Nekje drugje

She’s So High (Vsak dan mislim nanjo; nič mi ne pomaga) - Girls & Boys (Vedno mora biti nekdo, ki ga lahko res ljubiš) - Tracy Jacks - There’s No Other Way - Jubilee - Badhead - Out Of Time (”Tega ne počnemo radi, res ne. Ampak tale pesem je posvečena dvema milijonoma ljudi, ki so tukaj demonstrirali proti vojni… no, saj vemo, kaj se je zgodilo.”) - Trimm Trabb - Coffee & TV - Tender (Nežen je duh, duh, ki ga imam najraje) - Country House - Oily Water - Chemical World - Sunday Sunday - (”Idejo za to pesem sem dobil, ko sem živel tam dol, blizu Kensington Church Street in sem opazoval golobe in ljudi in te reči.” Damonu Albarnu kramljanje nikoli ni šlo prav od rok.) Parklife -  End Of Century - To The End - This Is A Low (Nizek je, ampak ti ne bo povzročal bolečine) - (Prvi dodatek: “Res smo priviligirani, da nekaj let ne delamo nič, potem pa se vrnemo pa tole. Neverjetno je. Neverjetno.”) Popscene (Hej, hej, pridi ven nocoj, popscena!) - Advert - Song 2 (U-huuuu u-huuuu) - (Drugi dodatek) Death To A Party - For Tomorrow - Universal (Kako radi pritegnemo tem pesmim / pa čeprav besedila pojemo narobe)

Blur sem doslej videl dvakrat: prvič leta 1993, drugič pa v Alexandra Palace, oktobra 1994 (ne vem zakaj, ampak takrat mi je bilo kar malo nerodno, da sem šel na ta koncert; mogoče zato, ker se mi je vse okoli njih zdelo nezanimivo, pesmi pa so bile še vedno čudovit pop?). Zdaj so, poleg vsega ostalega, eden boljših razlogov, da smo v štiridesetih. Če sem že pri tem: Michael, Philip in jaz smo bili v naših pražnjih fred perryjih. In še: če sinočnji koncert v Hyde Parku ni bil skupinska - 55.000 ljudi - evforična katarza, potem res ne vem, kaj pomenijo besede “skupinska”, “evforična” in “katarza”. Bilo je super.

Četrtek, 18. junij - Leta 2005 je Patti Smith na festivalu Meltdown v celoti odigrala svoj album Horses, dodatek pa je bilo še osem pesmi. Njena “predskupina” je bil, no less, John Cale. Ker je bil zadnji koncert pred začetkom obnove Royal Festival Halla, je kar trajal in trajal, na koncu pa so se - ne samo simbolično - dvorane lotili še s kladivi in krampom. Po mnenju vseh (in kritikah) je bil eden boljših koncertov leta. Ne, seveda nisem bil, čeprav je imel Chris vstopnico viška. “Ah, veš, Patti Smith sem videl že to…li…ko…krat,” sem ga odpravil s svojim najbolj pompoznim glasom, “da se mi je res… mislim… res… ne… da še enkrat gledat…” Tudi njenega takratnega Coral Sea, pri katerem je igral Kevin Shields iz My Bloody Valentine, nisem videl (iz istega razloga; ne, nimam besed). In, ja, seveda mi je že štiri leta žal, da sem bil takšen osel. Smithova se je v četrtek vrnila na Meltdown. Seveda sem šel - s Chrisom, ki mi, ne ravno presenetljivo, vsake toliko vrne tisti “že to…li…ko…krat” - pa čeprav ni bil na vrsti Horses, ampak v glavnem njena poezija in sodelovanje z različnimi glasbeniki. “V pravem duhu ekonom lonca, kakršen je Meltdown [letošnjega selektorja festivala] Ornetta Colemana, se mi bo na odru pridružilo veliko ljudi, ki jih nisem še nikoli srečala,” se je namuznila. Super, čeprav ne ravno res: na odru so se ji namreč pridružili njena hči, pianistka Jesse, Adrian Utley iz Portishead, Flea iz Red Hot Chilli Peppers, Master Musicians of Jajouka (Coleman je z njimi snemal že leta 1973) ter precej fascinanten sekstet - ne samo zaradi imena - Thee Silver Mt Zion Memorial Orchestra & Tra-La-La Band. Vse skupaj se je začelo z recitacijo Piss Factory, potem so bile na vrsto People Have Power, Eve Of All Saints (pri kateri je igrala Jesse) in še več in več, dodatek pa sta bili Pissing in A River in Ghost Dance. Bilo je super.

Petek, 19. junij - V velikih dvoranah, predvsem arenah, je akustika običajno precej grozna. Še najmanj grozna je, če svoj šotor postavite tik pred ali vsaj zelo blizu mešalne mize. Prav to je naša četica naredila na Pet Shop Boys v O2. In tudi videlo se je še kar, še posebej srebrni konfeti, ki so se med It’s A Sin usuli na občinstvo. Takrat so se mi zdeli bolj resnični od resničnosti. Sicer pa je bilo takole: Heart / More Than A Dream - Did You See Me Coming? - Pandemonium / Can You Forgive Her? - Love Comes Quickly - Love, Etc. - Building A Wall / Integral  - Go West - Two Divided By Zero - Why Don’t We Live Together? - Always On My Mind - Left To My Own Devices / Closer To Heaven - King’s Cross - The Way It Used To Be - Jealousy - Suburbia - All Over The World - Se a vida é - Discoteca / Domino Dancing - Viva la vida  (o tem raje ne bi, res ne) - It’s A Sin + dodatek: Being Boring - West End Girls. Bilo je super.

Nedelja, 21. junij - POPOLDNE! Ob štirih, v Heavenu. Throbbing Gristle. Matineja? Matineja? Ne, to je bil ta pravi koncert, tistega zvečer so dodali, ker so bile karte za ob štirih razprodane v par urah. Ogrevali so jih S.C.U.M., luštno alienirani otroci (še malo bolj hrupni in elegantni kot lani, ko sem jih videl prvič; na prvi od spodnjih štirih fotografij). Sredi 80. sem bil prepričan, da Throbbing Gristle ne morejo narediti nič narobe, potem pa sem malo izgubil stik z njimi, pa čeprav sem, precej bežno, spoznal Sleazyja (bolj zaradi Coil, še posebej zaradi obeh Music To Play In The Dark, in Physic TV, ampak vseeno).

Throbbing Gristle so bili na odru slabih 40 minut, vendar pa je bila vsaka po vrsti hipnotična in zelo moderna. Bilo je super. Zelo velik del moje glasbene vzgoje - in glasbenega okusa - je bilo sežeto v teh treh koncertih. Zelo malo drugih stvari je tako preprostih. (V soboto, 20. junija, sem bil v glavnem doma.)

Ne, ničesar nočem relativizirati. Ampak vseeno: v 30. in 40. letih minulega stoletja so uniforme za SS šivali v podjetju Hugo Boss; glede na to, da hoče določen del volilcev, ki so se udeležili volitev v evropski parlament, strumno odkorakati v preteklost, bi bilo prav, da nam dajo pravico odločati, kdo bo oblikoval in šival črne uniforme, ki bi jih lahko nosili na začetku 21. stoletja. Najbolj primerna za izbiro kreatorja in izdelovalca bi bila televizijska resničnostna oddaja, če pa ne to, pa se lahko vedno zatečemo vseevropskemu referendumu (mogoče bi bila udeležba za kakšen odstotek višja od sramotno nizke v nedeljo - oziroma v četrtek v Britaniji). Zaradi higiene bi se morali pri Hugu Bossu svoji kandidaturi za izdelovanje uniform odpovedati, saj so svojo priložnost že imeli, lahko pa bi se udeležili idejne stopnje natečaja. In kdo bi zmagal? Mogoče Prada? Ali pa Jil Sander? Ali pa McQueen? Ali pa - lej, kako sem šibek v kolenih - Martin Margiela?

Vzdušje v Electric Ballroom je bilo, no, še vedno električno. The Horrors so odigrali svoje in občinstvo je počasi zapuščalo dvorano. Malo pred stopnicami sem pogledal na desno. In potem še enkrat. Ja, verjetno ne bi smel biti presenečen: pred poldrugim letom so bili The Horrors predskupina Arctic Monkeys v Alexandra Palace - “Kaj nima nihče nobenih bankovcev,” se je pevec Faris Badwan, takrat znan kot Faris Rotter, pritožil, ker so na oder leteli samo kovanci - in zato je bilo kar prav, da je bil v Electric Ballroom tudi Alex Turner. Bil je z Jamesom Fordom. Seveda, zakaj pa ne, sem se mislil. Ko sem prišel ven, sem zavil na desno in se pod napuščem ustavil, da bi si oblekel jakno. Malo je pršelo in bilo zoprno. Ko pa sem si na glavo poveznil čepico, sem na svoji desni - še enkrat, kakšnega pol metra stran - zagledal Turnerja in Forda. Fata morgana? Očitno ne. Turner je iz žepa ravno potegnil škatlico marlboro lights in iskal vžigalnik. V grlu se mi je zataknil velikanski cmok. Kaj pa… kaj pa… ali naj… ali se spodobi… ali sploh… saj vem, da so podpisali pogodbo s hudičem in vse to… ampak vseeno. In potem sem se opogumil. “Oprostite, a imate kakšno cigareto viška?” sem vprašal. Ne, ne kadim več. Že dolgo časa ne. Vendar pa menda kadilci itak vedno ostanejo (oziroma ostanemo) kadilci. Zdaj pa sem, v petek zvečer, malo pred deseto, fehtal cigarete pri Alexu Turnerju. Nisem mu rekel, da sem oboževalec - “neobsesivne sorte” bi dodal, in se seveda zlagal - ampak sem ga prosil za cigareto. Pogledal me je izpod obrvi, potem - kot pravi kadilec, jasno - najprej pogledal v škatlico, če jih ima še kaj, prikimal in mi dal eno. In mi jo potem, prav tako kot pravi kadilec, kar sam prižgal, saj si vsekakor ne moreš privoščiti, da bi ti kdo sunili vžigalnik. Škatlica je bila francoska, sem opazil; Turner je pač varčni Yorkširec, tako kot bi lahko pričakoval, v Franciji pa so cigarete še vedno cenejše kot v Britaniji. “Najlepša hvala, res,” sem izdavil, on pa je prijazno prikimal in rekel: “Že v redu, ni za kaj.” In se potem obrnil k Fordu, ki je potrpežljivo čakal. Bil sem, resnici na ljubo, nekako benigno evforičen. Pa še slabo mi je bilo: če dolgo časa ne kadiš, te tudi ena sama cigareta precej zadane. Ko sem razmišljal, kaj vse bi ga lahko vprašal in kaj vse bi mu lahko povedal (v tri minute, kolikor traja cigareta, se da strpati marsikaj), sem opazil, da so ga opazili tudi drugi ljudje. Precej fascinantno, tole: najprej nihče, potem dva, trije, potem malo završi, nekaj ljudi je nanj celo pokazalo s prsti. Prav všeč mi je bilo, da nisem bil med njimi. Dva fanta, komaj polnoletna, po mojem, sta potem kar pristopila in mu povedala, da sta oboževalca in da sta v bendu. Turner se je nasmehnil in se pozanimal, kaj igrajo. Odgovora nisem slišal. Česa takšnega si, resnici na ljubo, ne bi upal nikoli narediti. Ali pa da bi ga prosil, če bi ga lahko fotografiral. Nikoli. Saj ni v službi! Ne vem. Ne vem. Mogoče pa je tako zato, ker moram vedno počakati, da me kdo predstavi. Kaj pa vem. Potem je prišel še preostanek Turnerjeve in Fordove družbe, vključno z Mattom Helderjem (ki izgleda še mlajši) in Turnerjevim dekletom Alexo Chung (ki je še lepša kot na fotografijah). Potem se je Turner rokoval s fantoma in pomahal, potem pa so je družba odpravila po Camden High Street proti severu, proti Camden Locku, mogoče proti Hawley Arms. Kaj pa vem. Jaz sem šel na avtobus in domov. (Sem pa danes zjutraj kupil škatlico marlboro lights ali kako se jim že mora reči zdaj, tisto polovično, po deset: če ga bom še kdaj videl, mu bom tisto cigareto vsaj lahko vrnil. Se že spodobi.) Koncert? Koncert je bil super. Prvi del je bil njihov novi album, Primary Colours - v glavnem me je zanimalo, ali ga lahko tudi v živo odigrajo (nisem čisto ziher, ampak zdi se mi, da je bil vrstni red takle: Mirror’s Image, Three Decades, Do You Remember, I Can’t Control Myself, Scarlet Fields, New Ice Age, Who Can Say, Sea Within A Sea), in da, lahko ga, in to zelo dobro - v dodatku pa so odigrali štiri pesmi s prvega, Strange House, vključno z No Love Lost (+ še eno), Sheena Is A Parasite ter Gloves, od katerih se je marsikomu zvrtelo v glavi. Vsega skupaj je bilo prehitro konec in ja, zelo lepo je, da poskušajo biti indie Shangri-Las. Najstarejši Horror je star 21 let.

V času, ki je mimo, sem sanjala - / ko upi so bili veliki in življenje vredno živeti - / sanjala sem, da ljubezen ne bo umrla / in sanjala, da Bog bo odpustljiv.

Verjetno je res, da nikoli nisem prav razumel, zakaj je I Dreamed A Dream iz Les Misérables tako zelo priljubljena: ta lament o sanjah, ki se niso nikoli uresničile, Fantine namreč zapoje tik preden postane prostitutka (in malo pred smrtjo), v njem pa toži, da je bilo čisto vse - čisto vse - narobe. V pesmi je ožetega toliko obupa in defetizma, da bi ga lahko konzervirali in prodajali.

Bila sem mlada in neustrašna, / in sanje so prišle, bile, minile; / nobene odkupnine ni bilo, / vse pesmi so bile zapete, pokušena vsa vina.

Ko je Susan Boyle, 48-letna “stara devica”, “kosmati angel” in, po novem, “SuBo”, na avdiciji za oddajo Britain’s Got Talent (BGT) zapela občutno krajšo verzijo pesmi - kje je bila prva kitica? kje seks iz četrte? - je postala velikanska internetna senzacija (posnetek njene avdicije so predvajali 11. aprila; sama avdicija je bila pred njenim rojstnim dnevom 1. aprila). Mogoče zato, ker ni bila mlada in stasita, ampak so se sodniki iz nje norčevali, strateške kamere pa so pokazale tudi občinstvo, ki je zavijalo z očmi! Poleg tega pa je imela nekoliko divjo pričesko in velikanske obrvi! In lej, potem je začela peti in potem so jo vsi pozdravili s stoječimi ovacijami in solzami v očeh, eden od voditeljev oddaje je v kamero zarotniško zašepetal, da “tega pa niste pričakovali, a ne?” in potem je vse skupaj gledalo na milijarde in milijarde ljudi. Še posebej radi so jo imeli v Združenih državah. Med najbolj navdušenimi Američani je bila igralka Demi Moore, ki je tako zelo navezana na realnost, da je imela za pol milijona dolarjev lepotnih operacij, in je potem twittala - twitta sicer o odpiranju vsake kuverte - da se je kar “razjokala”, ko jo je slišala peti. Takoj je bilo mogoče slišati tudi hiperbole o tem, kako je krasno in lepo je bilo, da je Boylova pela pesem iz Les Miz in s tem v bistvu odražala vse sodobne “nesrečnike”. Ja.

Ampak tigri pridejo ponoči, / z glasovi nežnimi kot vihar, / ko tvoje sanje raztrgajo / in tvoje sanje spremenijo v sram.

Pa zna zapeti še kaj drugega? V polfinalu je zapela Memory, verjetno najbolj banalno od vseh pesmi, ki jih je uglasbil Andrew Lloyd Webber; ne, ni bila tako uspešna, predvsem ne zato, ker je malo pofušala že kar na začetku. Kaj pa če je savant in zna zapeti samo eno pesem?

Še vedno sanjam, da bo prišel / in bova živela skupaj, / a te sanje se ne bodo izpolnile; / so viharji, ki jih ne moremo preživeti.

V finalu BGT, sodobnemu “pokaži kaj znaš” - zmagovalci dobijo 100.000 funtov in nastopijo na Royal Variety Performance - je zmagala plesna skupina Diversity iz Essexa (in vzhodnega Londona). Boylova, ki je ponovno zapela I Dreamed A Dream, je bila druga in čestitala fantom iz Diversity. Res pa je, da ni bila posebej zgovorna, niti pred tem, ko so ji po njenem nastopu sodniki peli hvalnice, eden od njih pa je šel celo tako daleč, da je kar povedal, da bi “morala biti zmagovalka”. Med vsem tem medenjem si je s prstom potegnila po svojem vratu in - “bizarno!” so vzklikali nedeljski časniki - dvignila svoje krilo ter pokazala nogo. V dneh pred finalom so v javnost kapljale novice o njenem “vročem temperamentu”  in tem, kako hitro da se “razjezi”, pa tudi o tem, kako je med porodom za nekaj trenutkov ostala brez kisika in da je imela zato kasneje “učne težave”. “Kosmati angel” se je počasi spreminjal v “preprosto Susan” - “preprosta” je evfemizem - in Susan Boyle, ki “preklinja in psuje”. Od absurdnega kanoniziranja do brutalnih napadov je zelo kratek korak, predvsem v britanskih medijih.

Sanjala sem, da življenje moje / bo drugačno od pekla, v katerem živim; /  zdaj vse se zdi drugačno / ko življenje je ubilo / moje sanje.

Sinoči so Susan Boyle zaradi “utrujenosti in čustvene izčrpanosti” prepeljali v kliniko Priory, ki je verjetno najbolj znana po zdravljenju odvisnosti. No, pa bo konec malignega vpliva Simona Cowella na britansko (in ameriško in svetovno) popularno kulturo, je menil neki znanec. BGT je - podobno kot njena ameriška inačica - njegov izum, podobno kot je njegov izum X Factor; mogoče bodo zaradi primera Susan Boyle spremenili kriterije za sodelovanje, mogoče bodo naredili to, mogoče bodo naredili ono. Resnica pa je, kot običajno, nekoliko bolj zapletena: v času, ko je vse instantno in vse dostopno - s twittanjem in facebookanjem in youtubanjem in bloganjem -, je tudi krivda drugače razdeljena. Za “utrujenost in čustveno izčpranost” Susan Boyle, za njena pričakovanja in sanje o tem, da bo njeno življenje drugačno od pekla, v katerem živi, smo krivi vsi. (”Kakovost ni pomembna: občuti pasovno širino”, je bilo rečeno v Observerju.) Susan Boyle, ki ni bila pripravljena na slavo, čeprav je sanjala o tem, da bi bila “profesonalna pevka”, doslej pa za to “ni imela priložnosti”, je bila žrtev naših predsodkov - in naše interakcije. Pri čemer se lahko vprašamo, če nas je sploh kdaj zanimalo, kdo je “resnična” Susan Boyle?

Ko sem v nedeljo zvečer lovil zadnje metroje s koncerta, se mi je nekako vse pokrilo: sendvič iz Shortbusa, par fotografij, moje nerazumevanje severozahodnega konca Londona… vse to in še več. O vsem tem sem hotel pisati. Spomnil sem se celo naslova Youngove pesmi, ki jo je Scott Matthew odigral na koncu svojega koncerta v Luminaire v Kilburnu: Harvest Moon! In celo nekaj stavkov se mi je že obračalo v mislih; odločil sem se, da je njegov novi, drugi album - naslov je skoraj neskončen: There Is An Ocean That Divides And With My Longing I Can Charge It With A Voltage Thats So Violent To Cross It Could Mean Death - precej fantastičen in bolj zrel kot njegov sicer čudoviti prvenec (naslov: Scott Matthew), Market Me To Children s prvega albuma je v bistvu že napoved drugega, White Horse pa je ena najlepše melanholičnih pesmi letošnjega leta.

Tudi ko se mi je podpisoval na oba svoja albuma in ko sva precej neobvezno kramljala - ne vem, ampak meni se pred umetniki kolena zmeraj spremenijo v žele - je bilo še vse v redu. Tudi na podzemni sem imel v glavnem mir. Ko pa sem doma sedel za mizo, me je križu tako zvilo, da se mi je zameglilo pred očmi. Se zgodi, sem si rekel. Vendar pa je to bil šele začetek. Spal sem še nekako, zjutraj pa me je zvilo takoj, ko sem vstal: najprej sem se zamajal, potem pa opotekel in padel na vse štiri. Bolečina v hrbtu je bila skoraj nepopisna; za razliko od tendinitisa v kolenu, ki sem ga imel lani, je bila tudi manj oprijemljiva - odpovedala mi je cela spodnja polovica hrbta, kot si mi je zdelo. Ne, ni bilo v redu. Ko sem se nekako odpotekel v zdravniško ambulanto, mi je zdravnica rekla, da je “očitno mišični krč” ter mi predpisala mišični relaksant metokarbamol, tablete proti bolečinam pa sem imel doma. Ampak zakaj? I, le zakaj: gre za kombinacijo let, slabe fizične kondicije in višine. Ter za to, da sem na koncertu sedel na tleh (Luminaire je majhen plac), v nekem trenutku pa sem nogi moral prestaviti - in to naredil zelo elegantno, tako da sem ju skupaj dvignil čez Jamijea, ki je sedel na moji levi. Zelo elegantno, kot sem rekel. V ponedeljek popoldne je bilo najhuje: tablete niso prijele, jaz pa sem se po vseh štirih plazil po stanovanju; ponoči sem še kar nekako spal, zjutraj pa se je vse ponovilo, saj sem bil zopet na vseh štirih - ne, žaba raje ne bom -, in poskušal ugotoviti, kaj mi lahko sploh pomaga. Le kaj? Ležanje na tleh je takoj odpadlo, ker sem potreboval pol ure, da sem se lahko spravil pokonci, in tudi to, da ima vsakdo drugačne ideje o tem, kaj narediti s krčem, ni ravno pomagalo. Zdaj boli malo manj, vsaj zdi se mi, ali pa so tablete proti bolečinam končno prijele. Zid na hodniku, ob katerem se počasi vzravnavam, je postal moj novi najboljši prijatelj, še posebej zato, ker lahko ob njem oddrsam proti kuhinji. Kaj več kot po nekaj korakov, čisto sključen, še ne morem narediti; Michael, James in Stephen so mi prijazno pomagali s špecerijo in par nasveti. Zanimivo pa je tudi, kako intuitivno najdeš čisto vsako oporo - od kljuk na vratih pa do naslonjal - s katerimi si lahko vsaj malo pomagaš pri gibanju; naslednji korak je verjetno sprehod zunaj stanovanja.

Aja: tisti sendvič. Oziroma: jaz v sendviču, pravzaprav. Za Scotta Matthewa sem prvič slišal - in ga videl in ga slišal - v precej odličnem filmu Shortbus Johna Camerona Mitchella; Matthew je za film prispeval šest svojih pesmi ter igral v bendu v erotičnem/seks/umetniškem klubu Shortbus, v katerem se dogaja velik del filma. Večjo igralsko - in manjšo glasbeno - vlogo v filmu pa je imel Jay Brannan, ki je v filmu igral Cetha - “Izgovori se Seth.” - ter Jamieju in Jamesu odigral svojo pesem Soda Shop, Jamie pa je v njegovo zadnjico odtrobental ameriško himno (hecno, kaj vse si zapomniš). In Brannan je imel koncert v Londonu vsega osem dni pred Matthewom, samo da v Bush Hallu v Shepherd’s Bushu. Ja, seveda sem šel; ne prvič, prvič sem ga videl lani, vendar sem tisti koncert zaradi določenih razlogov kar pozabil. Brannan je bil dober in super vljuden - “Čisto preveč prijazen,” je bil prepričan Alex -, občinstvo je izjemno navdušeno pozdravilo predvsem elegično himno Housewife, najbolj pa ga je presenetilo, da mu je neka oboževalka na oder vrgla modrček. “No, to se pa še res nikoli ni zgodilo,” se je nasmehnil. Po koncu je seveda podpisoval svoje plošče in bil super vljuden in prijazen. (Za tole sem porabil štiri ure prelaganja notesnika z majhne mizice v naročje in nazaj. Ne, ni bil glih najbolje izkoriščen čas, sem pa odkril vsaj EN položaj, v katerem me hrbet ne boli. O Kilburnu kdaj drugič.)

In kaj jaz dolgujem Svetlani Makarovič? Vse. Oziroma, če ne pretiravam: skoraj vse. Najprej je bila Teta Magda ali vsi smo ustvarjalci (1978), vsekakor ena najbolj zabavnih knjig, kar sem jih kdajkoli bral, potem pa njena pesniška zbirka Sosed gora, ki je izšla dve leti kasneje. Star sem bil petnajst let, z očetom sva živela sama, jaz pa sem v glavnem samo bral. Veliko stvari precej površno, Makarovičevo pa sem v bistvu poglabljal. Potem sem se, nekega lepega dne, spomnil, da bi ji lahko pisal. S tem, kako biti oboževalec, nisem imel nobenih izkušenj; ne prej ne kasneje nisem pisal nobeni znani osebnosti. Njej pa sem, na naslov Korpe 4, Blagovica. O mačkah, človeški naravi in teh stvareh. Odgovora nisem pričakoval. Vendar pa sem ga dobil: prijazno, nepokroviteljsko pismo o tem, kako nima nobenega smisla “stiskati zobe in vse zadrževati v sebi”. S pismom sem oddivjal v dnevno sobo, pred očetom izvedel krajši indijanski bojni ples in mu zakričal, da mu nikoli in nikdar ne bom povedal, kaj je Svetlana Makarovič napisala meni. MENI! MENI! MENI! In mu potem hitro, momljajoče prebral pismo. Pa še njen rokopis je bil lep (čisto takšen, ko je na Izštevanjih). Dopisovala sva si bolj občasno; včasih mi ni odgovorila, včasih mi je kakšno razglednico poslala sama od sebe. Jaz sem ji v glavnem pošiljal - kot se mi je zdelo - izjemno zanimive impresije o življenju. Ko sem leto dni kasneje opazil razpis za Mladi za napredek Celja, se mi je posvetilo, da bi morda lahko napisal kaj daljšega - očitno “raziskovalnega”, celo “kritičnega” - o Sosed gori, ki sem jo znal že skoraj na pamet. Makarovičevo sem vprašal, če bi imela kaj proti; kdo pa pri šestnajstih ne izumi literarne kritike? In kako bi lahko pomagala, se je pozanimala v naslednjem pismu? Veste, vaše pesmi morda že znam, vendar pa nisem ravno prepričan, če jih prav razumem, sem poskušal pojasniti svojo stisko. Čez nekaj dni je prišlo šest drobno popisanih strani o motiviki pesmi (tematiko sem nekako že obvladal, razlika med njima pa se mi je zdela še manjša kot kdaj kasneje) in prijazen napotek: “Vse ostalo pa prepuščam vam.” (Da, vikala me je. In še vedno se vikava.) Potem sem dva tedna mrzlično pretipkaval pesmi in o njih še bolj mrzlično razmišljal. In pisal, pisal. In črpal, črpal iz njenega pisma. Ne vem, kako dolga je bila raziskovalna naloga. Res ne vem (naslednje leto je bila objavljena v celjski literani reviji Obrazi; to je moj najstarejši vpis v Cobissu). Vem pa, da sem jo dal vezati in da je imela sive platnice. In da sem potem dobil nagrado. Za razliko od republiških nagrad za mlade raziskovalce, pri kateri ste dobili samo plaketo, so imele celjske tudi denarni del. Leta 1982 je bilo to 6.500 dinarjev, kar je bila zame fantastično velika vsota… in ravno toliko, kolikor je stal InterRail. Z očetom sva namreč imela dogovor: če si sam prislužim denar za vozovnico, mi bo on dal denar za na pot. Ha! Pa sem šel. Makarovičeva mi je torej pomagala na mojo prvo pot po Evropi. Naslednje leto sva se tudi prvič osebno srečala, na njenih Nočnih šansonih. Vmes sem mrzlično pisal pesmi. Nekaj so mi jih objavili v Mladih potih in sem ji jih takoj poslal, vendar pa jih ni komentirala; verjetno zato, ker je bil njen vpliv zelo opazen. (Opazil ga je tudi Tomaž Šalamun. Ko sem že nehal pisati beletristiko, mi je ob neki priložnosti dejal: “Si veliko bral Svetlano, a ne? Seveda so bile tvoje pesmi drugačne… ampak malo se je vseeno poznalo… Kljub temu pa so bile močne.” Tomaž pogosto reče, da je kaj “močno”.) Skratka: raziskovalna naloga, nagrada, (malo epigonske, no, sopotniške) pesmi. Vse to… in potem še tista okrogla miza v Teleksu, na kateri je dejala, da ima “vsak pravico do seksualnega odnosa s komer koli, pa četudi s stensko uro”. Hura, sem si mislil! Ja, leto 1982 je bilo v resnici čarobno. Ko sem ji - dolga leta kasneje - o vsem tem pripovedoval, me je pozorno poslušala in potem s komaj opaznim, vendar neskončno pomenljivim nasmeškom vprašala: “Čarobno?”

Dva dobra druga albuma - oba sta izšla v ponedeljek - ne bosta prinesla pomladi, vendar pa je mogoče vseeno res, da poročila o smrti britanskega indieja hudo pretiravajo; prvi so presenetili - celo šokirali - po novem atraktivni The Horrors s Primary Colours, drugi, The Maccabees pa so v bistvu samo malo vlekli stvari, vsaj v primerjavi s kakšnimi bolj ekspeditivnimi bendi: njihov Wall Of Arms je čudovit izdelek, z inventivno, izrazito, večplastno glasbo ter zanimivo čustvenimi, izpovednimi besedili (ter toliko nalezljivimi pripevi, da bi jih lahko izvažali). Z glasom Orlanda Weeksa pa sem itak zasvojen.

Njihov sinočnji koncert v Eletric Ballroom je bil… no… električen in intenziven, z zelo zanimivo dinamiko: za pesmi z njihovega prvega albuma Paint It In se je zdelo, da so ponarodele, saj s(m)o jim pritegnili vsi, nove - z izjemo prve in zadnje - pa so bile pospremljene z vljudnim aplavzom, kot da bi jih občinstvo šele osvajalo. In verjetno jih je. Najprej so odigrali No Kind Words (zanimivo, ravno tako, kot na njihovem prvem koncertu, na katerem sem bil, pred poldrugim letom; pesem je bila takrat nova), potem pa so se kot naštepane vrstile njihove največje uspešnice - Toothpaste Kisses, Lego, Latchmere, Precious Time, Colour It In ter, jasno, First Love - ki so jih odigrali z rutinirano eleganco in pošteno. Z novega albuma so odigrali Young Lions, naslovno Wall Of Arms (Nad menoj ni nobenega boga / pod menoj nobenega hudiča / nobenih vic, nobenih nebeških vrat / črvi me čakajo / samo sam sebi lahko odpustim in / zaupam, zaupam, / zaupam, zaupam/ ljudem, ki me prenašajo), Can You Give It ter elegijo Love You Better - Potem se naučiva, kako je boljše ljubiti / da se besede, ki jih pustiš na blazini, lepše berejo / Vedno cenene voščilnice - s katero so končali koncert. V bistvu bodo nekoč bodo vsi indie bendi tako dobri/prizadevni kot so Maccabees. In če o njih ne bi že pisal, bi seveda bili Moja nova najljubša skupina™.

Po koncertu mi je zelo zvenelo v ušesih. V bistvu je vedno hujše in si bom res moral priskrbeti zamaške oziroma čepe. Vsekakor pa ni bilo tako hudo kot v soboto, ko sem se zbudil z najhujšim (akutnim) tinitusom vseh časov. Razlog je bil koncert Aleca Empirea in Nic Endo v Underworldu. Z Empireom (in Endojevo) sem rahlo obseden od 29. novembra 1999, ko je bila njuna skupina Atari Teenage Riot  predskupina Nine Inch Nails v Brixton Academy; čisto mogoče je, da sem obseden zato, ker mi še vedno ni jasno, ali je bilo tiste pol ure hrupa genialno ali ne. Morda je bilo oboje. Ah, te skrivnosti naših življenj. Sicer pa je bil predvečer Empireovega 37. rojstnega dne ter deseta obletnica prvomajskega koncerta v Berlinu, po katerem so bili člani ATR aretirani zaradi “spodbujanja nasilja”, ker so se obiskovalci spopadli s policijo.

Koncert je bilo, v bistvu, Alec Empire in njegovo “izbrano delo”, tako iz časov ATR kot solo kariere - vključno s kosom lanskega The Golden Foretaste Of Heaven in dvema pesmima z Intelligence And Sacrifice - in njegovega novega minija Shivers, s katerim naj bi se poslovil od digitalnega hardcora, ki ga je itak izumil, ustanovil novo založbo ter začel dograjevati “zvok novega Berlina”, kot mu pravi. Na Shivers je tudi res super (in super agresivna) Baby Skulls. Del “zvoka novega Berlina” je bil tudi njegov (sicer nenapovedan) posebni gost, namreč Patrick Wolf. (Okej, to sem malo pričakoval. No, upal sem, ker se zadnjič, na Wolfovem koncertu v Heavenu, to nekako ni zgodilo.) Njuna skupna Vulture - glasba: Empire - je bila intezivna in dobra, tako kot Empireovi komentarji med pesmimi (podobno zanimivi kot na njegovem blogu); med drugim je povedal tudi to, da “prihodnost angleške glasbe vsekakor ne bodo cmeravi indie bandi, ki prepevajo o tem, kako jih je punca zapustila - saj ne morejo biti presenečeni! - ampak Patrick Wolf in Big Pink”. Torej umetniki, s katerimi sodeluje. Kar je dobro vedeti.

Dan prej, v četrtek, smo s Centri in Dinotom šli v Koko: mene je najbolj zanimala Little Boots, Centri pa je navijala za didžejevski duo The Count & Sinden; ker se je vse skupaj začelo ob devetih, Little Boots pa je nastopila malo pred polnočjo, sem ta didžeja nekako zamudil. Little Boots je bila sicer bolj polnilo med cvetoberjem plesne muzike in je, vsaj po mojem, malo izvisela, še posebej zato, ker se je dvorana tresla od plesanja, velikanska disko krogla se je vrtela in vrtela… jaz pa sem se itak zabaval po svoje. (Poleg tega pa Little Boots ni izvedla svoje fantastične, hiper-avtentične verzije Love Kills, kar je bilo zelo narobe iz zelo številnih razlogov.)

Ti beli špičaki so me tako hipnotizirali, da sploh nisem opazil, da so prišli v spremstvu še bolj impresivnih, zelo ponošenih, skoraj razpadlih rjavih chelsea gležnarjev. In ko sem to opazil, sem moral ta očarljivi par (če ni bil par, bi moral biti… par!) seveda takoj slikati. In zdivjal po tistih par stopnicah in ga hitro poslikal. In tole, dragi bralec, je moja najljubša fotografija letošnjega leta.

Skoraj popolno, non?

Tole, sem si predstavljal, bo zapis-reka (note-fleuve?); bo tekel in tekel, na koncu pa bom odkril Mojo novo najljubšo skupino™. Kaj pa solo umetniki, sem se takoj vprašal? Kaj pa morda skupine, ki sicer niso nove, ampak so iz različnih razlogov ponovno postale “najljubše”, s tistim ™ ali brez? Mogoče, sem si rekel, pa vseeno ne bo zapis-reka, ampak nekaj vtisov s koncertov bendov, ki jih doslej še nisem videl/slišal v živo. Iz takšnih ali drugačnih razlogov. Dan: prejšnji četrtek. Kraj: ICA. Skupina: The Big Pink (po prvem albumu The Band, Music From Big Pink), torej Robbie Furze in Milo Cordell. Na koncertu sta bila okrepljena z bobnarjem, klaviaturistom in elektronikom. Bila - oziroma bili - so krasni, sva se strinjala s Katjo. Po vrsti so odigrali: Too Young To Love, Frisk, Doom Generation, (mojo najljubšo) Crystal Vision, Count Backwards, Stop The World, At War With The Sun, čudovito, skoraj popolno Velvet in Dominoes.

S svojim temnim, malo morbidnim popom sta The Big Pink seveda takoj postala Moja nova najljubša skupina™. V pop glasbi pa je pet dni prava neskončnost. Tako sem se sinoči še enkrat znašel v ICA, na koncertu Micachu & The Shapes. Tokrat jih nisem smel zamuditi (prvič sem jih zamudil, ko so bili predskupina Late of the Pier v Forumu, drugič pa, ko so ogrevali za Patricka Wolfa v Heavenu). Prijatelj Richard jih je že nekaj mesecev koval v nebesa, vendar to ni bilo ravno presenetljivo, saj je njihov profesor na Guildhall School of Music & Drama. Micachu & The Shapes so 21-letna Mica Levi, ki v glavnem igra kitaro in poje (eno od njenih študentskih kompozicij je sicer izvedel London Philharmonic Orchestra), Shapes pa sta njena kompanjona Marc Pell (bobni) in Raisa Khan (klaviature in elektronika). Akademski punkerji, heh? Ne: inteligenten, hipnotičen hrup in, ko občasno priplešejo iz dekonstrukcije, dober pop. Recimo v krasnem, intenzivnem, 80-sekundnem bonbonu Lips, ali pa v Golden Phone (pod katerega je na njihovem debitantskem albumu - pravi se mu Jewellery, izšel pa je pri, no less, Rough Trade, podpisana samo Levijeva).

Po koncu smo se malo obirali v dvorani; očitno dovolj dolgo, da nam je Richard predstavil Mico. Po običajnem “super, super” sem vprašal, če jo lahko fotografiram. “Ja.” In potem sem jo slikal z mamo. Tako je moja “objektivnost” seveda takoj odletela skozi okno: le kako lahko od mene pričakujete karkoli objektivnega, če pa sem lahko - z dovoljenjem in nasmeškom “za blog v slovenščini”, kot je pojasnil Richard - fotografiral umetnico? Z njeno mamo!

Samo malo manj travmatično pa je bilo, da sem moral kar štirikrat slikati čevlje, ki so pol koncerta stali na moji levi. Bilo je bolj proti koncu in gospod je verjetno tudi sam opazil bliskavico. Ja, verjetno jo je opazil, ker se je takoj po koncu dodatka obrnil na petah in izginil.

Ja. In tako so zdaj Moja nova najljubša skupina™ Micachu in njena The Shapes.