več, čeprav nikogar, niti Wainwrighta, snemanje očitno ni motilo; samo za eno pesem je rekel, da jo “prosim ne objavljajte na YouTube, ker bo verjetno itak ena taka prava rufusovska polomija”). Od starejših pesmi sta bili, vsaj po mojem, še vedno najboljši The One You Love in pa 14th Street, za katero se res “zdi, da sta jo napisala Leonard Bernstein in Morrissey” (kot je ugotovil neki kritik, meni pa gre na živce, da se tega nisem spomnil tudi sam, saj bi ta kombi res moral slišati). Na sporedu sta bili tudi dve pesmi njegove pokojne mame in, ker sta v glavnem uredila stvari, ena njegovega očeta. Band – v katerem sta bila njegov večni prijatelj Teddy Thompson (“Ki skrbi za seksualno privlačnost,” ga je odpovedal po dodatku) ter enkratna soul pevka Krystle Warren – je bil fantastičen. Wainwright je v glavnem ves čas malo plesal, malo komentiral glasbo ter se opravičeval zaradi “javne vaje”; ne, nihče mu ni verjel. Ali bo z Out of the Game postal superzvezdnik? Verjetno ne, vendar pa to ni bistveno: kot je že bilo nekje rečeno, s tako dobrimi koncerti, tako dobrim katalogom in tako dobrim bandom je že superzvezdnik.

Ne samo mimogrede: Under the Bridge je pod vzhodno tribuno Chelseajevega stadiona – mislim, resno! – in naj bi imel najboljše ozvočenje v mestu, pač takšno, kakršno si lahko privošči samo lastnik Čelskega Roman Abramovič; ozvočenje je res fenomenalno, vse skupaj pa je vseeno malo antiseptično in hladno, čeprav je prostora samo za 500 obiskovalcev. Toliko o tem. Abramovič si je, kot so poročali kasneje, ogledal petkov koncert; na torkovem sta menda bila tudi Mark Ronson in Neil Tennant,vendar pa ju nisem videl. (Do zamude pri obratovanju je prišlo zaradi senenega nahoda. Tole sem začel pisati pred tednom dni, takoj po prihodu s koncerta, vendar se je malo zavleklo.)

Pred nekaj leti so bili Joe Lean and the Jing Jang Jong “prihodnost” britanske indie muzike; najprej so bili vsepovsod (tudi tukaj), potem pa so tik pred izidom umaknili svoj debitantski album (vendar ne dovolj hitro, da mu v NME ne bi dali ocene 8/10) in je bilo vsega konec. Ampak ne ravno. Na pogorišču Joe Lean and the Jing Jang Jong je pognal nov bend; oziroma drugače: Jing, Jang in Jong – Tom Dougall, Dominic O’Dair in Maxim Barron – so ustanovili Toy (no, TOY, kot se mi zdi, da bodo vztrajali), našli novega bobnarja in klaviaturistko, spremenili tečaj ter postali fantastično, osupljivo zanimivi. Prvič sem jih videl lanskega oktobra, ko so bili predskupina Horrorsom v Roundhousu in če že kaj, so po nekaj mesecih samo še boljši. Ter še bolj fantastični. Ne, v Roundhousu ni šlo za pravi “vse o Evi”, ampak je bilo precej nevarno blizu. Mogoče pa je res, da sem še vedno, tako kot vedno, očaran nad motorikom, hipnotičnim ritmom nemških avtocest, ter pulzirajočimi sinti; TOY pa so temu dodali še malo postpunka in shoegazinga ter še več krautrocka in psihedelije.

“Kot punce izgledate!” je zavpil Alex, ko so prišli na oder v Xoyu. “Celo vaša punca izgleda kot punca!” Seveda je vse skupaj zelo derivativno – tudi pričeske, “pet zaves iz las”, kot je bilo rečeno – in seveda imajo krasno zbirko plošč, vendar pa je bilo super. Njihov prvi pravi singel je Motoring (res prvi, vendar v zelo skromni nakladi, je izšel že lani). Po mojem bi mu, in to ne samo zaradi naslova, res pristajal še tisti pravi, echt motorik podaljšek (kakršni spremljajo v glavnem vse njihove pesmi), vendar pa so singli dandanes očitno krajši.

Za TOY je ogreval dekliški kvartet Savages. V bistvu se mi je zdelo, da jih je prišlo poslušat še več ljudi kot glavno atrakcijo; morda zato, ker so še eden izmed “najboljših novih bendov v Londonu”. Ali pa so se TOY morda že naveličali?

To je bil sicer eden od tistih večerov… Tisto res neprijetno usnjeno jakno z okrasnimi resicami, recimo, je imel oblečeno Alex Kapranos, ki se pogovarja zelo animirano in tudi zelo gestikulira.

V bistvu je bil večer v kraljestvu špičakov.

V Xoyu pa sem sicer še vedno fasciniran nad oblazinjenimi stenami. Še vedno.

Ali gre res samo za zvočno izolacijo? Od scensterjev se ti sicer lahko zvrti v glavi. In to ne samo zaradi njihove kapricioznosti.

Hecno, kako se kdaj stvari pokrijejo. Recimo. Enaintridesetletni Američan Bradley L. Garrett je na Royal Holloway, enem izmed kolidžev London University, februarja doktoriral z disertacijo Place Hacking: Tales of Urban Exploration (Hekanje prostorov: pripovedi o urbanem raziskovanju). Če preskočimo ali odmislimo žargon – Urbano raziskovanje je iskanje proksimalnih taktilnih izkušenj v poroznih, utripajočih presečiščih teles in krajev na (ponovno) odkritih lokacijah (…) Urbani raziskovalci se zavedajo, da pomen ne more biti ne izključno konceptualen in ne izključno prostorski, saj “pomena ne proizvaja ne subjekt in ne objekt, ampak prostor med njima” (Hetherington, 2003: 1938) - je vse skupaj zelo zanimivo, saj gre, kot se mi zdi, za prvo tovrstno, akademsko študijo o fenomenu urbanega raziskovanja. Samo urbano raziskovanje sicer ni zelo nova stvar: Kanadčan Jeff Chapman, bolj znan kot Ninjalicious, je svoj fanzin Infiltration začel izdajati leta 1996, leta 2005 pa je izšla tudi njegova knjiga Access All Areas (Dostop povsod), praktičen vodič z nasveti za urbano raziskovanje; v zadnjih letih je postalo tudi bolj medijsko zanimivo, predvsem zaradi vedno odmevnejših raziskovalnih ekspedicij. Če gre, vsaj običajno, za “prebrisano” raziskovanje nedostopnih, prepovedanih, neobičajnih urbanih prostorov, od infilatracije v kanalizacije in podzemne železnice pa do bunkerjev in zapuščenih sovjetskih vojaških bolnišnic na vzhodu Nemčije ter različnih stolpnic, je Garrett zdaj poskrbel tudi za (vsaj doslej) najbolj eksplozivno od vseh: vrtoglavi nočni obisk na vrhu Sharda, 310-metrov visokega nebotičnika Renza Piana, ki raste pri železniški postaji London Bridge. Fotografije so bile objavljene v soboto (prvi časopisi so se jim lahko čudili v ponedeljek), posnete  pa so bile, vsaj po metapodatkih na njih, 31. januarja 2011, torej pred štirinajstimi meseci; zakaj tega obiska ni vključil v svojo disertacijo, še ni pojasnil, verjetno pa je šlo za tisti stari oreh oziroma majhno umazano skrivnost: namreč, da gre skorajvseh primerih urbanega raziskovanja za kazniva dejanja zoper premoženje. Ali pa je hotel kaj prihraniti tudi za čestitke in pozdrave po doktoratu?

Ampak vseeno: s Shardom je zelo lahko biti vsaj malo obseden. Ali pa zelo; na moji sicer precej spremenljivi lestvici najljubših londonskih poslopij, stav in hiš je trenutno na četrtem mestu, in to ne samo zaradi elegance ampak tudi zato, ker tako radikalno posega v “veduto” mesta. (V reviji Hiše, za katero sem malo fotografiral po Londonu, sem nekako pozabil našteti celotno prvo peterico: Lasdunov National Theatre, Hawksmoorova Kristusova cerkev v Spitalfieldsu, Wrenova stolnica sv. Pavla, Shard in blok Isokon Wellsa Coatesa).

Tole je posnetek z Borough High Streeta (zgornji je iz Joiner Streeta). In ne, na vrh Sharda raje ne bom šel. Včasih je bilo drugače, zdaj pa imam vedno hujšo vrtoglavico. Že pri gledanju Garrettovih fotografij Londona kot “tiskanega vezja” mi je začelo zmanjkovati sape. Se zgodi.

Toliko Neue Slowenische Kunsta, kot ga je v Londonu zdaj (in ga še bo) – manjša razstava v Chelsea Place, pregledni Irwini v galeriji Calvert 22 ter simpozij o NSK v Tate Modern, vključno s koncertom Laibachov – ni bilo že zelo dolgo časa; no, še nikoli. Prima. Del razstave v galeriji Calvert 22 je tudi velikanski plakat Time for a new state na panoju v Elephant and Castlu. Elephant, kot se mu reče na kratko, je bil včasih brezkompromisna neobrutalistična utopija, zdaj pa se je začela obsežna regeneracija cele soseske, predvsem z rušenjem velikanskega, “vzhodnoberlinskega” blokovskega kompleksa Heygate Estate (za postajo podzemne). Time for a new estate? Od psihogeografije se ti lahko v Londonu res zvrti v glavi. “Lepo, tole,” mi je rekla gospa, ki je šla mimo. “In kaj oglašujejo? Srečo?” Da, gospa, srečo. Tako vsaj nekateri pravijo. “Lepo, lepo.”

Kako zelo je Elephant and Castle “vzhodnoberlinski”? No, precej. Zelo. Bloki bi lahko bili dosti lepše ohrajeni, vendar pa se stvari nekako niso iztekle. Tista kovinska kocka levo od plakata je sicer spomenik Michaelu Faradayju (rodil se je v vasi Newington Butts, ki jo je kasneje povozil – pohodil? – Elephant and Castle), obenem pa je tudi ena od razdelilnih postaj za podzemno. Za plaktatom je London College of Communication, sicer del University of the Arts (tako kot, med drugimi, Central Saint Martins in Chelsea College). Čisto, čisto na levi strani posnetka je začetek Alexander Fleming House, ki jo je sprojektiral Ernö Goldfinger; ni sicer tako imenitna kot je njegov Trellick Tower v severnem Kensingtonu, vendar pa je zanimiva.

Ampak stvari se včasih ne dogajajo samo v troje. Dobrih sto metrov, za tistim levim vogalom na posnetku, je namreč Coronet, bivše gledališče/kino, zdaj pa “multimedijsko nočni lokal”, v glavnem torej koncertna dvorana in disko; v glavnem se iz Coroneta spominjam čudovitega polnočnega koncerta The Libertines marca 2004. In kdo bo tam nastopil 28. aprila?

Deset minut kasneje se je ulilo. In je padalo in je padalo. Vendar me to res ne bi smelo presenetiti, saj je vendar april, za katerega je že Neil Gaiman napisal: “Tistega aprila je bilo mrzlo in, kot je značilno za angleške pomladi, zoprno spremenljivo.” (Glej no, brezsramna samopromocija.)  Na otvoritvi razstave v Calvert 22 je bilo zelo v redu.

Prvo: ali se je mogoče izogniti zaimku »neki«, ki se je v zadnjih letih – v nekih zadnjih letih, očitno – v Sloveniji razširil kot herpes? Čisto povsod je, kužen in pekoč, tako pri komentariatu kot v retoričnih vajah nekih, oziroma vseh, politikov. Drugo: ali se je mogoče izogniti dovršniku “spomnimo”, ki se je v zadnjih letih – spomnimo – razširil v (skoraj) vseh člankih in radiodifuznih prispevkih, v katerih je, ne samo kot mašilo, povzeta “zgodovina” dogodka, o katerem poročajo? To ni samo pokroviteljsko in zoprno, ampak tudi leno. In tretje: ali se tudi v Sloveniji politiki in druge znane osebe tako strahovito trudijo jezditi na duhu časa (oziroma otipavajo pulz vsega modnega, maksi in vročega), da popolnoma uničijo kakršenkoli užitek, ki bi ga lahko od vsega skupaj imeli civilisti? Oziroma drugače: Johnny Marr je Davidu Cameronu “prepovedal, da bi imel rad The Smiths”, zaradi navdušenja nad Eton Rifles se je nad Cameronom zgražal Paul Weller (“Česa pri tej pesmi pravzaprav ne razume?”), pred nekaj meseci pa se je premier navduševal nad Band of Horses in Lano del Rey ter šel na koncert GILLIAN WELCH v Hammersmith Apollu (ki je bil, dokler nisem izvedel, da je bil na njem tudi Cameron, eden mojih ljubših lanskih koncertov)! In ja, obisk vojvodinje cornwallske na snemanju tretje sezone čudovito mračne danske nadaljevanke Forbrydelsen (Uboj) – “Ko je na sporedu, se s soprogom izjemoma ne boriva za daljinski upravljalnik.” – tudi ne pomaga. Torej, recimo: ali je Radu Pezdirju kdo prepovedal poslušanje heavy metala, Katarini Kresal pa Vlada Kreslina? (Oba podatka sta s Planeta Siol.) Razen če nad tem sploh ne bi smeli biti presenečeni; že Wilde je dejal, da (so) “večina ljudi drugi ljudje: njihova mnenja so mnenja nekoga drugega, njihova življenja mimikrija, njihove strasti citat”.

Na nekatere umetnike naletimo po naključju; nekatere spregledamo; za nekatere pa si mislimo, da jim bomo že kdaj ujeli (“ni časa, ni časa”). Pri Feist je bilo vse troje: čeprav se mi je zdel njen album The Reminder (iz leta 2007) zelo imeniten, sem si jo bolj zapomnil kot članico torontskega ansambla Broken Social Scene, in čeprav sem slišal lepe stvari o njenih koncertih, se je njen prvi londonski v zadnjih treh letih, lani oktobra, pokril z Jensom Lekmanom, pa sem šel na Lekmana. (In tudi v Muppetkih je bila zelo v redu.)

Glavnina pesmi je bila z njenega novega albuma, Metals, nekoliko pa je bil, kot se mi je zdelo, predelan tudi njene starejši material; od novih mi je najbolj všeč Bittersweet Melodies, mogoče tudi zato, ker je lep destilat kalifornijskega soft rocka iz sedemdesetih let. In ne, njena največja uspešnica – 1,2,3,4 – ni bila na programu. Spremljevalne vokale so prispevale članice skupine Mountain Man; bile so fantastične.

Občinstvo – Royal Albert Hall je bil nabito poln, vendar nenavadno intimen – je Feist, kot se reče, jedlo iz rok. Tole je bila pevska vaja pred in za So Sorry (z Reminderja).

Na eni od svojih akustičnih kitar je imela zanimiv motiv (referendum s 30-odstotno volilno udeležbo: super, krasno, čestitke vsem skupaj; kot je v komentarju pri Ireni zapisal Jean Tonic, “deklarativna podpora ne pomaga, treba je it na volišče in dejansko nekaj obkrožit”).

Na koncu prvega dodatka, med Let it Die – najbolj žalosten kos zlomljenega srca / ni toliko konec kot je začetek / tragedija se začne s prvo iskro / ko zaradi srca izgubiš pamet - je na oder povabila “vse, ki se počutijo romantično”; sledila je najbolj olikana invazija na oder, kar sem jih videl v zadnjih letih. V drugem dodatku je bila na vrsti še The Limit to Your Love (manjka prvi del, nekako, ampak je izvirnik, veste).

Bilo je precej prima, zelo šarmantno in fejst.

In kaj se zgodi, ko ima umetnik, ki ga imate posebej radi, namreč David Shrigley, retrospektivo – oziroma first major survey show in London ali pač first ever mid-career UK survey (odvisno od vira) – v eni najvplivnejših londonskih galerij, Haywardu? In kot da to ni bilo dovolj, je imel še manjšo, spremljevano, dopolnilno razstavo, predvsem risb in keramike, pri svojem običajnem galeristu, Stephenu Friedmanu? I, le kaj se zgodi? Veliko dela imate, še posebej če ste zmerni zbiratelj njegovih del. Obnenem pa se vam – ne čisto naenkrat – posveti, da je potrebno zanimanje in obsedenost zelo pogosto deliti. Skratka, Shrigley me je zanimal še preden je iz kultnega, ezoteričnega umetnika, ki je pri majhnih založbah izdajal knjige s svojimi grotesknimi karikaturami, absurdnimi okrožnicami, na videz okornimi skicami, lobanjami, razsekanimi živalmi ter deviantnimi, občutljivimi insekti s človeškimi glavami, odrasel v umetnika na “polovici svoje kariere”; moja najljubša Shrigleyjeva risba (med stotinami, stotinami, stotinami), tudi po toliko letih, je sicer še vedno Ne vstopaj v moj osebni prostor. Nisi dobrodošel, ker tvoja prisotnost moti moj življenski slog in mi povzroča glavobol.

In če sem že pri tem, sta mi od vseh Shrigleyjevih starejših »objektov« še vedno najbolj všeč tile keramični solnica in poprnica …

… od novejših pa tale čudoviti neonski napis, ki na razstavo v Haywardu vabi pred Royal Festival Hallom.

Aja, razen če to ni risanka Brezglavi bobnar (ki je sicer na ogled na kanalu galerije Stephen Friedman na Youtube)?

Aja, v Hayward sicer vabi tudi “največji Shrigley”, kar sem jih videl doslej.

Nekaj splošnega: Shrigley, letnik 1968, se vedno predstavlja kot »umetnik iz Glasgowa«, čeprav se je rodil v Angliji, v Macclesfieldu, odraščal pa v Oadbyju, jugovzhodno od Leicestra; v Glasgow se je preselil, ko je začel obiskovati likovno akademijo, in potem kar ostal. Svojo prvo knjigo risb, skic in ilustracij Slug Trails (Polžje sledi) je objavil leta 1992, potem pa so sledile v glavnem po ena na leto; prvo samostojno razstavo je imel tri leta kasneje, v glasgowski galeriji Transmission, v Stephenu Friedmanu pa je prvič razstavljal leta 1997. Opozorilo zbirateljem, zmernim ali ne: v Haywardovi trgovini so poleg tiste solnice in poprnice – za 75 funtov – na voljo še občutno cenejše Shrigleyjeve reči, od trzalic za kitare (Mamila, Pijača, Bog je len, takšne stvari, pet funtov za par) in priponk (Malo gej, Poglej si tole, prav tako po pet funtov za par) in vsakršnih razglednic, majic, skodelic in krožnikov pa do bombažne vrečke z napisom Muzeji so polni dreka (za šest funtov); izvirni Shrigleyji pri Stephenu Friedmanu so občutno dražji. Vsekakor pa bi vsakdo moral imeti vsaj nekaj Shrigleyja. Veš, bralec, pomaga.