Nekje drugje

Takšne vrste, kot je bila za sinočnji koncert The Maccabees, pred Brixton Academy še nisem nikoli videl. Saj ne, da bi običajno kar odplesal notri, ampak ob devetih se je vrsta vila po celi stranski ulici ob dvorani in potem zavila še za kakšnih sto metrov za njo; mogoče ni nikogar zanimala njihova predskupina, vedno zanimivejši Trailer Trash Tracys, in so zato smo vsi prišli tik pred nastopom glavne atrakcije, vendar pa tega seveda ne vem. Mogoče je bil en takšen fluks. (Sam sem imel opravke, drugače bi bil tam že prej.)

Temu je takoj sledila še ena (skoraj) novost: po spletu naključij – in ne da bi sploh opazil – so bile vstopnice za balkon; na njem sem bil nazadnje pred kakšnimi sto leti, na Kraftwerkih, in potem sem nanj v glavnem pozabil. “Ne sekiraj se,” mi je rekel Alex. “Čisto v redu je. Pa še sedi se lahko.” Potem je, čisto nepotrebno, dodal: “Saj se ne mlajšamo.” Seveda. Kljub tej, kot se mi je zdelo, impertinenci, je imel prav.

Tako kot je imel prav, ko je rekel: “Joj, pop zvezdniki so kot mravljice.” Razgled z balkona, še posebej če si čisto v zadnji vrsti, je pač popolnoma drugačen. “Hihihihi.” To tudi reče.

The Maccabees sem doslej videl dvakrat, v Roundhousu ter v Readingu in obakrat so bili zelo v redu (bitter lemon: v Koko potem nisem šel, prav zaradi tega sinočnjega koncerta; in ne, vstopnic nisem vrgel stran). Tudi njihov novi album, Given to the Wild, je prima, včasih super. Tudi kritike so bile takšne, za nameček pa je bil prejšnji teden na četrem mestu lestvice albumov. Hura. Skratka. Child, Ayla in Pelican so fajn, vendar pa je, po mojem, najboljša zelo, zelo plesna Unknow, s fantastičnim prehodom – oziroma prehodi – ter kompleksnim aranžmajem. Tole je zelo kratek odlomek; pesem je bila sicer prva v dodatku. (Na plošči je Unknow za par odtenkov temnejša, vendar to ni motilo.)

The Maccabbees so sicer naredili nekaj zelo brihtnega: vse pesmi z nove plošče so na platnu za njimi spremljali video posnetki in nekoliko vesoljsko – ja, to bi bil pravi izraz – utripanje luči, starih, recimo First Love (z njihovega prvega albuma), ki je sledila Unknow, pa ne.  Zelo didaktično, vendar koristno. Sicer pa je bilo mogoče stare pesmi prepoznati tudi po tem, da jim je občinstvo takoj pritegnilo, novim pa bodo, verjetno, kdaj drugič.

Na balkonu je bilo tudi sicer zanimivo. Tole, recimo, je žarnica, ki je visela visoko nad njim. Ja, razgled pač. Drugačen.

Na poti domov se nisem mogel upreti skušnjavi. Ah, stari časi, vam rečem. “Če citiram Alexa: hihihihi.”

Tale par je bil na podzemni, iz Brixtona do Vauxhalla. Potem sem, kot kakšen pravi zasvojenec, začel mrzlično gledati okoli in pri izhodu podzemne postaje South Kensington naletel na še enega, imenitnega in čudovitega, z različnimi nogavicami in vsem tem (samo svetloba je bila bolj čudna, ker si nisem upal uporabiti bliskavice; ne, to pa ne).

Četrtek zvečer, heh?

Lana Del Rey, spolirana reinkarnacija 25-letne Lizzy Grant, je torej prihodnost popa. In to ne glede na to, kako vprašljiv je bil njen nastop na Saturday Night Live; da je v intervjuju na BBC 6 Music – in to kar v ponedeljek dopoldne – rekla “fucking hell” (tole je sicer očiščena verzija intervjuja); da je ena izmed “current favourites” Davida Camerona (ne zgolj retorično vprašanje: ali ga izkušnja s Paulom Wellerjem in Johnnyjem Marrom ni izučila?); da zelo veliko ljudi še vedno zanima, ali je popoln fabrikat ali ne (in to čigav, heh?); ter da so se je hipsterji že – primerno melodramatično – naveličali, zaradi česar so jim na popjustice primazali več kot zasluženo klofuto.

Ampak tako je pač bilo: prihodnost popa je bila sinoči odpovedana. (Njen prvi londonski koncert, lanskega novembra v Scali, sem zamudil zaradi dela v tujini.) Naj bo tako ali drugače, takšne odpovedi, v zadnjem trenutku, so vsekakor zelo zanimive, še posebej če se dogajajo med medijsko ofenzivo (intervjuji vsepovsod, vključno z Daily Telegraphom in NME). Ah, ta viroza medijske histerije, heh? Samo mimogrede: leto 2011 je bilo, tudi za pop glasbo, sicer kvantum resničnosti, saj je zmagal »novi dolgčas«, kot je Peter Robinson (sicer urednik popjustice) v Guardianu odpravil kraljico bež glasbe Adele, Mumford and Sons ter, jasno, “avtentičnega” Eda Sheerana. Dolgoročno, je bil prepričan, je zmagoslavje beža lahko koristno, saj je “ta glasba morda ravno dovolj dolgočasna, da bo nevtralizirala absurdno parado LOLpop uspešnic”. Potem je, skoraj državljansko, dodal: “Morda bo njihovo zmagoslavje resetiralo pop.” Ah, ta beseda. In če sem že pri tem: tudi zato moje najljubše glasbeno odkritje minulega leta ostaja Tim Bendzko, ki iz številnih razlogov, vključno zaradi (vsaj za zdaj) besedil v nemščini, verjetno ni prihodnost svetovne pop glasbe,vendar pa “nered v glavi” že dolgo ni zvenel tako prima.

No, skoraj vse je čisto novo, skoraj vse, razen avtobusne proge št. 19, ki se je doslej začela in končala v Finsbury Parku, zdaj pa se bo na njeni južni končni postaji, Battersea Bridgeu. Do Battersea Bridgea je kar nekaj hoda, do postajališča za avtobuse prog št. 14, 414 in 211 pa dobra minuta; štirinajstka bo čisto v redu, sem ugotovil, ker pelje naravnost v West End (via South Ken in Piccadilly), na 211, proti Victoriji, pa sem dvakrat čakal po 15 minut (neverjetno, ampak še vedno se uspem prepričati, da bo bus pripeljal “zdaj, zdaj, ta hip, še malo, pa bo tu”). Chelsea, heh? Najboljše je bilo včeraj, ko sem hotel s kolesom v Battersea Park (ne, še nikoli nisem bil, zmeraj je bil malo odročen), pa se mi je zdelo, da je Albert Bridge, ki ga itak obnavljajo, isto kot Chelsea Bridge, kar pa ni; čez reko sem šel čez Battersea Bridge, potem pa namesto na levo zavil na desno, se pol ure izgubljal po precej depresivnih blokovkih naseljih v Wandsworthu – “Svetlejša občina”, se oglašujejo, brez posebnega razloga – in se potem znašel na klancu za Clapham Junction. Ta del mesta še nekako poznam. Ah, Lavender Hill. Ah, Queenstown Road. Ah, tukaj pa ja lahko zavijem nazaj proti reki. In glej, Queentstown Road se  potem čez Temzo prelije kot Chelsea Bridge. No, zdaj vem, enkrat za vse večne čase. Doslej je bil zame “najzahodnejši” prehod reke železniški most pri Victoriji, za Gatwick Express in tistega Pullmana za Orient Express pred šestimi leti. Nekaterih mostov pač ne potrebuješ, če tam ne živiš; moj najljubši most v Lodonu je še vedno Waterloo Bridge, ki ni samo most, ampak tudi učinkovit antidepresiv (ne glede na to, kaj si o njem misli Peter Ackroyd).

Aja, ja vse novo in vse to: priselil sem si tudi dva mačka, črnobelega mešanca Atilo iz Battersea Dogs & Cats Home, največjega azila za zapuščene pse in mačke v Londonu, ter orientalskega kratkodlakega Blueja. Obema se zdim zanimiv. Vsaj zdi se mi tako; Blue vsak dan nekaj ur drema na zofi, ki se je preselila z menoj.

Po selitvi si utrujen. In letargičen. In nekaj časa odsoten. Si pa tudi preseljen, kar je, verjetno, nekako smisel vsega skupaj. Ko je stanovanje prazno, ni več dom in potem je lažje. Petnajst let, heh?

Ena od redkih dobrih stvari pri selitvi je, da lahko svoje imetje dobro preseješ. Ne bom rekel, da je šlo ravno za čistilno akcijo, vendar pa ja, zelo veliko stvari je romalo v smetnjake, še več pa v nekaj lokalnih dobrodelnih trgovin. “A so lepe knjige?” me je vprašala gospa v prodajalni RSPCA. “No, lepe… dobre, ja, to sem mislila.” Poglejte, pa se odločite, sem ji dejal. “Najlepša hvala, gospod.” Ni za kaj, gospa. Ko sem čez par ur šel v mesto, jih je nekaj, res zelo zelo majhen del, že bilo v izložbi; in ja, čisto dobre cene so jih določili. Zvečer je bila v izložbi samo še tista na levi, pa še ta je bila prodana naslednji dan. (In zakaj jih nisem dal na eBay, me je vprašalo kar nekaj ljudi. Zato.)

Kakorkoli obrnem, iz ene najrevnejših londonskih občin – to pa v glavnem pomeni tudi v Britaniji – sem se preselil v najbogatejšo britansko občino. Nekako tako, kot če bi se iz tistega dela Most, ki se počasi preliva v Fužine, preselil v kakšno od vil na Prešernovi. Recimo. In tudi če se – ah, inverzni snobizem! – pretvarjam, da nisem v Chelseaju ampak v West Bromptonu, je črka C v vseh treh mojih A-Z-jih en milimeter od mojega novega doma, kar verjetno pomeni, da gre res za Chelsea in nič drugega. Resnici na ljubo se mi je občina Kensington in Chelsea vedno zdela nekoliko absurdna, v glavnem predvsem zato, ker ima v svojem imenu določni člen. Mislim, resno, od vseh nemogočih in pretencioznih stvari je ta verjetno ena najhujših, če ne najhujša; res pa je, da Chelsea ni kriv, ker je tisti določni člen in kraljevskost podedoval od Kensingtona, s katerim so se združili leta 1965. Podobnosti s Finsbury Parkom? Oh, seveda, tako kot sem bil tam deset minut od Arsenalovega stadiona, sem zdaj deset minut od tistih hohštaplarjev Chelsea. Kot zakleto. Drugih podobnosti ni. Pravzaprav je vse novo. Vse je drugače. Tudi to, da imam kar naenkrat razgled; prvo nadstropje je pač prvo nadstropje. Zamenjava lastniškega stanovanja za podnajemniško sobo je tudi manj travmatična, kot bi lahko pričakovali. Se zgodi, ja.

In preden se komu zareče: ne, nisem Chelsea Girl. Prosim lepo. Je pa res, da sem v zadnjem času zelo veliko poslušal These Days, vendar pa to ni bilo povezano s selitvijo ampak z drugimi stvarmi; nekatera besedila je pač potrebno razumeti dobesedno. Ne?

“Ne poskušajte s z menoj povezati na Facebooku ali pa spremljati tweete Kate Moss, ker prava Kate Moss ne uporablja teh socialnih omrežij. Popravljam vse profile, ki se pretvarjajo, da so moji, ter xx cepce, ki tvitajo pod mojim imenom.” Če prejšnji četrtek ne bi začela delovati spletna stran iCorrect, tega seveda ne bi vedeli. Torej tista Kate Moss ni bila prava Kate Moss? Skratka, britanski poslovnež kitajskega rodu David Tang se je za spletno stran, na kateri bi lahko slavne osebe same – ali pa s pomočjo svojih agencij za stike z javnostmi – sproti popravljale novice (kar je zelo širok, nezanesljiv pojem), ki so jih objavili različni mediji (ditto), odločil zato, ker je bilo v Mail on Sunday o njem nekoč rečeno, da je “lizun”. “To je občutno pretiravanje,” jih je hotel popraviti, vendar pa s svojimi prizadevanji  ni prišel daleč. In iz te frustracije – ter boja proti “lažem, napačnim inormacijam ter izkrivljanju”, kot je rečeno – je pognal iCorrect. Vse skupaj je zelo preprosto, tako vsebinsko kot oblikovno, in izgleda kot kakšna oglasna tabla: na levi polovici strani so “obtožbe”, na desni pa “popravki”. V primeru Kate Moss je bila “obtožba”, za katero je bil potreben “popravek”, objava na Facebooku in Twitterju, da “grem spat… jutri imam tisoč sestankov. Vsem vam želim lepe sanje xxk”. Seveda se, če smo že pri tem, lahko vprašamo, če morda tudi ta “prava Kate Moss” ni prav tako zgolj spletna fikcija, kar “prava Kate Moss” sicer trdi za druge spletne prikazni, ki se jim pravi “Kate Moss”. Kakorkoli že, šopek prvih popravkov na iCorrect je zelo pisan, od Tommyja Hilfigerja, ki se je pridušal, da nikoli ni rekel, da noče, da bi “temnopolti nosili moje obleke”, pa do Biance Jagger, ki se je podobno pridušala, da nikoli ni bila “na zmenku z Billyjem Joelom” in da tudi v Studio 54 v New Yorku leta 1977 ni prijezdila na belem konju, ampak so konja, kot presenečenje za njen 27. rojstni dan, privedli v diskoteko. “Niti približno ne bi v nočni klub prijezdila na konju,” pravi. “Za nekaj trenutkov sem sedela na njem, oblečena v dolgo Halstonovo rdečo obleko (oglejte si fotografijo).” Na žalost, nadaljuje, je bil ta dogodek potem “fikcionaliziran”, ta dejstva pa so potem “izkrivile številne ugledne medijske hiše, vključno z BBC-jem”. Tri “popravke” je prispevala tudi Cherie Blair, soproga nekdanjega britanskega premiera. In tako naprej. To bo še zabavno, si lahko mislimo, še posebej, ker bodo tudi “popravki” na iCorrect postali “novice”. Seveda: edino, kar je hujše od tega, da govorijo o vas, je to, da o vas ne govorijo, kot je opozoril že Wilde. Tako ali drugače. In še tole: letna “članarina” za popravke na iCorrect je 1500 dolarjev. Prava bagatela, vam rečem, za ta, kot kaže, neizčrpni vir… informacij.

V Alice Glass, polovico torontskega dueta Crystal Castles, se je zelo lahko zaljubiti: njeni nastopi vsekakor niso samo vokalna spremljava elektronike Ethana Katha, ampak eksplozivni, intenzivni performansi. Na letošnji NME Awards Tour – končala se je v soboto v Brixton Academy – pa je naredila še korak naprej, če se lahko tako reče: ker si je zlomila gleženj, je nastopala z berglo. Ja: ne, niti enega nastopa niso odpovedali, Alice je preprosto nastopala z berglo, z njo mahala, jo vsaj enkrat vrgla v občinstvo (in jo dobila nazaj). Show se očitno mora nadaljevati.

Tole je konec Not in Love z njunega lanskega albuma. Crystal Castles sta bila glavna atrakcija, pred njima pa so se zvrstili The Vaccines, Everything Everything in Magnetic Man; slednjih nisem razumel, kar se tudi zgodi.

“V živo je sploh super. Res super,” mi je dejal znanec, ki je v zelo priljubljeni glasbeni skupini. In kot da mu ne bi verjel, je še pristavil: “Prejšnji teden sem ga videl dvakrat.” Super za nekatere, sem si mislil. Še posebej zato, ker je bil eden od teh dveh koncertov prejšnji teden v Borderlineu, za katerega sem najprej imel vstopnico, potem pa ne (ne sprašujte). In tako je bil moj prvi James Blake v živo v ponedeljek zvečer, v Rough Trade East (blog passim), na komornem, kratkem, intenzivnem, zelo hipnotičnem nastopu ob izidu njegovega prvega albuma, James Blake. “Res hvala, da ste prišli,” se nam je zahvalil. “Brez vaše podpore ne bi mogel delati tega, kar počnem.” Ja.

Dubstep, je bilo rečeno nekje, je že dolgo, dobrih osem let, iskal svojo “prvo pravo zvezdo”; producentskega tria Magnetic Man to nekako ni zanimalo, Buriala, torej Williama Bevana, pa še manj, čeprav sta bila njegova albuma kritiško izjemno uspešna, drugi, Untrue, pa je bil nominiran tudi za mercuryja (pri čemer je bil razkrita tudi njegova identiteta). Dvaindvajsetletni Blake sicer nikoli ni uradno kandidiral za mesto “prve prave zvezde” dubstepa, vendar je na njem kar nekako pristal. Dubstepa? Postdubstepa? Ambientalnega dubstepa? Morda. Lani je izdal tri mini albume, med njimi tudi krasnega Klavierwerke, ki so zelo navdušile zelo veliko kritikov, Pitchforkovi pa so vse tri skupaj razglasili za osmi najboljši album leta. Prva njegova pesem, ki so jo vrteli tudi na komercialnejših radijskih postajah, je bila priredba Limit to Your Love od Feist. Vendar to ne pomeni, da je pop zvezdnik.

Skratka. Prvi pravi Blakeov album je v redu. Koristilo mu bo, po mojem, tudi večkratno poslušanje. Če že kaj, potem me moti samo par stvari. Recimo to, da so nekatera besedila precej skromna (res najboljše je za Limit to Your Love, kar je še posebej pomenljivo). In pa to, da se marsikdo obnaša, kot da je Blake izumil tišino v elektronski glasbi. Ter morda tudi to, da je dešifriranje njegovega produkcijskega procesa,  predvsem distorzičnega razstavljanja in sestavljanja običajnih soničnih blokov – glas, klavir, ritem -, včasih prav tako zanimivo kot same pesmi (zaradi česar bi se vse skupaj lahko zdelo hladno in klinično, vendar pa ni). Lepo pa je, da je Blake očitno veliko poslušal Antonyja Hegartyja. Najboljše? The Wilhelm Scream, tudi v živo (to je bila sinoči zadnja pesem). Izjemno. In tudi I Mind mi je zelo všeč. Moj znanec je imel popoloma prav: James Blake je v živo sploh super. Pa tudi zelo visok je.

Za podpis na ploščo sem ga prosil malo pred koncertom, ko je pil čaj in se pogovarjal s svojim kitaristom in bobnarjem. Ga ne bi, pa je pogledal v mojo smer in se nasmehnil: “In kako gre?” Pa sem se opogumil in iz žepa potegnil album in flomaster. “Oprostite, a bi lahko, prosim?” Potem mi je bilo kar malo žal, ker se je za menoj takoj zvrstilo še ducat drugih obiskovalk in obiskovalcev – no, oboževalk in oboževalcev – s podobnimi nameni; Blake je bil  olikan in prijazen in se z vsemi pomenkoval. “Dobra plošča je, dobra.” – “Oh, najlepša hvala. Ste celo poslušali?” – “Ja. Sem jo kupil že zjutraj, da sem ja dobil še vstopnico za nastop.” – “Lepo organizirano, tole, ne? Takšna čudovita prodajalna plošč je.” – “Absolutno. Moja najljubša. A ste že kaj utrujeni zaradi vseh koncertov in drugih nastopov?” – “Kje pa, sploh ne. Vsak nastop je drugačen, ne? Vsaj upam, no.” – “Res se veselim, da vas bom končno slišal v živo. Saj sem poskušal, pa sem bil vedno malo prepozen za vstopnice. Najlepša hvala za podpis.” – “Ne, hvala vam, res hvala.” Zahvaljeval se je še bolj kot se jaz. Po nastopu je bila vrsta za podpise še nekajkrat daljša.

Torej. Vsakih nekaj let, recimo vsakih pet, se pojavijo teorije, kako da je “rock umrl”, kako da je “zdaj ravno takšen kot jazz”, kako da “nikogar več ne zanima”, kako da se “ne spreminja” in kako da “ne napreduje”. Seveda: redne spremembe = napredek. Šok, groza! In tako je tudi letos, čeprav ne ravno za letos, ampak za lani: med 100 največjimi uspešnicami minulega leta (v Britaniji) so bile namreč samo tri rock pesmi; na najvišjem, 25. mestu, je bila nepojasnljivo večno priljubljena Don’t Stop Believin’, lani verjetno predvsem zato, ker je bila v Glee. Kakorkoli že, če verjamemo NME in BBC, potem so odrešeniki – no, nove mesije – sodobnega britanskega rocka Londončani The Vaccines. Njihovim retro garažnim čarom – predvsem nerazredčenemu rocku iz, recimo, leta 1965 – se je, vsaj načelno, sicer težko upreti, še posebej zato, ker je bila njihova prva pesem – tudi na sobotnem koncertu v klubu študentov univerze King’s College – učinkovita in kratka Wreckin’ Bar (Ra Ra Ra), ena najboljših pesmi leta 2010.

Začetek je bil dober, vsekakor, in občinstvo je navdušeno pozdravilo tudi Post Break-Up Sex, njihov najnovejši singel (ta teden na 32. mestu britanske lestvice singlov), ki pa me, verjetno zaradi sitnega, prozaičnega besedila, v glavnem pušča precej ravnodušnega. Ja, kje je pa nihilizem?

If You Wanna in pa Lack of Understanding sta zanimivi pop rock pesmi, vse ostalo pa je bilo, no, v redu, ampak… In ja, seveda so dobro uigrani, ampak…  Za dodatek je bila priredba Sometimes Good Guys (Don’t Wear White).

Prihodnost? Vsekakor. Njihov prvi album bo izšel 21. marca, so ena od štirih skupin na NME Awards Tour (glavni so Crystal Castles), junija pa bodo ogrevali za Arcade Fire v Hyde Parku. Mene pa vseeno bolj zanima James Blake; njegov prvi album bo izšel prihodnji ponedeljek.

Na drugo noto: čudovit portret Johna Barryja iz Vanity Faira (pred dvema letoma). Takih, kot je bil Barry, res ne delajo več.

Dolge počitnice? Ne, opravki in vse to. Selitev, zelo kmalu. Pa še francoščina se je začela, Élémentaire III. Ker smo zbrani z vseh začetniških vetrov in še novega učitelja imamo, smo najprej  ponavljali passé composé, potem pa smo se začeli učiti imparfait. Veliko stvari sem jasno pozabil, vendar sem se potem, drugi teden, malo ogrel. Tole je en del domače naloge, v kateri smo morali uporabiti oboje, torej passé composé in imparfait. Nalogi se je reklo L’album des souvenirs.

Mon plus vieux souvenir d’enfant

J’avais trois ans. Mon frère Matjaž a couru dans le couloir et j’ai suivi. À la fin du couloir, menant au balcon, il y avait une porte vitrée. Matjaž est arrivé sur le balcon avant moi et il a fermé la porte. Je n’ai pas vu la porte fermée et j’ai traversé le verre. J’ai nécessité quatre points de suture sur ma tête.

Mon premier livre

Tous les jours, je lisais quelqes chapitres du Fifi Brindacier de Astrid Lindgren. J’adorais Fifi – »une la fille la plus forte du monde« – et j’adore Fifi toujours aussi.

Mon meilleur prof

J’adoirais ma professeur de mathématiques. J’etais mauvais en maths sauf madame Tomec a prof passionné: son enthousiasme était comme une drogue, mais l’enthousiasme de madame Tomec était très contagieux.

(Marko, ki sem ga zamoril za pomoč – in mi je popravil moje običajno napačne svojilne zaimke in eno nikalnico, z drugimi stvarmi pa se ni ukvarjal – mi je sicer rekel, da napredujem. Hura. Potem je dodal: “Sicer pa, tudi jaz sem se danes nekaj naučil. Recimo to, kako se reče Pika Nogavička po francosko. Jamais lu, vu!” Hvala.)

Seveda je res, da se mora vse nekje začeti – v torek, recimo, se je začel tretji tečaj francoščine; ker sem si vzel dolge počitnice, sem vse pozabil, no, skoraj vse, pa še novega učitelja imamo – vendar pa nisem prepričan, da se življenje res začne, ko smo stari 46 let, kot to je to trdil specialni, božični, dvojni Economist. V bistvu sicer ne gre za to, da bi se življenje res začelo šele takrat, naslov je pač tipično tendenciozen, ne, ampak za to, da naj bi se “krivulja sreče” takrat ponovno obrnila navzgor: pri šestinštiridesetih namreč pademo v “brezno, znano kot kriza srednjih let”. Velika večina ljudi v večini držav na svetu je zelo nesrečnih v svojih štiridestih in zgodnjih petdesetih letih (razen v Švici, kjer se jim mudi in so najbolj nesrečni sredi tridesetih) povprečje pa je, ja, točno 46 let.

Vse to je zelo zanimivo, vendar pa je najboljša v članku ševedno misel ameriškega filozofa Williama Jamesa, ki je opozoril: “Kako prijeten je dan, na katerega smo se odločili, da si ne bomo več prizadevali biti mladi – ali vitki.” Res pa je, da moraš za kaj takšnega, jasno, biti star vsaj 47 let. (Moj poštni nabiralnik je že nekaj dni zelo poln teh naslovnic. Hvala za vse in vsako, jasno.)