Rezerva, heh.

24.04.2015 ob 20:01

Saj. Najprej je bil samo en, 60-letni moški, ki je tam že od 1. aprila (in je deležen precejšnje medijske pozornosti), zdaj pa jih je že več, vključno z žensko, ki zase pravi, da je “najbolj lojalna rojalistka”; i, le koga ne zanimajo posamezniki, zaviti v zastave in v nogavicah z veksikološko težnostjo, ki se zbirajo pred bolnišnico v zahodnem Londonu? Vendar me vseeno skrbi, kajti za nedeljo napovedujejo, da bo deževalo. In ne, bralec, za to se nisem pozanimal iz/zaradi škodoželjnosti, ampak zato, ker je maraton in na maraton pogosto dežuje; le kaj bo, če bo dež zmočil vse to zastavje? (Fotografija je postavljena na glavo zato, da se lahko lažje posvetimo oblačilom, ki jih nosita ženska in moški, ter modnim dodatkom.)

Angleščina je neskončno praktičen jezik. Med še posebej praktičnimi frazami je producing an heir and a spare, ki pomeni roditi prestolonaslednika in rezervo. To je, kot kaže, namreč glavna služba soprog britanskih monarhov: okrepitev moštva, katerega člani bi resnično lahko sedli na prestol (valižanski princ, njegovi otroci in vnuki in tako naprej); monarhija pač sovraži vakuum. Kakšna – resnično kraljevska – popotnica, heh, da se že rodiš kot rezerva, ne! Prav zato je, ne glede na to, kdaj se bo zgodilo tisto, na kar se menda tako nestrpno čaka, tudi čas za naslovnico 1345. številke štirinajstdnevnika Private Eye, ki je izšla 26. julija 2013; nekaj dni prej, 22. julija, se je rodil (še en, ko bo prišel na vrsto, torej zaenkrat še uradno neuradni) prestolonaslednik.

Če bodo potem, ko bo “ženska rodila še enega otroka”, to ponovno objavili na naslovnici, jim tega ne more nihče zameriti. Znano znano in to.

  • Share/Bookmark

Od zajtrka do revije o knjigah

17.04.2015 ob 20:46

Vse je odvisno od dobrega zajtrka. Tako se vsaj zdi. Eden vztrajnejših skupinskih blogov, ki jih poznam že od njihovega začetka (v tem primeru leta 2005), je The London Review of Breakfasts: duhovit, resen, super blog o zajtrkih v Londonu in drugod po svetu je (jé) pravi zajtrkovalniški svetilnik; seveda je bila njegova posledica tudi knjiga, namreč The Breakfast Bible (2013). Urednik bloga je Malcolm Eggs, kar je umetniško ime Seba Emine, vendar pa stvari postanejo malo konfuzne, kajti knjigo sta napisala Malcolm Eggs in Seb Emina. Kakorkoli že, to o zajtrkih je samo začetek, po katerem se – očitno – pozna dan. Seb Emina je lani jeseni, v navezi z uredniško-oblikovalsko-založniškim duom Jop van Bennekom in Gert Jonkers, postal odgovoren za The Happy Reader, novo, četrtletno revijo o knjigah, ki  nastaja v sodelovanju založbe Penguin ter modnega in kulturnega čudeža Fantastic Man. Uredniški koncept je preprost, tako preprost, da si lahko marsikdo primaže zaušnico, da se tega ni (sam) spomnil. Prva polovica revije je namenjena daljšemu, pogobljenemu intervjuju z znanim bralcem – v prvi številki je bil to igralec Dan Stevens, v drugi glasbena ikona Kim Gordon -, druga pa obdelavi “sezonske” knjige, torej knjige, ki je – ali pa ne nujno – usklajena z letnimi časi; štirje letni časi, ne, pa to.

Če ste brali intervjuje Nele Malečkar ali pa berete intervjuje Patricije Maličev in Vesne Milek, potem The Happy Reader v tehniki intervjuvanja ne prinaša nič posebej novega; novo je to, da se pogovori v glavnem vrtijo samo okoli knjig – oziroma da knjige postanejo dober izgovor za to, da izvemo še kaj posebej zanimivega o intervjuvancih oziroma od njih. Pri Stevensu je bilo to, da se knjige pri njemu doma “kar plodijo” in da je bil njegov tutor v Cambridgeu Robert Macfarlane – katerega The Old Ways je bila prva knjiga, ki jo je prebral po žiriranju za bookerja leta 2012 (takrat je zmagala Hilary Mantel z Bring Up the Bodies, kar je bil njen drugi booker) – pri Gordonovi pa: “Seveda gledam Good Wife (Dobro ženo). Včeraj me je intervjuval nekdo, ki je takoj za menoj intervjuval tudi Julianno Margulies, ki igra glavno vlogo. Tako blizu sem se ji počutila.” Po vsej reviji so zelo poljubno posajene opombe, ki so nekako spieglovske: saj ne, da bi bila določena opomba nujno potrebna¹, vendar pa je njena poljubnost, naključnost, slučajnost vsaj intrigantna, če že ne ravno popolnoma relevantna. Podobno “holističnega” pristopa je potem deležen tudi blok o knjigi sezone; prva je bila Ženska v belem Wilkieja Collinsa (v bloku sta bila tudi članek o tem, kaj se je še kaj drugega dogajalo leta 1860, ko je izšla, ter recept za bon-bons de chocolat à la vanille), druga pa Okakurova Knjiga o čaju (pri kateri je bil tudi govor o naravi angleškega “zidarskega čaja” ter kroki o pariškem cvetličarju Majidu Mohammadu). Preprosto, da, vendar inventivno in zapakirano v čudovito elegantnih 64 strani (formata A5). In še: če se na revijo naročite, je brezplačna (v kolportaži je 3 funte oziroma 5 ameriških dolarjev), samo poštnino in dostavne stroške morate poravnati. Tako.

____________________

¹ “8. Christine Baranski – Vanity Fair je Diane Lockhart, vplivno odvetnico, ki jo [v Good Wife] igra Christine Baranski, razglasil za eno od desetih najboljše oblečenih junakinj na televiziji. Njene brezhibne obleke prihajajo, med drugimi, iz modnih hiš Salvatore Ferragamo, Escada in Givenchy.”

  • Share/Bookmark

Resno?

11.04.2015 ob 12:36

Burgerji na levo, burgerji na desno, burgerji (še vedno) vsepovsod. In potem se, podobno kot sladoled, nujno pojavi tudi “najdražji burger na svetu”. Čeprav je to čisto protislovje, kar ne morejo nehati, najsibo iz znanstvenih – burger iz matičnih celic? – najsibo iz čisto komercialnih nagibov, recimo proslavljanja uspeha spletne strani, ki ponuja kvantitativne diskonte. In za slednjo so najdražji burger na svetu naredili v ameriški restavraciji Honky Tonk v Claphamu (za katero v Evening Standardu, kjer bi to lahko vedeli, sicer trdijo, da je v Chelseaju, vendar ni več, saj so izpostavo na “rivi” na Hollywood Roadu zaprli, ne glede na to, kaj piše na računu). Burgerju se reče glamburger, ker očitno kar sije/se blešči/žari/zapeljuje z vsem razkošjem, ki ga ponuja: kobe govedino, iranskim žafranom, na hikorijevem lesu dimljenim račjim jajcem, beluga kaviarjem, kanadskim jastogom in briejem s tartufi, vse skupaj pa je vloženo v zlato bombeto oziroma žemljo, prelepljeno z jedilnimi zlatimi lističi. Cena: malenkost. Torej: 1100 funtov. Brez postrežnine. Kaj pa se zamudimo! Če uporabljate vavčerje tistega podjetja, vas lahko, morda, izžrebajo za ta burger. (Fotografija je postavljena na glavo, ker se to spodobi.)

Ampak resno: kaj je z jugozahodnim Londonom in pozlato? Chelsea škornji, claphamski burgerji, Ryan Gosling? A res ne vejo, da mora biti tega konec? Kakorkoli že, trenutno se motovilim s paličnim mešalnikom in se lotevam fižoburgerja, ki ga Napo sicer priporoča za malico, vendar bo vseeno za kosilo; to je prava pot za burgerje, ne pa zlato v takšni ali drugačni obliki. Samo količino pimentona bom malo uskladil s svojim bolj bež okusom.

  • Share/Bookmark

Um ima svoje vreme

8.04.2015 ob 20:28

REASONS TO STAY ALIVE

Matt Haig

Canongate, Edinburg 2015

Na ovitku Reasons to Stay Alive (Razlogi za to, da ostanemo živi) znani Britanci – pisatelji, igralci, radijski in televizijski voditelji ter nekdanji pop zvezdnik, ki je zdaj duhovnik, in še kdo – kar tekmujejo, kdo bo prijaznejši. “Polna modrosti in topline je,” pravi Nathan Filer. “Majhna mojstrovina, s katero bi morda lahko celo rešili življenja,” je prepričana Joanna Lumley. “Sijajna in blagodejna… dostopna bi morala biti na recept,” razlaga Richard Coles na zadnji strani ovitka. “Matt Haig je izjemen,” na vrhu naslovnice razglaša Stephen Fry.

Takole je: nekatere knjige so mojstrovine in njihovi avtorji izjemni tudi če tako pravita Joanna Lumley in Stephen Fry.

Matt Haig je duhovit in pronicljiv pisatelj. Njegova prva uspešnica je bil že njegov prvi roman, The Last Family in England (Zadnja družina v Angliji, 2005), ki jo pripoveduje Princ, labradorec pri družini Hunter. Princ je Hal iz prvega dela Shakespearovega Henrika IV. in mora, v bistvu, rešiti Hunterje pred samimi seboj, čeprav jim to, seveda, ni jasno, seveda ne. Shakespearu, tokrat Hamletu, se je vrnil tudi v naslednjem romanu, Dead Fathers Club (Klub mrtvih očetov, 2007), v katerem se enajstletnemu Philipu prikaže duh umorjenega očeta, ki mu razloži, da je za njegovo smrt odgovoren njegov stric Alan, ki se hoče polastiti njegove mame in družinskega puba.

Potem je sledilo par romanov za otroke in potem ena imenitnejših britanskih knjig v zadnjih letih, namreč popolnoma neodložljiva The Humans (Človeška bitja, 2013), v katerem gre za skrivnostni primer profesorja matematike v Cambridgeu Andrewa Martina, ki se je na tisti deževni petkov večer znašel gol na avtocesti, po novem pa ga zaenkrat razume samo Newton, ki sodi v “kategorijo kosmatega hišnega boga, ki je bil drugače znan kot ‘pes’”. Od vsega začetka je sicer jasno, da gre za nezemljana s planeta Vonnadoria, ki se mora kazensko naseliti v profesorjevo telo in vse to, na Zemljo pa je prišel zato, ker je profesor rešil najtežji matema… Potem ugotovi, da človeška bitja vseeno niso čisto napačna in potem je vse skupaj super meditacija o tem, kaj pomeni biti človek. Tako, čisto brez za lase privlečene brez sentimentalnosti. Izvemo pa tudi, da so “številke lepe, praštevila pa čudovita”. (Knjiga je neodložljiva kljub temu, da naj bi Planete zložil “Holtz”.)

Na koncu romana, v pripisu (in zahvalah), je Haig razkril, da je imel dolga leta depresijo in panične napade. Reasons to Stay Alive je v bistvu nadaljevanje tega pripisa. “Odkritost je bila zelo toplo sprejeta in postalo mi je jasno, da me je skrbelo za prazen nič. Namesto da bi se počutil čudak, mi je zaradi odprtosti postalo jasno, kako veliko ljudi ima podobne izkušnje. Tako kot nihče od nas ni stoodstotno fizično zdrav, tudi ni nihče stoodstotno duševno zdrav. Vsi smo nekje na tej lestvici.”

Razlog za knjigo je bil, kot pravi, preprost: “Napisal sem jo zato, ker tisti najstarejši klišeji tudi najbolj držijo. Čas zdravi. Iz doline nikoli ni najboljši razgled. Na koncu predora je luč, pa čeprav je ne vidimo… besede, sicer samo včasih, te res lahko osvobodijo.”

Haig je bil star 24 let, ko je postal depresiven. Bilo je septembra 1999. Z dekletom Andreo sta živela na Ibizi; čez štirinajst dni naj bi se, po študentskih letih in poletnih službah, vrnila “v London in resničnost”. Vendar pa se to ni zgodilo. “Spominjam se dne, ko je umrl moj stari jaz. Začelo se je z mislijo. Nekaj je bilo narobe. To je bil začetek. Preden  mi je postalo jasno, za kaj sploh gre. In potem, sekundo ali dve kasneje, sem v glavi začutil nekaj nenavadnega. Nekakšno biološko dejavnost, na dnu zatilja, malo nad vratom. Mali možgani. Utripanje ali intenzivno migotanje, kot da bi bil notri ujet metulj, vse pa je preveval občutek ščemenja. Takrat še nisem poznal nenavadnih fizičnih stranskih učinkov, ki jih povzročata depresija in anksioznost. Zdelo se mi je samo, da bom umrl.” Tablete, v njegovem primeru diazepam (torej apaurin), so že v Španiji samo poglabljale paniko.

Z Andreo sta se preselila domov, k Haigovim staršem v Newark-on-Trent v Yorkshiru, in potem se je začelo počasno odkrivanje in razumevanje depresije. Po njegovem je sicer beseda napačna. “Beseda depresija me spominja na prazno gumo, na nekaj preluknjanega in nepremakljivega. Morda se takšna zdi depresija brez anksioznosti, vendar pa depresija, prepojena s strahom, ni nekaj praznega ali mirnega.” Razlog za to, da jo je težko razumeti,  je v tem, da je nevidna, pravi. “Skrivnostna se zdi celo ljudem, ki za njo trpijo.”

Haigov slog je lapidaren, topel, eleganten, skoraj čisto brez samoizpovedniške melodramatike (če odštejem pogovore med “starim” in “novim” seboj). Rad citira in potem iz citatov izpelje svoje aksiome. Recimo: “Ljubezen. Anaïs Nin je za tesnobo napisala, da je ‘največji ubijalec ljubezni’. Na srečo pa je res tudi obratno. Največji ubijalec tesnobe je ljubezen. Ljubezen je izhodna sila. Je naša pot iz naše lastne groze, kajti tesnoba je bolezen, ki nas zavije v naše lastne nočne more. Pri tem ne gre za sebičnost, čeprav se to komu lahko zdi. Če vam gori noga, potem ni sebično, če se skoncentrirate na bolečino ali strah pred plameni. Tako je tudi s tesnobo. Ljudje s psihičnimi boleznimi niso pogreznjeni vase zato, ker bi bili kaj bolj sebični od drugih. Seveda ne. Samo določene stvari čutijo, ki jih ni mogoče ignorirati. Stvari, ki puščice usmerjajo navznoter.”

Rad sestavlja tudi sezname, recimo (krajši) abecedni seznam znanih depresivcev (od Buzza Aldrina do Catherine Zeta-Jones) in seznama knjig, ki jih je požiral, ko sta se z Andreo, deset mesecev po začetku depresije, preselila v središče Leedsa. “Je razlika med tem, da imaš knjige rad in da jih potrebuješ. Jaz sem knjige potreboval.” Na tem seznamu je vse mogoče, od Calvinovih Nevidnih mest (Le città invisibili) in Amisovega Money (Denar) pa do The Concise Collins Dictionary of Quotations, kajti “citatov ni težko brati”. Popolnoma priročniška pa sta seznama desetih “razlogov za to, da ostanemo živi” ter desetih nasvetov za “pomoč nekomu z depresijo ali anksioznostjo”.

Haig ne pridiga in ne vsiljuje svojega mnenja. Razlog številka 5 za to, da ostanemo živi, je: “Občutek, da se bo vse samo še poslabšalo, je samo simptom.” Številka 6 pa: “Um ima svoje vreme. Zdaj vas je zajel orkan. Ampak tudi orkanom nekoč zmanjka energije. Počakajte.”

Med nasveti za “pomoč nekomu z depresijo ali anksioznostjo” so pomembni vsi, še posebej pa številka 2: “Poslušajte.” Morda bo zvenelo neprijetno vsiljivo, vendar pa jim lahko dodamo še enajstega: podarite jim to neskončno dobro in koristno knjigo.

  • Share/Bookmark

Čigavi so to?

5.04.2015 ob 11:55

Ne, res nočem Ireni hoditi v njen lepo negovani vrt, niti približno ne, ampak temu se nisem mogel upreti: ta par zlatih čelsijevk je ena od tistih stvari, zaradi katerih se tudi bolj krepostnim in vzdržnim, kot sem jaz, (lahko) malo zvrti v glavi.

Mislim! Resno! Zlati. Chelsea. Škornji. Torej, bralec, le čigavi bi lahko bili?

(Postavljanje fotografij na glavo sem sunil pri Charlieju Porterju. Saj je vse skupaj ena vrsta modne piste, ne?)

  • Share/Bookmark

Maribor-on-Sea

30.03.2015 ob 15:57

Razdalje so zelo subjektivna stvar; podobno kot imena. Moj prijatelj Robbie pravi, da v Londonu vedno potrebuješ “povprečno 47 minut”, da z mestnim prometom – torej podzemno, avtobusi, tramvajem, mestno železnico, lahko železnico ali ladjami – prideš kamorkoli, + -, jasno, nekaj minut. Kljub temu pa me včasih še vedno kaj preseneti, recimo to, da se letališču v letovišču Southend-on-Sea v Essexu reče London Southend Airport. Letališče je od Londona oddaljeno 58 kilometrov in čeprav je London pogolten – zdaj se Greater London razteza na 1572 kvadratnih kilometrih – se, tam na vzhodu, vseeno ustavi v občini Havering, kar je še vedno 35 kilometrov od Southenda. To je zanimivo zato, ker bo letos, sezonsko sicer, od junija do oktobra, iz Maribora na London Southend letela Adria Airways. V bistvu gre za to, da je Southend-on-Sea od Londona oddaljen toliko, kot je od Ljubljane oddaljena Bohinjska Bela, in verjetno ni veliko Bohinjskobeljanov, ki bi trdili, da v bistvu vseeno živijo v Ljubljani. (Mojstri za takšen geografski relativizem so sicer pri Ryanairu: Ryanair s Stansteda leti na dve letališči, namreč Västerås in Skavsta, ki imata v imenih tudi Stockholm, čeprav sta od švedske prestolnice oddaljeni 100 kilometrov; vsaj pri prvem je na spremembo imena vplival prav Ryanair.) Seveda mi je jasno, da je “London” kot blagovna, ornamentalna znamka verjetno zanimivejši kot zgolj Southend, in to kljub temu, da imajo v slednjem najdaljši zabaviščni pomol na svetu (za dobra dva kilometra ga je). Res pa je, da je bil v šestdesetih letih minulega stoletja, ko je bil “tretje najprometnejše londonsko letališče”, vseeno samo Southend, ne pa London Southend. Podobno je tudi z Lutonom, ki je bil do leta 1990 Luton Airport, potem pa se preimenoval v London Luton, od Londona pa je oddaljen 56 kilometrov. Do najbližjega od treh drugih londonskih letališč, Heathrowa, je po M4 in A4 vsega 22 kilometrov, torej toliko kot je od Ljubljane do Brnikov, do Gatwicka in Stansteda pa je približno 48 kilometrov. Kakorkoli že, tako pri Adrii kot pri London Southend Airportu so navdušeni nad sodelovanjem – “Maribor nudi bogato ponudbo potnikom iz Essexa, Londona in drugod, ki se odločajo tako za vikend ali daljše počitnice v kateremkoli letnem času.” -, še posebej pa poudarjajo, da bodo potniki, ki bodo na London Southend pripotovali junija in julija, dobili brezplačne železniške vozovnice za London. In pri tem se razkrije zanimiva eliptičnost oglaševanja: če je Southend-on-Sea itak London, zakaj bi potem nekdo potreboval železniško vozovnico – za London? Ampak vseeno: najcenejša vozovnica z letališča London Southend do postaje Liverpool Street je 15,80 funtov; če vam jo poravna letališče, je to potem zelo neeliptičen prihranek.

  • Share/Bookmark

Pop trenutek

26.03.2015 ob 11:20

Sinoči v Shepherd’s Bush Empire: nikogar ni zanimal “konec sveta”, ki se je končal z odhodom zelo nadarjenega člana iz znane pop senzacije. To verjetno ni nič nenavadnega, saj je bil koncert Charli XCX, torej 22-letne Charlotte Aitchison, in njeni oboževalci res niso demografija, ki bi zanimala kombinat Psyco ali kako se mu že reče. “To je moj največji londonski koncert doslej,” je razložila. To sicer ne pomeni, da Charli XCX ni bila naokoli že nekaj časa, sa je recimo pred tremi leti za švedski duo Icona Pop napisala uspešnico I Love It in potem na njej tudi pela. Kakorkoli že, takrat sem prvič slišal za Charli XCX in bila je dober pop; tako se vsaj zdi. In ko me je Alex vprašal, če greva na koncert, sem rekel ja, seveda, hvala.

Charli XCX je živahna, kvantaška – zelo kvantaška, pravzaprav -, super priljudna in kot ustvarjena za baterijo mobilcev, fotoaparatov in vseh ostali digitalnih naprav, ki so v zrak hušknile že ob prvi pesmi in tam v glavnem ostale skoraj čisto ves čas. “Ali je tukaj kdo mlajši od osemnajst let in pijan?” je proti koncu vprašala občinstvo. In ko ji je pomahalo kar nekaj – mislim: zelo veliko – rok, se je zarežala: “Kuuuuuul.” Če bi bil star 16 let, bi si jo verjetno kar želel za starejšo sestro. Proti koncu koncerta, čisto na koncu glavnega dela, pred dodatkom, pa nam je povedala, da smo bili čudovito občinstvo, res čudovito, in da ima za nas posebno presenečenje. Za to presenečenje se je izkazalo, da je Rita Ora, s katero sta zapeli Doing It.

YouTube slika preogleda

Seveda je res, da kar malo spominja na Transvision Vamp – Alex je dejal, da je Charli XCX “podobno osrečujoča pop genialnost, kot je bila Wendy James, čeprav dosti bolj substancialna” – vendar pa je bilo vse skupaj en takšen pravi pop trenutek, izkristaliziran in vse to, nepredvidljiv in zanimiv, takšen, da sem ga razumel tudi jaz. Mogoče tudi zato, ker bi na koncert Rite Ore, verjetno, res zašel samo po naključju. Kljub temu pa sem bil kar malo presenečen, ko sem na YouTubu po koncertu dodajal tage za posnetek (to je edini, pri vseh drugih so mi šli mobilci etc. na živce in potem raje sploh nisem snemal): za Charli XCX je rečeno “glasbena umetnica”, za Rito Oro pa, da je “znana osebnost”. Ali bi morala biti Rita Ora zaradi tega užaljena? Ne vem; nenazadnje nas res ne morejo ves čas zanimati vse stvari.

  • Share/Bookmark

Spletni sramotilni steber

20.03.2015 ob 20:40

SO YOU’VE BEEN PUBLICLY SHAMED

Jon Ronson

Picador, London 2015

Včasih (si) je mogoče življenje uničiti še v manj kot 140 znakih (v kateremkoli jeziku, s presledki); včasih je za to dovolj že 64 znakov (v angleščini, s presledki).

To je vsaj nauk primera Justine Sacco, 30-letne Američanke, “direktorice poslovnega komuniciranja” – jaj! – ki je pred letom iz Londona v Cape Town, bilo je 20. decembra 2013, objavila naslednji tvit: “Grem Afriko. Upam, da ne bom dobila aidsa. Zezam se. Saj sem vendar belka!” (Torej: “Going to Africa. Hope I don’t get AIDS. Just kidding. I’m white!”)

V naslednjih urah je Twitter kar zavrel od oznake #HasJustineLandedYet (ki, kot mem, sicer še vedno obstaja); pri teh stvareh nobena hiperbolika ni odveč, pa čeprav se nam, ki smo bolj internetni introvertiranci, lahko zdi vsaj bizarna, če že ne žalobna. Saccova je po pristanku sicer hitela pojasnjevati, da se je res samo “zezala” in da ni rasistka, kot so ji očitali njeni kritiki, vendar pa to nikakor ni bilo dovolj: “proces sramotitve” se je začel in to ne samo na Twitterju ampak tudi v vseh drugih, še najbolj odročnih rokavih interneta.

Jona Ronsona, ne zelo nepredvidljivo, zanima prav “proces sramotitve”, kakršnega ni bilo že vsaj 150 let, namreč odkar so v skoraj vseh ameriških zveznih državah prepovedali javno sramotitev, klade in vse to (izjema je bila Delaware, kjer so sramotilne stebre prepovedali šele leta 1905, javno bičanje pa leta 1972). Ne nepridvidljivo zato, ker je že vse od svoje Them (Oni) mojster za odkrivanje motivov za vse, kar je lahko ekstremno, ekscentrično, eksotično in ekshibicionistično, a tudi absurdno in groteskno: Them je bila (skoraj) popolno uničenje političnih in verskih skrajnežev, The Men Who Stare at Goats (Moški, ki strmijo v koze) parapsiholoških blodenj ameriške vojske, The Psychopath Test (Test za psihopata)  psiholoških testov in diagonsticiranja psihičnih motenj, njegovo najnovejše delo, So You’ve Been Publicly Shamed (Torej so vas javno sramotili), pa je meditacija o instantnem “besu”, pravičniški indignaciji, sramotitvah in “zadoščenju”, ki ga je mogoče doseči – menda – samo še na internetu. Ronson je izjemen forenzik, njegov lahkoten, dobrosrčen, začudeno satiričen slog pisanja pa je precej zavajajoč; čeprav se pogosto zdi sardoničen, v resnici ni. Nikoli – namreč nikoli – pa ni ravnodušen.

“[Saccova] je za svojih 170 sledilcev že dva dneva objavljala pikre tvite o svojem počitniškem potovanju. Bila je kot Sally Bowles družabnih omrežij, dekadentna in frfotava, obenem pa se niti približno ni zavedala, da se zbirajo temni politični oblaki,” piše Ronson. “Tako se je o nekem Nemcu na letalu pošalila: ‘Čudaški nemški možakar: V prvem razredu si. Je leto 2014. Nabavi si dezodorant. – Notranji monolog, ko vdihavam TV [telesni vonj]. Hvala bogu za farmacijo.’ In med prestopanjem na Heathrowu: ‘Čili – sendviči s kumaricami – slabi zobje. Nazaj v Londonu!’ In potem, na zadnji etapi: ‘Grem v Afriko. Upam, da ne bom dobila aidsa. Zezam se. Saj sem vendar belka!’ Zahahljala se je v brado, pritisnila Pošlji ter se pol ure sprehajala po letališču in občasno poškilila na Twitter. ‘Ničesar ni bilo,’ mi je rekla. ‘Niti enega odgovora.’ Čisto lahko sem si predstavljal, da je bila kar malo potlačena – pač zaradi tega, ker ti nihče ne čestita za tvojo duhovitost in zaradi temne tišine, ki nastane, ko ti internet ne odgovori nazaj. Vkrcala se je na letalo. Let je trajal enajst ur.  Spala je. Po pristanku je vključila telefon. Čakalo jo je sporočilo nekoga, s katerim se nista pogovarjal od srednje šole: ‘Tako žal mi je za to, kar se dogaja.’ Začudeno je pogledala sporočilo. ‘In potem je moj telefon razneslo,’ je dejala.”

Zgodilo se je naslednje: njen tvit o tem, kako da kot belka menda ne more dobiti aidsa, je eden od njenih 170 sledilcev poslal novinarju Gawkerja Samu Biddlu, ki ga je takoj retvitnil svojim 15.000 sledilcem. “In tako se je verjetno vse skupaj začelo,” piše Ronson. “‘Dejstvo, da je piarkova, je bilo še posebej čudovito,’ mi je napisal v elektronskem pismu. ‘Tako krasno je, ko lahko rečemo: ‘No, pa naj bo rasističen tvit visoke uslužbenke IAC [medijske in internetne družbe IAC/InterActiveCorp] deležen takšne pozornosti, kakršno si zasluži. In ga je bil. In to bi ponovno naredil.’”

“Proces sramotitve”, kakršnega je bila deležna Saccova, je bil še posebej brutalen in šokanten: to, da so na hitro prekopali njen Twitter profil, je bilo še najmanj; dosti bolj boleče je bilo, da se je njeni teti zdelo potrebno opozoriti, da je s svojim tvitom osramotila družino, ki je vedno podpirala ANC, torej Afriški narodni kongres. Justine Sacco, ki je vzniknila na spletnem sramotilnem stebru, je bila bela rasistka iz privilegirane družine, njen oče pa je bil južnoafriški rudarski milijarder Desmond Sacco. Resnična Justine Sacco je odraščala z mamo samohranilko v New Jerseyju in ni rasistka, ampak se je s svojim nesrečnim, nerodnim, butastim tvitom poskušala norčevati iz “balončka, v katerem živimo v Ameriki, ko gre za razmere v tretjem svetu”, kot je povedala Ronsonu. “Norčevala sem se iz tega balončka.” Zaradi vsega skupaj so jo potem odpustili iz službe.

Poleg Saccove v So You’ve Been Publicly Shamed med drugimi nastopajo še trije univerzitetniki, ki so naredili spambota – “Nam je bolj všeč izraz infomorf.” -, s katerimo so imitirali Ronsonovo tviteraško podobo; Jonah Lehrer, ki je pri New Yorkerju dal odpoved po vsega sedmih tednih, ker si je za svojo knjigo Imagine izmislil par citatov Boba Dylana, potem o njih lagal in se trapasto opravičeval (povrhu pa je bil še avtoplagiator, vendar pa to ni največji zločin vseh časov); novinar Michael Moynihan, ki je razkril Lehrerjev ponaredek; “Hank” in “Alex”, ki ju je na sramotilni steber zaradi šale o USB donglu na softveraški konferenci pribila kolegica Mercedes Adria; ter Lindsey Stone, ki je postala zloglasno slavno razvpita zaradi fotografije na pokopališču Arlington, na kateri pred znakom, da naj obiskovalci spoštujejo tišino, kaže iztegnjeni sredinec ter izgleda, da kriči, čeprav v resnici ni kričala.

Najbolj zanimivo je, da pri vseh, z morebitno izjemo tistega o donglu, lahko spremljamo, kako se sramotilna snežinka spremeni v plaz, čeprav, kot opozarja Ronson, se snežinka nikoli ne sme čutiti odgovorno za plaz. Hecno, Stanisław Jerzy Lec  je bil prepričan, da se nobena snežinka ne čuti odgovorno za snežni plaz, kar je podobno, ampak ne dovolj podobno, da bi lahko Ronsonu očitali karkoli drugega kot načitanost.

Seveda je res, da si marsikdo zaradi stvari, ki jih priobči na vsakršnih družabnih omrežjih, zasluži nekaj krepkih, vendar pa težka, brezkompromisna javna sramotitev, ki so je deležni, nikakor ne posvečuje sredstev. Ronson je prepričan, da gre pri takšnem nezakonitem sojenju – brez sodnika, brez porote, s tisoči krvnikov – v bistvu za kognitivno disonanco, saj se vidimo/razumemo kot “dobri ljudje”, vendar vseeno uničujemo – no, uničujejo – nedolžne, napačno razumljene ljudi. Vsaj v nekaterih primerih. In teh dveh konfliktnih misli naenkrat očitno ne moremo prenesti, je še pojasnil.

So You’ve Been Publicly Shamed je v bistvu dolga moraliteta, tista klasična, alegorična. In zelo, zelo dobra, neskončno berljiva knjiga. Sicer pa sem se naučil še nečesa drugega: čeprav je res, da interneta ne moreš samo opazovati, pa je očitno res tudi to, da internetna introvertiranost sploh ni nič slabega.

  • Share/Bookmark

Pot v srečno prihodnost: Years & Years

7.03.2015 ob 02:13

Lahko bi bilo tudi rojstvo obsesije iz duha glasbe, vendar pa je to vseeno malo preozko. Za Years & Years – Olly Alexander, vokal in klaviature, Mikey Goldsworthy, bas, in Emre Turkmen, sintetizator -, sicer zmagovalce BBC-jevega Sound Of 2015, sem prvič slišal pred tremi leti, konec marca 2012, ko je Alexander igral v Ridleyjevi distopični, klavstrofobični eskploziji Mercury Fur v gledališču Old Red Lion v Islingtonu. Njegov Naz, fatalistični, zlorabljeni fant iz Yorkshira, je bil šokantno briljanten in krhek. Ko sem po predstavi prišel domov, sem ga malo poguglal, ker sem ga doslej poznal samo po Victorju v Noéjevi V praznini in nekaj drugih, stranskih filmskih vlogah: v Bright Star je recimo igral Toma Keatsa, mlajšega brata Johna Keatsa, torej Bena Whishawa (ki je sicer igral Elliota, glavno vlogo v Mercury Fur, v njeni praizvedbi leta 2005  = vse je povezano).  In pri tem guglanju je naplavilo še Years & Years, ki so bili takrat skupaj že par let, njhovi prvi vzorniki pa so bili Fleet Foxes. In še: takrat so bili kvintet, njihov prvi singel in video pa je bil I Wish I Knew; vse skupaj bi lahko bil precej običajen kos post-dubstepa, ki se je takrat prelival iz južnega v severni London, če ne bi bil Alexander (že, tudi takrat) zelo hipnotičen in nalezljiv pevec.

Alexander je, ker se vse očitno dogaja marca, marca 2013 igral Petra Pana v tisti ne preveč posrečeni skici Johna Logana Peter and Alice, o srečanju Petra Llewelyna Daviesa (torej “Petra Pana”, ki ga je igral Ben Whishaw) in Alice Liddell Hargreaves (torej “Alice v čudežni deželi”, ki jo je igrala Judi Dench); kljub lapidarnosti drame so bili vsi igralci izjemni, vključno z Alexandrom. Years & Years so medtem postali (in ostali) trio ter podpisali za pariško založbo/modno hišo Kitsuné, pri kateri se nikoli ne zmotijo. Prvi mini album za Kitsuné, septembra 2013, je bil Traps, ki sem ga potem par mesecev precej pogosto poslušal, čeprav res predvsem naslovno pesem in to od 1′04″ naprej, ko se začne prvi most oziroma medigra oziroma prehod. Očitno imam preveč časa. Skratka. Februarja lani je bil na vrsti še drugi, zadnji mini album za Kitsuné, Real; v videu za Real nastopa tudi Ben Whishaw, ki pleše kot “električna jegulja”, snemanje pa je s svojimi prihranki plačal Turkmen, dotlej arhitekt (takšni Vennovi diagrami – film! gledališče! televizija! arhitektura! – so zmeraj zanimivi). Na tem miniju je sicer tudi čudovito trpka Eyes Shut (z verjetno najboljšim Alexandrovim besedilom doslej in čisto pravim, letečim stereom na 1′44″).

Marca – marca! – 2014 so imeli prvi pravi koncert, v Oslu v Hackneyju, od aprila do junija pa je bila na Sky Atlantic na sporedu Loganova verzija družbe pravih gospodov, namreč Penny Dreadful, v kateri je Alexander igral Fentona. Zdaj “bivši igralec”, kot je že bilo rečeno, je igral tudi v ne čisto dobrem celovečercu The Riot Club (premiera je bila septembra). Medtem so Years & Years prestopili Polydorju ter avgusta pri njih izdali mini album Take Shelter; na njem je tudi Breathe, precej nepričakovana, vendar fenomenalna priredba standarda Blu Cantrell. Poletje so v glavnem sicer preigrali na glasbenih festivalih, potem pa se je – res – začel njihov nevzdržni vzpon: septembra so gostovali na Sunlight, ki jo je zložil belgijski producent The Magician, oktobra in novembra so ogrevali za Clean Bandit in Sama Smitha, decembra pa je izšel še neskončno poskočni singel Desire, ki je pristal na 22. mestu britanske pop parade in na lestvici ostal 13 tednov. To, da je pesem takšna, kot da bi nastala leta 1992, je sploh samo super. Sicer pa je vse skupaj čudovit elektropop, s precej housea, glitcha ter R&B-ja. Oziroma: Years & Years so, v bistvu, prinašalci sreče.

Vse to je bila v bistvu samo vaja za Sound Of 2015 ter singel King, s katerim bodo jutri, 8. marca – poglej, bralec, marca! – tudi prvič na prvem mestu britanske pop parade. Dva koncerta ta teden, v Heavenu, sta bila razprodana (na petkovem je bilo zelo histerično), pravo tako sta že razprodana dva junijska v enkrat večjem Shepherd’s Bush Empire; junija bo sicer izšel njihov prvi album.  “Doslej še nikoli nismo imeli laserjev,” se je veselil Alexander v Heavenu. To, da so Years & Years zelo dobra skupina, je nenazadnje neizpodbitno, torej trdno pop dejstvo. Dobrega popa pač ne smemo kar tako zapraviti.

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

Srečna prihodnost.

  • Share/Bookmark

Štirinajst stvari iz 2014

23.12.2014 ob 10:15

1. Stromae, Hammersmith Apollo, 9. december

YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda YouTube slika preogleda

2. Kate Bush, Before the Dawn, Hammersmith Apollo, 17. september

3. Benjamin Clementine, KOKO, 15. maj

YouTube slika preogleda

+ Emmanuel Centre, 29. oktober

YouTube slika preogleda

4. The Knife, Brixton Academy, 6. november

YouTube slika preogleda

5. Étienne Daho, Olympia, Pariz, 4. november

YouTube slika preogleda

6. Ballyturk, National Theatre, 15. september

7. Years & Years

YouTube slika preogleda

8. Viv Albertine: Clothes Clothes Clothes Music Music Music Boys Boys Boys (Faber)

9. Neneh Cherry, Rough Trade East, 25. februar

YouTube slika preogleda

10. Arctic Monkeys, Finsbury Park, 24. maj

YouTube slika preogleda

11. Boyhood (Fantovska leta)

12. Thomas Knights: Red Hot 100 (Bruno Gmünder)

13. Rufus Wainwright, Cankarjev dom, 29. marec

YouTube slika preogleda

14. Owen Jones: The Establishment (Penguin)

Vesel Božič in srečno novo leto. Dobesedno oboje; dobesedno, oboje.

  • Share/Bookmark